Davčna konkurenca : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. DAVČNA KONKURENCA. Kandidatka: Lilijana Remich Študentka rednega študija Številka indeksa: 81576270 Program: univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomija Mentor: doc. dr. Timotej Jagrič. Slovenska Bistrica, maj, 2006.

2. PREDGOVOR Davčna konkurenca je fenomen, ki se tiče vsega sveta in je pridobil na svoji moči predvsem v zadnjih desetletjih z globalizacijo. Razcvet davčnih oaz ter preferenčnih davčnih režimov po svetu predstavlja trn v peti mednarodnim organizacijam OECD, EU in ZN, ki si zato močno prizadevajo za zmanjšanje njihovega, po mnenju tradicionalnih režimov, škodljivega delovanja. OECD in EU sta tako ob koncu prejšnjega stoletja predstavili kriterije za prepoznanje takšnih škodljivih davčnih režimov ter določili skrajni rok za njihovo ukinitev, saj sta se zbali, da je tekma med vladami za pridobitev ljudi, podjetij in ekonomskih aktivnosti »dirka proti ničelni davčni stopnji« oz. »race to the bottom«, kot so pojav poimenovali tradicionalni režimi. Industrializirane države so trdile, da bo znižanje davkov na dohodek posameznikov in podjetij v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hkrati vodilo do zmanjšanja davčnih prihodkov, pri čemer so si pomagale s teorijami Oatesa, ter Zodrowa in Mieszkowskega, ki opisujejo, da davčna konkurenca vodi do nezadostne preskrbe javnih dobrin. Vendar je praksa pokazala nasprotno. Ne samo, da se je v državah OECD in EU prihodek v zadnjih desetletjih rahlo povečal, temveč so številne davčne reforme določenim državam, kot je Irska, Velika Britanija, Združene države Amerike idr., prinesle večjo ekonomsko blaginjo. O slednjem pozitivnem učinku davčne konkurence v pridobivanju mobilnih faktorjev je govoril že Tiebout leta 1956. Kljub številnim prednostim, ki so spremljale davčno konkurenco (pospeševanje gospodarske rasti, povečanje življenjskega standarda, večja proračunska odgovornost vlade, omogočanje neodvisnosti in finančne zasebnosti posameznikov idr.), pa je EU medtem že uspelo doseči nekaj ciljev, ki si jih je zadala s harmonizacijo. Med temi je tudi ukrep o obdavčenju dohodka od prihrankov, s katerim je uspela doseči, da se je 22 držav članic, vključno s Slovenijo, zapriseglo medsebojni izmenjavi informacij, le Avstrija, Belgija in Luksemburg ter Švica, kot tretja država, so zaradi okrepljene bančne diskretnosti izbrale alternativno možnost, in sicer bodo raje za finančne dohodke odmerjale davek po odbitku. Ukrep je vstopil v veljavo 1. julija preteklega leta, prav tako kot ukrep o obdavčitvi obresti in licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU. Podobno je OECD uspelo do marca 2004 odpraviti večino škodljivih davčnih režimov. Tradicionalni režimi so še posebej pohiteli z odpravo škodljive davčne konkurence zaradi bojazni pred novimi, še konkurenčnejšimi davčnimi režimi vzhodne Evrope. Prav nove pridružene članice EU so vzbudile preplah, da se bo davčna konkurenca na področju obdavčenja podjetniških zaslužkov z razširitvijo EU še bolj okrepila. Najvišja mejna davčna stopnja na dohodke pravnih oseb je npr. v Cipru 10 %, medtem ko v Nemčiji dosega 38,6 %. Tudi efektivna obdavčitev je v povprečju v pristopnih državah članicah precej nižja kot v prvotni petnajsterici. Leta 2003 je bila efektivna povprečna davčna stopnja na dohodek pravnih oseb v stari deseterici za natanko sedem odstotnih točk višja kot v novih članicah, kjer je znašala 21,3 %. Sodelovanje na področju obdavčenja dohodka od kapitala pa je bilo za OECD in EU težje izvedljivo predvsem zaradi heterogenosti vladnih interesov in ker je davčna konkurenca asimetrična zapornikova dilema..

3. Študije iz teorije iger prikazujejo davčno konkurenco kot asimetrično zapornikovo dilemo, saj so manjše države, ko zmanjšajo svoje davčne stopnje, v strukturno boljšem položaju kot večje, ne samo zaradi tega, ker manjša država pridobi na tuji davčni osnovi, ampak tudi zaradi dodatnih delovnih mest in s tem večjega narodnega dohodka in povpraševanja. Razumljivo je, da je zaradi navedenih prednosti od njih težko izsiliti kooperativno rešitev. Davčna konkurenca med državnimi oblastmi je ena izmed mnogih tem javnih financ, kjer so mnenja močnejša kot najzanesljivejši dokazi. O tej temi se že lep čas zelo veliko govori in piše, vendar pravo pot za dobrobit ekonomski blaginji bo težko najti, predvsem zaradi tega, ker so politiki razdvojeni med tem ali bolj obdavčiti kapital in se soočiti z odlivom kapitala ali večjo obremenitev prenesti raje na delo in žrtvovati kvalificirano delovno silo. Na podlagi pomena davčne konkurence v svetu ter nekaterih empiričnih podatkov iz prakse in teoretičnih modelov davčne konkurence, lahko trdimo, da davčna konkurenca ni nekaj slabega in da jo je v bistvu potrebno spodbujati enako, kot vsako drugo konkurenco. Pomembno je poudariti, da globalizacija ni bila edini izziv, ki se je soočil s stanjem blaginje za časa osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, ampak so obstajali tudi počasna rast, visoka brezposelnost, visoki nivo državne potrošnje in vzpenjajoči se javni dolg. Ti problemi, ki niso neposredno povezani z globalizacijo, so pritisnili na davčno politiko, ki je našla krivca raje v davčni konkurenci. Kot posebnost bi rada še izpostavila, da v slovenskih medijih in prav tako v izobraževalnih institucijah posvečamo premalo pozornosti davčni konkurenci. Slovenija se pri oblikovanju svojih davčnih reform raje zgleduje po evropskih državah, kot pa da bi sestavila davčni paket, ki bi bil osnovan na preteklih izkušnjah fiskalne politike in bi vseboval značilnosti konkurenčnih prednosti. Zadnje čase je predvsem veliko govora o enotni davčni stopnji, za katero se je navdušila zaradi njenih pozitivnih učinkov predvsem v Estoniji in na Slovaškem. Povsod, vključno s Slovenijo, je najobsežnejši vir obdavčitve delo, ki pomeni okoli polovico davčnih prihodkov, davki na kapital prinesejo približno 20 odstotkov in davki na porabo kakih 30 odstotkov. Žal pa že dolgo velja, da je delo relativno bolj obdavčeno v Sloveniji kot v EU in prav to je bil eden izmed razlogov, da je Slovenija v preteklem letu pripravila novi sveženj davčnih reform, za katere se sedaj zdi, da ne bodo (še kmalu) ugledale luč sveta..

4. VSEBINA 1 UVOD ................................................................................................................................ 6 1.1 Opredelitev področja in opis problema....................................................................... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve..................................................................................... 6 1.2.1 Namen ................................................................................................................... 6 1.2.2 Cilji ....................................................................................................................... 7 1.2.3 Osnovne trditve..................................................................................................... 7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave............................................................................. 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode................................................................................ 8 2 KAJ JE DAVČNA KONKURENCA?............................................................................ 9 2.1 Aktivna in pasivna davčna konkurenca .................................................................... 10 2.2 Implicitna in eksplicitna davčna konkurenca........................................................... 10 2.3 Horizontalna in vertikalna davčna konkurenca....................................................... 10 3 TEORIJE DAVČNE KONKURENCE ........................................................................ 12 3.1 Konkurenca v preskrbi javnih dobrin in Tieboutov model..................................... 13 3.2 Davčna konkurenca v pridobivanju kapitala ........................................................... 18 3.2.1 Osnovni model davčne konkurence .................................................................... 19 3.2.2 Subvencijska politika .......................................................................................... 23 3.2.3 Velika območja ................................................................................................... 24 3.2.4 Trgovanje ............................................................................................................ 31 3.3 Raznovrstni davčni instrumenti ................................................................................. 32 3.3.1 Davki na delo in kapital ...................................................................................... 33 3.3.2 Mobilnost delavcev............................................................................................. 33 3.3.3 Skupni agencijski pristop.................................................................................... 35 3.4 Možnosti prekomernega obdavčenja ......................................................................... 36 3.4.1 Vertikalna davčna konkurenca............................................................................ 36 3.4.2 Sporazumi o dvojnem obdavčenju...................................................................... 38 3.5 Povečevanje učinkovitosti konkurence...................................................................... 39 3.6 Napotki iz teorije za obdavčenje dohodka iz kapitala v Evropski Uniji ................ 42 4 DAVČNA KONKURENCA KOT ASIMETRIČNA ZAPORNIKOVA DILEMA.. 46 4.1 Analiza strateške konstelacije med evropskimi državami....................................... 47.

5. 4.1.1 4.1.2. Davčna konkurenca: kooperativna igra ali zapornikova dilema? ....................... 47 Davčna konkurenca med heterogenimi državami članicami EU........................ 50. 4.2 Rezultati analize........................................................................................................... 53 4.3 Položaj nacionalnih vlad ............................................................................................. 54 5 DAVČNA KONKURENCA KOT GLOBALNI FENOMEN..................................... 57 5.1 Koristi davčne konkurence za svetovno ekonomijo ................................................. 58 5.1.1 Razcvet davčnih oaz in preferenčnih davčnih režimov ..................................... 59 5.1.2 Pospeševanje gospodarske rasti .......................................................................... 62 5.1.2.1 Znatna znižanja davkov v osemdesetih in devetdesetih letih ............................ 62 5.1.2.2 Davčne reforme v vzhodni Evropi .................................................................... 64 5.1.2.3 Razmislek o uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji ..................................... 70 5.1.3 Pospeševanje proračunske odgovornosti ............................................................ 80 5.2 Davčna harmonizacija kot odgovor na davčno konkurenco ................................... 81 5.2.1 Kaj je davčna harmonizacija? ............................................................................. 81 5.2.2 Davčna harmonizacija v državah EU.................................................................. 83 5.2.2.1 Kodeks ravnanja na področju podjetniškega obdavčenja (Code of Conduct for Business Taxation) ........................................................................................................ 86 5.2.2.2 Ukrep o obdavčenju dohodka od prihrankov kot plačilo obresti ..................... 88 5.2.2.3 Ukrep o obdavčitvi obresti in licenčnin med povezanimi gospodarskimi družbami držav članic EU ............................................................................................ 89 5.2.3 Ukrepi za odpravo škodljive davčne konkurence v državah članicah in nečlanicah OECD ................................................................................................................ 91 5.2.4 Predlog ZN za ustanovitev Mednarodne davčne organizacije............................ 96 5.3 Empirična evidenca o posledicah davčne konkurence v svetu................................ 97 5.3.1 Mednarodna davčna konkurenca ........................................................................ 97 5.3.2 Ali se je z razširitvijo EU povečala davčna konkurenca?................................. 103 5.3.3 Ali je davčna konkurenca spremenila strukturo obdavčenja?........................... 113 5.3.4 Ali bi celotno obdavčenje bilo višje brez davčne konkurence?........................ 117 5.3.5 Ali bi davčni prihodki iz kapitala bili višji brez davčne konkurence?.............. 119 5.3.5.1 Davek na dohodek pravnih oseb ..................................................................... 120 5.3.5.2 Davek na finančne dohodke ............................................................................ 121 5.3.6 Ali bi davki na delo in potrošnjo bili nižji brez davčne konkurence? .............. 125 5.3.6.1 Davki na delo .................................................................................................. 125 5.3.6.2 Davki na potrošnjo in »zeleni« davki.............................................................. 127 5.4 Davčna dilema............................................................................................................ 128 6 SKLEP ........................................................................................................................... 130 7 POVZETEK / ABSTRACT ......................................................................................... 134 8 SEZNAM LITERATURE IN VIROV........................................................................ 136.

6. 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Davčna konkurenca je fenomen, ki se tiče vsega sveta in ki je pridobil na svoji moči predvsem v zadnjih desetletjih z globalizacijo. Pojav in razcvet davčnih oaz in preferenčnih davčnih režimov po svetu predstavlja trn v peti mednarodnim organizacijam OECD, EU in ZN, ki si zato močno prizadevajo za zmanjšanje njihovega, po mnenju tradicionalnih režimov, škodljivega delovanja. Države članice EU so prepričane, da je tekma med vladami za pridobitev ljudi, podjetij in ekonomskih aktivnosti »dirka proti ničelni davčni stopnji«, zato se še predvsem v zadnjih mesecih odvija vroča diskusija okrog osrednjega evropskega vprašanja: Davčna harmonizacija ali davčna konkurenca? Tudi v Sloveniji je trenutno veliko govora o enotni davčni stopnji ter o njeni uporabi in učinkovitosti v praksi. Industrializirane države so trdile, da bo znižanje davkov na dohodek posameznikov in podjetij hkrati vodilo do zmanjšanja davčnih prihodkov, pri čemer so si pomagale s teorijami Oatesa, ter Zodrowa in Mieszkowskega, ki opisujejo, da davčna konkurenca vodi do nezadostne preskrbe javnih dobrin. Vendar je praksa pokazala nasprotno. Ne samo, da se je v državah OECD in EU prihodek rahlo povečal, temveč so številne davčne reforme določenim državam, kot je Irska, Velika Britanija, Združene države Amerike idr., prinesle večjo ekonomsko blaginjo. O slednjem pozitivnem učinku davčne konkurence v pridobivanju mobilnih faktorjev je govoril že Tiebout leta 1956. Študije iz teorije iger prikazujejo davčno konkurenco kot asimetrično zapornikovo dilemo, saj so manjše države, ko zmanjšajo svoje davčne stopnje, v strukturno boljšem položaju kot večje, ne samo zaradi tega, ker manjša država pridobi na tuji davčni osnovi, ampak tudi zaradi dodatnih delovnih mest in s tem večjega narodnega dohodka in povpraševanja. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1. Namen. Problem fiskalne politike je v svetu raziskalo že veliko znanih in manj znanih ekonomistov, vendar v slovenskem prostoru je ta pojem, še bolj kot ne, neraziskan. Obstaja zelo malo literature v slovenskem jeziku o sami davčni konkurenci, nekaj več je recimo o offshore centrih, kar pa ne da odgovora na vprašanje, čemu naenkrat v medijih toliko govora o enotni davčni stopnji in kje je pravzaprav njen izvor. To je osnovni namen, zaradi česar sem hotela ta pojem podrobneje opredeliti. Analiza davčne konkurence ter z njo povezanih prednosti (pospeševanje gospodarske rasti, večja proračunska odgovornost vlade, omogočanje neodvisnosti in finančne zasebnosti posameznikov idr.) ter slabosti (omejevanje davčne politike) me je toliko pritegnila, da sem hotela popolnoma razčistiti, ali je omejevanje oziroma preprečevanje davčne konkurenca prava politika ali ne..

7. 1.2.2. Cilji. Cilj diplomske naloge so: -. analizirati vzroke in dimenzije davčne konkurence; ugotoviti prednosti in slabosti davčne konkurence ter njene pozitivne oziroma negativne eksterne učinke; poiskati razloge za davčno harmonizacijo v članicah EU s poudarkom na Republiki Sloveniji; raziskati delovanje mednarodnih organizacij OECD, EU in ZN v zvezi z omejevanjem preferenčnih davčnih režimov in davčnih paradižev; analizirati dejanske posledice globalizacije in z njo povezane davčne konkurence v zadnjih dveh desetletjih v svetu; ugotoviti, kakšne napotke daje teorija davčne konkurence za ekonomsko politiko ter preveriti ali davčna konkurenca predstavlja asimetrično zapornikovo dilemo.. 1.2.3. Osnovne trditve. Davčna konkurenca med državnimi oblastmi je ena izmed mnogih tem javnih financ, kjer so mnenja močnejša kot najzanesljivejši dokazi. O tej temi se že lep čas zelo veliko govori in piše, vendar pravo pot za dobrobit ekonomski blaginji bo težko najti, predvsem zaradi tega, ker so politiki razdvojeni med tem ali bolj obdavčiti kapital in se soočiti z odlivom kapitala ali večjo obremenitev prenesti raje na delo in žrtvovati kvalificirano delovno silo. Predlagana harmonizacija davčnih stopenj mednarodnih organizacij OECD, EU in ZN bi lahko bila dobra rešitev, če ne bi dolgoročno težila k višjim stopnjam zaradi zagotavljanja še višjih davčnih prihodkov, saj se je izkazalo, da tudi npr. OPEC, zvišuje cene nafte v skladu s svojimi potrebami. Na podlagi pomena davčne konkurence v svetu ter nekaterih empiričnih podatkov iz prakse in teoretičnih modelov davčne konkurence, lahko trdimo, da davčna konkurenca ni nekaj slabega in da jo je v bistvu potrebno spodbujati enako, kot vsako drugo konkurenco, ampak če upoštevamo nekatere vidike, ki so povezane z globalizacijo, bomo primorani mirno sprejeti dejstvo nove dobe, t.j. poenotenje. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke pri raziskovanju: -. davčna konkurenca je aktualen pojem, zato se mnogi ukrepi zoper njo hitro dopolnjujejo ali spreminjajo; pojavljajo se vedno novi razlogi za odliv kapitala v druge države, predvsem v nižjeobdavčena območja; trenutno so v teku povsod po svetu, tudi v Sloveniji, davčne reforme, ki bodo prinesle s seboj precej sprememb; že uveljavljene davčne reforme v Evropi bodo dober ali slab vzgled Sloveniji pri oblikovanju njenih davčnih reform..

8. Raziskovalno delo zajema naslednje omejitve: -. iz področja davčne konkurence je premalo domače literature; domača literatura je omejena predvsem na kratke članke in povzetke tujih literatur; domača literatura ne zastopa niti enega primera strokovnega članka iz obravnavane teme, kar je verjetno razlog, da v Sloveniji posvečamo premalo pozornosti temu globalnemu fenomenu tako v medijih kot tudi v izobraževalnih institucijah; ovirana dostopnost do tujih strokovnih člankov in tuje literature zaradi gesel ali plačila; problem so določeni strokovni izrazi, ki s prevodom izgubijo del svojega svojevrstnega pomena (»voting with their feet«, »race to the bottom«, »flat tax«, »level playing field« ipd.); zaradi boljše predstave davčnih stopenj so zastopane države OECD ter tako nove kot stare članice držav EU.. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Ekonomska raziskava v tem diplomskemu delu ima makroekonomski značaj, saj je obdavčenje eden izmed faktorjev, ki vpliva na celotno gospodarstvo, kot tudi na njene posamezne agregate: bruto domači produkt, agregatno porabo, agregatno varčevanje, agregatne investicije idr. Pri analizi davčnih stopenj smo se posluževali statične ekonomske raziskave, saj smo ugotavljali odvisnosti med ekonomskimi pojavi v določenih letih, zanimala pa nas je tudi sprememba davčnih stopenj in prihodka v zadnjih petindvajsetih letih. Učinkovito raziskovalno delo je zahtevalo dva različna pristopa k raziskovanju; deskriptivnega in analitičnega. V okviru deskriptivnega pristopa sem se posluževala metode deskripcije, metode klasifikacije, zgodovinske metode ter metode kompilacije. Analitičen pristop pa je bil usmerjen predvsem k interakciji deduktivnega in induktivnega načina sklepanja. Na podlagi obstoječih teoretičnih ugotovitev znanih ekonomistov o davčni konkurenci smo v prvi fazi deduktivnega sklepanja izpostavili njihove napotke za ekonomsko politiko. Nadaljnje induktivno sklepanje nas je pripeljalo do povezovanja teorije s prakso, kjer smo na osnovi dejanskih podatkov iz prakse ter njihovega medsebojnega urejanja in primerjanja, sklepali o njihovi povezavi ter kvantificirali intenzivnost in razsežnost davčne konkurence v svetu. Tako smo prišli do novih trditev, hipotez in teorij, katera izmed politik, davčna konkurenca ali davčna harmonizacija, bi bila najboljša za svetovno ekonomijo upoštevajoč trenutni razvoj dogodkov. V končnem koraku bi bilo smiselno te teorije preveriti in analizirati, vendar zaradi aktualnosti teme bo šele praksa pokazala in teoretiki dokazali, ali bo izbrana politika prava. Raziskava je potekala na osnovi študije domače in tuje literature in virov iz področja pravne in ekonomske prakse, poudarek je predvsem na novejših podatkih..

9. 2 KAJ JE DAVČNA KONKURENCA? Zanimivo je, da obstaja zelo malo literature, ki daje temeljito razlago tega fenomena. V nekaterih primerih je davčna konkurenca definirana kot katerakoli oblika nekooperativnega določanja davkov neodvisnih državnih oblasti. Nekoliko ožja definicija dodaja zahtevo, da davčna politika posamezne državne oblasti vpliva na razporeditev davčnih prihodkov po ostalih državnih zakladnicah. Državne oblasti tako niso usmerjene le k svojim blagajnam, temveč so povezane z informacijsko vsebino ostalih davčnih politik. Zlasti pa primerjava davkov iz dane jurisdikcije s tistimi iz »podobnih« jurisdikcij omogoča volivcem dane sodne oblasti, da lažje ocenijo učinkovitost svojih vladnih uradnikov in volijo. Najožja definicija davčne konkurence izpostavlja razloge, zakaj so vladni proračuni medsebojno odvisni. Tako ekonomista Wilson in Wildasin (Wilson in Wildasin 2001, 2 – 4) definirata davčno konkurenco kot nekooperativno določanje davkov neodvisnih vlad, pri čemer njihova politična odločitev vpliva na razporeditev mobilne davčne osnove po območjih. Pretežno vlade tekmujejo med seboj zaradi privabljanja delavcev, podjetij, kapitala ali kupcev (Wilson in Wildasin 2001, 2 – 4). Davčna konkurenca tako obstaja, ko lahko ljudje zmanjšajo svoje davčno breme s premestitvijo kapitala in/ali dela iz visoko-obdavčenih v nizko-obdavčene jurisdikcije (Mitchell 2004, 25). Posamezniki se odločajo kje bodo delali, kupovali ali varčevali, podjetja pa se odločajo kam bodo investirala svoj finančni kapital, kam bodo razporejala svoje produkcijske aktivnosti, od kod jih bodo nadzirala ali kam se bodo razvijala. V tem odločanju posamezniki in podjetja upoštevajo vrsto ekonomskih faktorjev, vključno s privlačnostjo davčnega režima. Davčna konkurenca se pojavi, ko vlade na nacionalnem, državnem ali lokalnem nivoju reagirajo na spremembo davkov v sosednjih jurisdikcijah. Z bolj odprtimi mednarodnimi mejami je za posameznike in podjetja lažje, da se izognejo prekomernemu obdavčenju na kapital, vključno z davki na dohodek podjetij, dividende, obrestno mero in kapitalski donos in prerazporedijo svoj mobilni kapital v nižje-obdavčena območja (de Rugy 2003, 623-624). Ali povedano preprosteje, konkurenca obstaja, ko tekmeci ponujajo podobne ali boljše proizvode po nižji ceni. V poslovnem svetu konkurenca vodi do inovacij, nižjih cen in dobrega servisa. V primeru davčne konkurence ima davkoplačevalec vlogo potrošnika, zato morajo vlade paziti, da ga ne bodo preveč obdavčile in ogrozile ekonomsko aktivnost (Mitchell 2000). Vladni uradniki so kot lastniki edine mestne črpalke, ki se po mnogih ležernih letih, ko so zaračunavali visoke cene in hkrati ponujali slabo postrežbo, nenadoma morajo soočiti z množico konkurentov. Rezidenti mesta pa so kot svetovni davkoplačevalci. Konkurenca zniža ceno bencina, jim popravi avtomobil in jim tako polepša življenje (Mitchell 2000 in Mitchell 2004, 26). To je tudi osnovni razlog, zakaj je davčna konkurenca nekaj dobrega. Povzamemo lahko, da je mednarodno davčno konkurenco možno najti v več oblikah. Ena izmed pomembnejših je zagotovo tista, ki izvira iz (dejanskega ali možnega) gibanja produktivnih virov – predvsem dela in kapitala in njunih oblik – čez mednarodne meje, saj so prihodki določenega fiskalnega sistema pogosto odvisni od dohodkov iz kapitala in dela.

10. (ali njunih povezav, vključujoč osebno potrošnjo) in končno je tudi državna potrošnja pogosto povezana z delom in kapitalom (ali njunimi demografskimi in ekonomski soodvisnostmi, vključujoč populacijo in subpopulacijo vseh starosti). Hkrati pa ne smemo pozabiti, da lahko konkurenca izhaja tudi iz menjave blaga in storitev ali preprosto, iz pretoka informacij med posameznimi jurisdikcijami (Wildasin 2005). Veliko ekonomistov je skušalo davčno konkurenco umestiti v skupine zaradi boljšega razumevanja in pregleda. Tako v literaturi večkrat naletimo tudi na razlikovanje med aktivno in pasivno, implicitno in eksplicitno ter, že predstavljeni, horizontalno in vertikalno davčno konkurenco. 2.1 Aktivna in pasivna davčna konkurenca Davčna konkurenca med jurisdikcijami je lahko pasivna v smislu, kjer dejanja posamezne sodne oblasti nimajo namena vplivati na ostale jurisdikcije ali aktivna, kadar obdavčenje ali državna potrošnja služi kot instrument za doseganje nekega cilja (Varsano, Ferreira in Afonso 2002, 1 in Ferreira, Varsano in Afonso 2005, 296). 2.2 Implicitna in eksplicitna davčna konkurenca Enciklopedija davčne politike (op. p. Encyclopaedia of Tax Policy) opredeljuje davčno konkurenco kot eksplicitno in implicitno. Avtor pojasnjuje, da se vlade spopadajo z eksplicitno davčno konkurenco, ko odrejajo davčne zakone in predpise izrecno z namenom povečati privlačnost svojih jurisdikcij za podjetja, rezidente, zaposlene ali potrošnike (Gaboury in Vaillancourt 2003: povz. po Tannenwald, 1999), kar zelo spominja na pojem aktivne davčne konkurence. Medtem, ko bi pričakovali, da bo implicitna davčna konkurenca soroden pojem pasivni davčni konkurenci, pa nas njena definicija prepriča v nasprotno. Implicitna davčna konkurenca se pojavlja namreč takrat, kadar sodne oblasti spremenijo in prilagodijo cilje drugih davčnih politik – kot so enakost, nevtralnost, preprostost, zadostnost prihodka ali davčno izvažanje – v takšni meri, da ublažijo možne negativne posledice tekmovalnosti (Gaboury in Vaillancourt 2003; povz. po Tannenwald, 1999). 2.3 Horizontalna in vertikalna davčna konkurenca V tretjem poglavju diplomske naloge se bomo sprehodili skozi obsežno literaturo, ki se je ukvarjala z možnimi pozitivnimi ali negativnimi posledicami in učinkovitostmi horizontalne oziroma vertikalne davčne konkurence za blaginjo, sedaj pa bomo njuni razlagi prikazali v strnjeni obliki. Konkurenco med posameznimi jurisdikcijami iz istega geografskega nivoja (med kraji, okraji ali državami) imenujemo horizontalna konkurenca (Bird 2000). Če pa tekmujejo med seboj vlade iz različnih nivojev oziroma vzdolž geografsko-hierarhične lestvice, kot sta na primer zvezna in državna raven v Združenih državah Amerike, govorimo o vertikalni konkurenci (Wilson 1999, 289)..

11. Vertikalna konkurenca izvira iz soodvisnosti davčnih odločitev, ko različni nivoji vlad obdavčujejo enako osnovo (Wilson in Wildasin 2001, 3) ali pa če davki na nekem nivoju služijo kot odbitek od davčne osnove oz. so vračunani na drugem nivoju (Bird 2000). V literaturi je govora tudi o direktnih in indirektnih horizontalnih oziroma vertikalnih učinkih. Dokazano je bilo, da direktni oz. neposredni horizontalni davčni učinki vodijo jurisdikcije bodisi, da diskriminatorsko obdavčujejo nerezidente ali pa prekomerno obdavčujejo blago, ki ga v večji meri trošijo nerezidenti. Indirektni oz. posredni horizontalni učinki pa se pojavijo kadarkoli povečanje davčne stopnje dane jurisdikcije vpliva na davčni prihodek drugih sodnih oblasti. Jurisdikcije so tako usmerjene k tekmi za mobilno davčno bazo. Vertikalna davčna konkurenca in njeni posredni davčni učinki med višjim in nižjim nivojem vlade nastanejo, ko davčna politika nekega nivoja vlade vpliva na davčne prihodke drugih nivojev (de Borger in Proost 2004)..

12. 3 TEORIJE DAVČNE KONKURENCE Pojav liberalizacije in prosti pretok kapitala in dela v osemdesetih in devetdesetih letih sta okrepila tekmo za viri. Nosilci političnih odločitev so se zbali, da bo odprtost meja omejila področje obdavčenja, kar bo imelo za posledico globalno znižanje davčnih stopenj in državnih izdatkov. Večina študij o davčni konkurenci odseva to preprosto logiko v svojih modelih. Obstajajo pa tudi nasprotne hipoteze, ki opisujejo, da davčna konkurenca zvišuje blaginjo posamezne države (Janeba 2001). Zanimivo je, da doslej še nobena ekspertiza ni uspela dognati ali je davčna konkurenca škodljiva ali pa vendarle izboljša učinkovitost državnih oblasti, kljub široki ponudbi teoretičnih raziskav iz davčne konkurence. Namen tega poglavja zato ni obširen prikaz brezmejne literature o davčni konkurenci, temveč izvleček najpomembnejših prispevkov, analiz in rezultatov, ki bodo pripomogli k plodni diskusiji na to temo v naslednjih poglavjih. V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj prispevkov k teorijam davčne konkurence, ki imajo svoje korenine pri Tieboutovem znanstvenem članku iz leta 1956 in Oatesovi sistematizaciji obstoječe ekonomske teorije o federalizmu1 iz leta 1972 (Ferreira, Varsano in Afonso 2005, 296). Zgodnejše teorije napovedujejo, da bo konkurenca med območji za nezadostno količino kapitala povzročila zmanjšanje davkov in izdatkov na suboptimalni nivo. Wallace E. Oates, ki je zagovornik začetnih uradnih modelov, pojasnjuje, da je davčna konkurenca rezultat težnje k manj učinkovitim nivojem agregatne proizvodnje lokalnih služb. V nasprotju s to teorijo je hipoteza Charlesa M. Tiebouta, ki domneva, da je davčna konkurenca učinkovita. Nasprotujoči si tezi pa je mogoče zgladiti v debati v zvezi z primerno stopnjo ekonomskega povezovanja med državami. V Evropi se je integracija izvajala do točke, ko so bile ovire za mobilnost dela in kapitala že uradno odstranjene (čeprav so kulturne pregrade ostale). Tieboutova literatura podpira politiko, ki dovoljuje prosto mobilnost faktorjev in omogoča državi, da funkcije opravlja neodvisno na večini političnih področjih. Pogodba Evropske Unije odseva to predpostavko o neodvisnosti. V nasprotju pa veliko literature o davčni konkurenci opozarja na možne škodljive učinke te neodvisnosti (Wilson 1999, 269). Nedavni prispevki so izboljšali analizo davčne konkurence do takšne mere, da so napovedovali celo povečanje davkov ob naraščajoči konkurenci (Janeba 2001). Slednji so šele dognali vedno pomembnejšo vlogo davčne konkurence med državnimi oblastmi. Današnje teorije davčne konkurence povezujejo davčno konkurenco in politično ekonomijo (Wilson 1999, 269). Takšna literatura trdi, da je prevladujoči interes birokratov in politikov potegovanje za rento (op. p. »rent-seeking behavior2«), kar pomeni, da se ne zanimajo izključno le za maksimiranje blaginje volivcev (Janeba 2001). 1. Federalizem lahko definiramo kot sistem, kjer centralna oblast in številne decentralizirane enote – ki so do neke mere avtonomne – v nekem obsegu sodelujejo, zaradi doseganja skupnega cilja. Tradicionalna teorija o fiskalnem federalizmu govori o dodelitvi ekonomskih funkcij javnega sektorja (alokacija, razdelitev in stabilizacija) različnim nivojem oblasti. Centralna oblast bi naj bila odgovorna za makroekonomsko stabilizacijo in razdelitev dohodka, kot tudi za preskrbo tistih nacionalnih javnih dobrin, ki koristijo celotni državi (ali ekonomski uniji), medtem ko so decentralizirane oblasti zadolžene za preskrbo javnih dobrin, katere koristi so omejene na posebno območje ali določeno populacijo (lokalne javne dobrine). 2 Izraz »potegovanje za rento« (angl. »rent-seeking behavior«) pomeni izdatek virov z namenom doseči neizravnan prenos dobrin ali storitev druge osebe ali oseb nase kot rezultat ugodne odločitve določene javne politike. Primeri takšnega obnašanja bi lahko zajemali različne načine, ko bi vlada lobirala posameznike ali skupine na podlagi obdavčenja, zapravljanja in politične ureditve z namenom pridobiti finančne koristi ali.

13. V nadaljnjih podpoglavjih tega diplomskega dela so predstavljeni modeli, v katerih je vlada lahko opredeljena kot lokalno ali državno področje ali pokrajina znotraj ene države ali kot država znotraj svetovne ekonomije. Te različne interpretacije vlade bodo v nadaljevanju opredeljene kar z izrazom »območje«. Skupna značilnost večine teh modelov je, da vsaka vlada neodvisno (ali »nekooperativno«) izbere svojo davčno ali subvencijsko politiko z namenom, da maksimira blaginjo svojih rezidentov znotraj določenega območja in njena odločitev vpliva na velikost davčne osnove v ostalih državah (Wilson 1999, 269 – 271). 3.1 Konkurenca v preskrbi javnih dobrin in Tieboutov model Vzroke za to, zakaj je davčna konkurenca za mobilnim kapitalom ali podjetji dobra, lahko iščemo v Tieboutovi hipotezi iz leta 1956, ki govori o tem, da tekma med jurisdikcijami v pridobivanju gospodinjstev vodi do učinkovite preskrbe lokalnih javnih dobrin (Wilson in Wildasin 2001, 4). Tieboutov model je preprost in eleganten. Osnovan je na sedmih predpostavkah (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 419): 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7.. Potrošniki so popolnoma mobilni in se tako selijo v skupnosti, kjer je njihov vzorec preferenc najbolj zadovoljen. Za potrošnike se predvideva, da imajo popolno znanje o razlikah med prihodki in izdatki ter da reagirajo na te razlike. Obstaja veliko število skupnosti, zato lahko potrošnik svobodno izbira kje bo živel. Omejitve o možnostih zaposlitve ne pridejo v poštev […] privzema se […], da vsi posamezniki živijo od donosov dividend. Ponujene javne storitve ne povzročajo nobenih zunanjih učinkov skupnostim. Za vsak vzorec storitev […] obstaja optimalna velikost skupnosti […], definirana s številom rezidentov, za katere se ta obseg storitev […] proizvaja po najnižjih povprečnih stroških. Skupnosti pod optimalno velikostjo težijo k privabljanju novih rezidentov zaradi znižanja povprečnih stroškov. Obratno velja za skupnosti nad optimalno velikostjo.. Za Tiebouta je ključno to, da ''lahko potrošniki izberejo skupnost, ki najbolj ustreza njihovemu vzorcu preferenc za javnimi dobrinami […]. Razen, ko je ta sistem v ravnovesju, takrat obstaja podmnožica potrošnikov, ki so nezadovoljeni z vzorcem preferenc v svoji skupnosti […]. Mobilnost bo se vršila iz skupnostih z nad-optimalno velikostjo v skupnosti s pod-optimalno velikostjo […].'' Tako mobilnost lahko označimo kot obliko povpraševanja, ki omogoča, da se razdelitev gospodinjstev približuje idealni tržni rešitvi (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 418, 420). Ta gospodinjstva učinkovito razkrivajo svoje preference za lokalnimi dobrinami, lokalne oblasti pa uporabijo te informacije za učinkovito preskrbo teh dobrin (Wilson in Janeba 2004, 1). To je bistvo t. i. Tieboutove hipoteze in osnova za znan izraz »izbiranje z nogami« (op. p. »voting with their feet«) (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout druge posebne ugodnosti na račun davkoplačevalcev ali potrošnikov ali ostalih skupin in posameznikov (Felkins 1997)..

14. 1956, 418, 420), ki izvira iz članka »A Pure Theory of Local Public Expenditures« iz leta 1954. Tiebout je ta znanstveni sestavek napisal kot odgovor na Samuelsonov članek »The Pure Theory of Public Expenditures«, izdan dve leti prej. Samuelson in ostali ekonomisti so analizirali »sopotnikov problem« (op. p. »free rider problem3«), kjer se soočajo državne oblasti pri oskrbovanju z dobrinami in storitvami. Če noben ne sme biti izključen iz potrošnje javnih dobrin, potem posamezniki niso prisiljeni, da bi izdali svoje preference. Vsak razume svoje prave preference na način, ki mu omogoča zmanjšati svojo davčno obremenitev ob upanju, da bo še vedno lahko užival javne dobrine drugih. Trgi tako ne uspevajo učinkovito preskrbovati javnih dobrin, zato je potrebna nekakšna oblika državne intervencije (Stoddard 2001). Temelj Tieboutovega modela pa so popolno informirana in mobilna gospodinjstva, katerih osnovni razlog za mobilnost je optimiranje svoje potrošnje lokalnih javnih dobrin (Marsh in Kay 2004, 5 – 6). Razlog, zakaj je Tiebout svoj model označil za »čisto teorijo« (op. p. »pure theory«), je ta, da gre za razmeroma idealno-tipično razmere, analogne tistim iz teorije o popolni konkurenci (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 424). Ta analogija je pomembna, saj je potem področje strateških dejanj samodejno vpleteno v model ob domnevi, da so davki in koristi nespremenljivi iz vidika lokalnih odločevalcev (Marsh in Kay 2004, 3 – 4). Zgoraj navedeni pogoji tako ne omogočajo vladi, da bi bila učinkovit oskrbovalec čistih javnih dobrin, kot je na primer obramba države, zato pa namigujejo, da lahko občinska uprava učinkovito preskrbuje bistvene zasebne dobrine, kot so uporaba cest, izobraževanje, policijska in požarna zaščita, zbiranje odpadkov ipd. (Stoddard 2001). V moderni razlagi te teorije se velikokrat domneva, da si posestniki prizadevajo maksimirati obdavčeno vrednost določenega ozemlja z namenom pritegniti posameznike zaradi poseljevanja te zemlje, pri tem pa območna vlada ponuja javno blago, ki je financirano z lokalnimi davki (Wilson 1999, 271). Kritična domneva je ta, da obstaja veliko »koristolovskih« območij. To pomeni, da ne obstaja niti eno območje, ki bi lahko ponudilo toliko boljše koristi, da bi pritegnilo posameznike prav na svoje posesti. Ne preseneča torej, da so ravnovesja takšnih modelov Pareto učinkovita4. V tem primeru se davčna konkurenca pojavlja takrat, ko so ob dani preskrbi javnih dobrin davki na posestva dovolj nizki, da privabljajo posameznike. Ti. 3. V ekonomskih in politično-znanstvenih analizah izraz »sopotnikov problem« ali tudi »zastonjkarski problem« (anlg. free rider problem) izvira iz pojava, ko ekonomski akterji jemljejo več od pravičnega deleža koristi ali ko ne prevzemajo svojega pravičnega deleža stroškov ob uporabi virov. »Sopotnikov problem« se torej ukvarja s vprašanjem, kako preprečiti ali vsaj zmanjšati ta pojav in njegove učinke. Ker je pojem »pravičnosti« zelo subjektiven, je »zastonjkarstvo« navadno obravnavan kot ekonomski problem takrat, ko vodi k neproduktivnemu ali manj-produktivnemu nivoju javnih dobrin in tako do Pareto neučinkovitosti ali kadar vodi do prekomerne uporabe virov skupne lastnine. Pogost primer tega problema je obramba dežele, kjer noben posameznik ne sme biti izključen iz možnosti, da ga ne bi ščitila državna vojska in so »zastonjkarji« vsi, ki zavrnejo ali se izogibajo plačila obrambe, pa so vseeno varovani kot vsi drugi v državi. Zato se državna oblast ne zanaša na dobrodelne prispevke in pobira davke ali novači prostovoljce za vojsko (http://en.wikipedia.org/wiki/Free_rider_problem). 4 O Pareto učinkovitosti javne preskrbe blaga govorimo takrat, ko centralna oblast ne more prerazdeliti blaga in virov na način, kjer bi se položaj nekaterih subjektov izboljšal ne da bi se ostalih hkrati poslabšal..

15. davki se zbirajo v obliki učinkovitih »davkov po glavi5« (op. p. »head taxes«) in na takšen način, da so plačani davki posameznega rezidenta enaki stroškom rezidentu priskrbljene količine javnih dobrin in storitev (Wilson 1999, 271 – 272). Visoko-obdavčene skupnosti bi lahko bile zelo zaželene za poselitev le, če bi tudi ponujene javne storitve bile visoke kvalitete (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 253). Občani z visokim povpraševanjem po javnih dobrinah se bodo zbirali v skupnostih z visokim nivojem javnih storitev in visokimi davki, medtem ko se bodo tisti z nizkim povpraševanjem izbirali v skupnostih z nizko ravnijo javnih storitev in nizkimi davki. Konkurenca med jurisdikcijami ima za posledico homogene skupnosti, kjer vsi rezidenti podobno vrednotijo javne storitve. V ravnovesju noben posameznik ne more biti na boljšem z mobilnostjo in trg je učinkovit (Stoddard 2001). Po predlogih nekaterih drugih teoretikov leta kasneje (1975) se lahko ta teorija zlahka razširi na mobilna podjetja. Za podjetja velja enaka predpostavka kot pri mobilnih rezidentih z dodatno domnevo, da zanje velja neskončno elastična ponudba kateremukoli območju, slednje pa jim v zameno ponuja različne javne surovine (Wilson 1999, 272). V tem primeru so podjetja tista, ki se okoriščajo na podlagi javne potrošnje (na primer investicija v infrastrukturo) (Wilson in Wildasin 2001, 4). V ravnovesju, ki je Pareto učinkovito, je vsako podjetje obdavčeno tako, da so plačani davki enaki mejnim stroškom podjetju ponujenih javnih dobrin (Wilson 1999, 272). Rezultat je učinkovita razdelitev podjetij po območju. Zanimivo je razmišljanje nekaterih ekonomistov, ki obravnavajo primer jurisdikcij, ki izberejo različne politike, kljub temu, da se zanje predvideva popolna identičnost. Tako dve jurisdikciji izbereta različna nivoja »infrastrukture« v nekem obdobju. Četudi območje z manj infrastrukture ve, da ne bo tako privlačno za podjetja, vseeno izbere pozitivni nivo, ker obstaja verjetnost, da bo pritegnilo podjetje v naslednjem obdobju. Ta vzorec investicij v infrastrukturo se izkaže za popolnoma učinkovitega (Wilson in Wildasin 2001, 4). Model pa lahko razširimo tudi tako, da vključuje mobilnost obeh, tako dela kot kapitala (Wilson 1999, 272). Tieboutov model ima pomembne napotke za oblikovanje grafičnega modela o stopnji privlačnosti skupnosti za podjetja in gospodinjstva. Ravnotežje med davki in storitvami (plačan davek za ponujeno javno dobrino primerne kakovosti) vpliva na vrednost lastnine v skupnosti, kot je prikazano s sliko 1 (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 253).. 5. Davek po glavi ali tudi proporcionalni davek oz. pavšalni davek (angl. head tax ali poll tax ali capitation tax, lump-sum tax, tudi flat-tax) je davek, ki obremenjuje v enakem znesku vsakega posameznika iz določenega razreda ali skupine. Ali z drugimi besedami, je davek, ki ga mora vsak plačati, ne glede na njen oz. njegov nivo dohodka. Ta davek se obravnava kot učinkovit, ker ne vpliva na posameznikovo odločitev, koliko delati..

16. Slika 1: ILUSTRACIJA UČINKOV TIEBOUTOVE HIPOTEZE a). b). c). Opomba: Stvaritev javnega parka je primer pozitivnega eksternega učinka. Simboli: $ = letna vrednost davkov na gospodinjstvo v ameriških dolarjih Q = stvaritev javnega parka s0 = mejni družbeni stroški = mejni zasebni stroški d0 = mejne zasebne koristi d1 = mejne družbene koristi Vir: Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 253.. Na primer, da se skupnost odloči ustvariti nov javni park, ki zahteva letni porast premoženjskega davka za 100 $ na gospodinjstvo in pri tem obstajata dve skupini ljudi na svetu: tisti, ki jim ni mar ali nasprotujejo izgradnji javnih parkov in tisti, ki se zavzemajo zanje (morda pari z otroci in starejši občani), potem bi na podlagi Tieboutove hipoteze pričakovali dva različna izida. Prvič, povpraševanje po nastanitvi v tej skupnosti bi naraslo med tistimi iz skupine, ki marajo parke in drugič, pojavilo bi se zmanjšano povpraševanje po nastanitvi med tistimi iz druge skupine ljudi. Slednji bi se morda zato preprosto preselili drugam. Ti premiki v povpraševanju so nazorno prikazani v prvih dveh grafikonih na sliki 1. Dejanja teh dveh skupin bodo vodila do povečanega povpraševanja po nastanitvah v skupnosti, kar bo imelo za posledico višje cene stanovanj ali po drugi strani tudi do zmanjšanja povpraševanja in nižjih cen. Celotni učinek na cene domov v skupnosti je odvisen ne samo od tega, katera skupina ljudi je prevladujoča, temveč tudi od tega, ali se bo le-ta odločila za naselitev v skupnosti ali zunaj nje. Grafikon c) na sliki 1 domneva, da je tistih, ki so naklonjeni javni površini, razmeroma več, zato je prikazan porast vrednosti domov v skupnosti. Očitno pa je, da morajo občinski uradniki in planerji na dolgi rok vpeljevati takšne projekte, ki so v povprečju bolj zaželeni med večino članov v skupnosti, ker sicer bodo priča eroziji populacije. Tako bodo posamezniki kadarkoli bodo naleteli na neravnovesje v smislu plačanih lokalnih davkov in v zameno prejetih javnih storitev, izbirali s svojimi nogami (»vote with their feet«), kar pomeni, da se bodo prosto selili ali gibali med skupnostmi. S tem lahko ustrezno razložimo pojav, zakaj se družine s šoloobveznimi otroci lahko preselijo v drug kraj ali skupnost, če niso npr. zadovoljne s kvaliteto izobrazbe. Blair (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 276) poudarja, da je ta teorija bolj prikladna za razlago primera, ko se posamezniki odločajo za bivališče med večjimi mesti, ne pa med državami, kjer so stroški preselitve bistveno višji (Goetz 1999, povz. po Blair 1995, 276)..

17. Tieboutov članek upošteva, da se bomo z večanjem stroškov ponovne razdelitve oddaljevali od optimalnosti. To je ena izmed opomb, ki jih Tiebout priznava v svojem članku, eksplicitno ali implicitno. Drugo Tieboutovo priznanje pa se nanaša na to, da v praksi potrošniki nimajo popolnih informacij, nespremenljivih preferenc ali popolne mobilnosti (Marsh in Kay 2004, 3 – 4, povz. po Tiebout 1956, 422 – 423). Kritike Tieboutove hipoteze pa motijo predpostavke o učinkovitem davku po glavi, odsotnosti ekonomije obsega pri preskrbi javnih dobrin in velikem številu jurisdikcij, ki omogoča učinkovito razvrščanje posameznikov, kajti obdavčenje kapitala je v realnosti neučinkovito (Janeba 2001). Vsakršno odstopanje od idealiziranega Tieboutovega modela predstavlja škodljivo davčno konkurenco. Glavni vir odstopanja je obstoj »davčnih eksternalij« (''fiscal externalities" ali tudi ''interregional externalities''), pri čemer aktivnosti, ki se jih določena območna vlada poslužuje za povečevanje blaginje svojih rezidentov, vodijo do zmanjšanja blaginje rezidentov v ostalih območjih. Na primer, ko določeno območje zniža davčno stopnjo na mobilni kapital, pridobi koristi na račun drugih, saj se v ostalih območjih zmanjša davčna osnova in posledično upade njihov davčni prihodek. Takšni primeri eksternalij so pogosto prisotni v modelih davčne konkurence. Tako je predpostavka o učinkovitem obdavčenju rezidentov ali podjetij očitno v praksi oskrunjena (Wilson 1999, 272). V tem primeru lokalna oblast ne uspe učinkovito obdavčevati ali subvencionirati podjetja, ker ne računa na takšne in podobne učinke, navedene v nadaljevanju (Wilson in Wildasin 2001, 5). Drug tip eksternalij so »finančne eksternalije« (op. p. pecuniary externalities6). Vzemimo za primer več območij znotraj neke države, ki tekmujejo med seboj za mednarodno mobilno podjetje. Če podjetje postavi svoj obrat znotraj kateregakoli območja, potem se bo izognilo transportnim stroškom, povezanimi z izvozom dobrin v obravnavano državo. Transportni stroški bodo potem očitno manjši in zato bo podjetje lahko prodajalo svoje izdelke po nižjih cenah. Čeprav podjetje izbere eno samo območje za svoj obrat, imajo vsa območja znotraj države korist v smislu višjega potrošniškega presežka. Ta primer velja takrat, ko so podjetja dovolj velika, da vplivajo na tržne cene produktov ali faktorjev v domači državi in je svet razčlenjen v države, ki so relativno nepovezane in so zato izpostavljene višjim transportnim stroškom v primerjavi s tistimi v območjih znotraj ene države. Če pa so države »asimetrično povezane«, kot recimo Evropa in Združene države Amerike, potem se predvideva, da bo takšna konkurenca ustvarjala neučinkovito lokacijo podjetij (Wilson in Wildasin 2001, 5 – 6). Prav tako se lahko pojavijo različni zunanji učinki, ko vlade izberejo politiko, ki ni v najboljšem interesu njenih rezidentov, vendar pri tem je nemogoče vnaprej predvideti ali mobilnost faktorjev izboljša ali poslabša obnašanje teh državnih oblasti (Wilson 1999, 272).. 6. Finančne eksternalije (angl. pecuniary externalities) so učinki, ki vplivajo na tržno ponudbo in pogoje povpraševanja. Sprememba v povpraševanju vodi do spremembe cene in posledično do spremembe dohodka ostalih ljudi. Finančne eksternalije so združljive s Pareto učinkovitostjo na popolno-konkurenčnem trgu..

18. Tieboutova znanstvena razprava je sicer povsem teoretične narave, vendar je dala snov mnogim empiričnim analizam. Predvsem pa je razumevanje Tieboutove teorije imelo močan vpliv na diskusije o fiskalnem federalizmu in primerni vlogi centralne, regionalne in lokalne vlade (Stoddard 2001). 3.2 Davčna konkurenca v pridobivanju kapitala Literatura davčne konkurence se osredotoča predvsem na en sam faktor, kapital, saj slednji velja za posebno mobilnega v mednarodnem smislu v primerjavi z delom in potrošnjo. Zanimivo je namreč, da je dejanska mobilnost dela znotraj EU zelo nizka navzlic uresničitvi Skupnega trga, ki zagotavlja svobodno gibanje prebivalcev EU in četudi so potrošne dobrine zelo mobilne znotraj integracije, lahko iz modelov davčne konkurence izključimo tudi potrošnjo zaradi veljavnosti načela države uvoznice blaga v EU7 (Bretschger in Hettich 2000, 4). Verjetno osnovna tema iz literature davčne konkurence je ta, da mobilnost kapitala povzroči nižanje davkov na kapital pod njihov optimalni nivo (Wilson in Wildasin 2001, 6) in nezadostno preskrbo javnih dobrin (Krogstrup 2002, 2) oziroma omeji zapravljivost pri vladi (Wilson in Wildasin 2001, 6). Wallace E. Oates, ki je zagovornik začetnih uradnih modelov, pojasnjuje, da je davčna konkurenca rezultat težnje k manj učinkovitim nivojem agregatne proizvodnje lokalnih služb. Z namenom, da se obdržijo nižji davki, ki pritegnejo podjetja k investicijam, lokalne oblasti utegnejo zadržati porabo pod takšnim nivojem, za katere velja, da so mejne koristi enake mejnim stroškom, predvsem za tiste načrte, ki ne nudijo direktnih koristi lokalnim podjetjem. Z drugimi besedami, lokalne oblasti bodo dopolnile običajne ukrepe mejnih stroškov s tistimi stroški, ki izvirajo iz negativnih vplivov obdavčenja podjetniških investicij. Ti dodatni stroški bi morda vključevali nižje plače in manjši nivo zaposlenosti, kapitalske izgube na stanovanja in ostalo premoženje ter znižano davčno osnovo. Njihova prisotnost bi zmanjšala javno porabo in davke na nivo, kjer so mejne koristi enaki mejnim stroškom. Oates je sklepal, da je takšno obnašanje neučinkovito, saj kadar se vlade obnašajo na tak način, nima nobena od njih konkurenčnih prednosti in so potemtakem skupnosti na slabšem, kot če bi lokalne oblasti v njihovih odločitvenih pravilih preprosto uporabile običajne ukrepe mejnih stroškov (Wilson 1999, 269; povz. po Oates 1972, 143). Šele v sredini osemdesetih letih so ekonomisti začeli oblikovati formalne modele, osnovane na Oatsovih idejah. Najzgodnejše raziskave so prikazali George R. Zodrow in Peter Mieszkowski (1986) ter John D. Wilson (1986) (Wilson 1999, 269, 273). »Osnovni model davčne konkurence«, kot je poimenovan teoretični pristop Zodrowa in Mieszkowskega, raziskuje učinke mobilnosti kapitala na obdavčenje dohodkov od kapitala (Wilson in Wildasin 2001, 6). Model je v nadaljevanju najprej predstavljen v njegovi najbolj preprosti obliki in nato se razširi v različne smeri (Wilson 1999, 273).. 7. Po načelu države uvoznice blaga izvoz ni obdavčen v državi izvoznici, temveč v uvoznici. Obdavčenje po načelu izvoznice blaga se uporablja le za čezmejno nakupovanje. Glede na to, da je delež čezmejnega nakupovanja v celotni menjavi nepomemben, ne raziskujemo davčne konkurence na področju potrošnje..

19. 3.2.1. Osnovni model davčne konkurence. V tem razdelku si bomo podrobneje ogledali sistem z veliko identičnimi območji, ki so lahko tako mesta, države, pokrajine ali države (Wilson 1999, 273). Vsaka država sestoji iz velikega števila identičnih gospodinjstev oziroma rezidentov, podjetij in vlad (Bretschger in Hettich 2000, 4). Znotraj vsake takšne Walrasianske ekonomije8 (Baldwin in Forslid 2002, 3) konkurenčna podjetja proizvajajo en sam homogen proizvod, pri čemer uporabljajo dva faktorja; mobilni kapital in nemobilno delo9 (Wilson 1999, 273). Rezidenti so nemobilni ter ponujajo delo konkurenčnim podjetjem samo znotraj območja njihove države (Wilson in Janeba 2004, 3), pri čemer je ponudba dela neelastična. Poleg tega ti rezidenti posedujejo fiksno količino kapitala, pri čemer domneva popolne mobilnosti kapitala pomeni, da lahko svoj kapital prosto investirajo kamorkoli (Wilson 1999, 273). Podjetja uporabljajo konstantne donose obsega za proizvodnjo učinka na podlagi dela in kapitala (Wilson in Janeba 2004, 3). Ko se izvrši investicija in proizvodnja, se produkt proda rezidentom kot končna, vladi pa kot vmesna dobrina (Wilson 1999, 273), ki se zaradi tehnologije konstantnih donosov obsega10 spremeni v javno dobrino in je tako enotno razporejena med rezidenti (Wilson in Janeba 2004, 3). Tehnologija za domačo in vse ostale države je podana s standardno neoklasično proizvodno funkcijo (Baldwin in Forslid 2002, 3): Y = F[K, L] pri pogojih FL, FK, FKL > 0 > FKK, FLL in Y = LFL + KFK. (3.1),. kjer indeksi pomenijo parcialne odvode. Problem razdelitve dohodka je namenoma spregledan zaradi domneve bodisi, da so rezidenti vsakega območja identični bodisi se lahko njihovi agregatni javni blagor oriše s preferencami reprezentančnega (tipičnega) potrošnika. V splošnem se lahko te preference predstavijo s funkcijo koristnosti (Baldwin in Forslid 2002, 3 in Wilson 1999, 273): U(C,G) = Gγ C1-γ. (3.2),. kjer C izraža osebno, G porabo javnih dobrin, Cobb-Douglasov parameter γ pa meri jakost preferenc po javnih dobrinah. Tipični porabnik financira potrošnjo (C) s svojo plačo in dohodkom na kapital (Wilson 1999, 273) iz investiranih prihrankov (Krogstrup 2002, 3). Sklepamo lahko, da obseg kapitala posameznih rezidentov oblikuje fiksno količino kapitala za »svetovno ekonomijo«. 8. Walrasianska ekonomija govori o ravnovesju na vseh trgih. Značilnosti Walrasianske ekonomije so: popolna konkurenca, popolna ločljivost vseh dobrin, tržna popolnost, končno število dobrin, konstantni donosi obsega, popolne informacije, homogeni proizvodi. 9 Zodrow in Mieszkowski sta za nemobilni faktor sicer določila zemljo, bi pa prav tako lahko bilo mišljeno tudi delo. 10 Konstantni donosi obsega označujejo primer, ko proporcionalni porast vseh inputov (dela: L in kapitala: K) povzroči enako velik porast outputa: Q (npr. pri serijski proizvodnji). Torej λL + λK Æ λQ (Rebernik 1997, 143, 149 – 150)..

20. Kritična točka tega modela je ta, da je ponudba javnih dobrin posameznega območja financirana izključno z davki na kapital, ki je zaposlen znotraj njegovih meja11. Edino preprosto opravičilo predpostavke modela je, da vlada verjetno sodi, da je administrativno primerneje obdavčiti oboje, kapital in zemljo, po enaki stopnji, čeprav je v »osnovnem modelu« Zodrowa in Mierzkowskega, ki je predstavljen v nadaljevanju, upoštevano le obdavčenje kapitala. Za vlado se predpostavlja, da se učinkovito obnaša, torej ne preobremenjuje davkoplačevalcev oziroma ne razsipava davčnih prihodkov (Bretschger in Hettich 2000, 5). Problem, s katerim se sooča vlada, je izbrati enotno12 davčno stopnjo na kapital, t, da bo lahko maksimirala koristnost tipičnega porabnika – U(C,G) – pod pogojem proračunske omejitve, ki zahteva, da je davčni prihodek enak porabi javnih dobrin: tK(r + t) = G,. (3.3),. kjer je r dohodek od kapitala po obdavčenju, ki je izenačen po vseh območjih in obravnavan kot fiksen za katerokoli majhno območje, K(r + t) pa je funkcija, ki povezuje povpraševanje po kapitalu v določenem območju s stroški kapitala, r + t. Z obsežnostjo investiranega kapitala se manjša njegov mejni produkt in veča mejni produkt dela. Podjetja investirajo torej tako dolgo, dokler ni mejni produkt kapitala enak vrednosti (r + t). Upoštevajoč pogoj optimalnega obnašanja vlade (G), mora ta povečati enotno davčno stopnjo t, če hoče upravičiti za enoto večje svoje izdatke. Kot rezultat tega financiranja, porastejo stroški kapitala, kar povzroči, da se povpraševanje po kapitalu spremeni za negativno vrednost, ∆K. Ker je r konstanten (izenačen po območjih), višja davčna stopnja ne zmanjša dohodkov iz kapitala. Namesto tega plačajo davek posredno preko zmanjšanja njihovih plač. Torej, če porast javnih izdatkov (G) za enoto zahteva porast davkov za ∆t zaradi vzdrževanja ravnovesja v proračunu, potem se bo plača znižala na račun povišanih stroškov kapitala, K∆t, da bo preprečila podjetjem negativne dobičke. Žal mora ta porast davka biti dovolj velik, da pokrije ne samo mejne stroške vlade (MC = marginal costs), ampak tudi, da nadomesti negativni učinek odliva kapitala na davčne prihodke, t∆K. Tako bo zmanjšanje rezidentove plače doseglo mejne stroške (MC) s pozitivno vrednostjo (t∆K) (Wilson 1999, 274).. 11. Velja pravilo porekla (angl. origin principle) pri obdavčenju kapitala. Enotna davčna stopnja t ima poseben pomen. Predstavlja namreč razliko med družbeno vrednostjo dodatne enote kapitala in družbenimi oportunitetnimi stroški kapitala. Družbeno vrednost predstavlja mejni produkt kapitala, MPK, ki ga podjetja izenačijo s stroški kapitala, r + t, ko težijo k svojim dobičkom v obliki maksimalnega nivoja investiranja. Družbeni oportunitetni stroški pa obsegajo le obdavčene dohodke od kapitala, r, ker davki določajo državni prihodek in tako ta ni družbeni strošek. Tako dobimo t = MPK – r, iz česar je lepo razvidno, da ima območje koristi iz priliva kapitala in je oškodovano pri njegovem odlivu. V bolj splošnem modelu bi spoznali, da investicije kapitala naprtijo različna bremena na javni sektor, kot so povečano povpraševanje po javni infrastrukturi in druge javne storitve. Če bi bil kapital obdavčen zaradi kritja mejnih stroškov teh javnih dobrin, bi bila območja indiferentna na mejne prilive in odlive kapitala in s tem bi pogoja (3.4) in (3.5), ki vsebujeta t, izginila. Če pa kapital ni obdavčen učinkovito in gledamo na enačbi (3.4) in (3.5) bolj posplošeno, kot le na razliko med družbeno vrednostjo in družbenimi oportunitetnimi stroški kapitala, potem izraza ostaneta veljavna. 12.

21. V optimumu bo vlada torej izbrala takšno davčno stopnjo, da bodo mejne koristi javnih dobrin (MBsoc) enake mejnim stroškom porasta davka (MCsoc): MBsoc = MCsoc. Da bi določili komponento MCsoc, moramo uporabiti totalni diferencial na enačbi (3.3), ki nam da naslednji izračun: dG = dt . K + t . dK, pri čemer prvi del izraza predstavlja posameznikove mejne stroške obdavčenja; MCpriv, drugi del pa učinek obdavčenja kapitala (Bretschger in Hettich 2000, 5), kot je prikazano z enačbo (3.4) (Wilson 1999, 274 in Bretschger in Hettich 2000, 5): MBsoc = MCpriv - t∆K. (3.4).. Zgornja enačba nam kaže rezidentovo mejno pripravljenost za financiranje dodatne enote javnih izdatkov oziroma »mejne koristi« (marginal benefits) javnih izdatkov. Alternativno je mogoče uporabiti odvisnost ∆K od elastičnosti povpraševanje po kapitalu z ozirom na stroške kapitala in nato lahko v predelani obliki zapišemo enačbo (3.4): MBsoc =. MC priv 1 − τε. (3.5),. kjer ε označuje elastičnost povpraševanja (merjeno pozitivno) in je τ ad valorem davčna stopnja oz. davčna stopnja »od vrednosti«, kjer je τ = t/(r + t). Kot je razvidno iz zgornjih dveh pravil, mejne koristi javne porabe (G) dosegajo mejne stroške, da bi nadomestile izgubo kapitala (Wilson 1999, 274). V zaprtem gospodarstvu se učinek obdavčenja kapitala izniči (∆K = 0). V tem primeru dobimo Samuelsonovo pravilo o preskrbi javnih dobrin, ki zahteva, da je MBsoc = MCpriv, pri pogojih t = topt in G = Gopt. To je prvi najboljši izid. Ampak glede na to, da dovoljujemo v modelu mednarodno mobilnost kapitala, prihaja do njegovega odliva (∆K ≠ 0) zaradi povišanja davka. Mejni stroški odliva kapitala so opisani z drugim izrazom enačbe (3.4) in jih lahko označimo s spremenljivko MCoutfl.. Tako za odprto gospodarstvo velja MBsoc = MCpriv + MCoutfl., pri pogojih t < topt in G < Gopt, kar predstavlja drugi najboljši optimalni izid ali z drugimi besedami, dobili smo modificirano Samuelsonovo pravilo. Glede na to, da so mejni družbeni stroški obdavčenja višji za odprto gospodarstvo kot pa zaprto, morajo biti višje tudi mejne družbene koristi preskrbe javnih dobrin. Davčna stopnja na dohodek od kapitala in posledično ponudba javnih dobrin sta na neučinkovito nizki ravni, kljub temu, da vlada še vedno deluje optimalno iz nacionalnega vidika in rešitev je še vedno prva najboljša iz državnega stališča. Razloge za takšen rezultat moramo iskati v pojavu pozitivnih fiskalnih eksternalij zaradi povečanja dane davčne stopnje določene države (Bretschger in Hettich 2000, 5 – 6). Na primer, ob predpostavki o nespremenljivosti celotne zaloge kapitala, povečanje domače davčne stopnje na kapital poveča ponudbo kapitala (Wilson 1999, 275) in zato tudi prihodkov (Janeba 2001) v drugih območjih, s čimer postanejo slednja konkurenčnejša. Davčno povzročen odliv kapitala iz danega območja predstavlja njegov priliv v drugem območju. Vrednost teh pritokov bo odvisna od spremenjenih davčnih stopenj v danem območju. Z drugimi besedami, to drugo območje j se okoristi z zneskom tj∆Kj, kjer je tj davčna stopnja in ∆Kj kapitalski pritok. Gre torej za pozitivni zunanji učinek (davčne eksternalije). Problem slednjega območja je, da njegova vlada ne računa na takšne zunanje koristi, ker se ukvarja.

22. le z doseganjem blaginje svojih rezidentov (Wilson 1999, 275). Končni rezultat tega je, a so davki postavljeni prenizko, kar se kaže v nezadostni preskrbi javnih dobrin. Zato bi hkratno povečanje vseh davčnih stopenj za manjšo vrednost povečalo ponudbo javnih dobrin in s tem tudi blaginjo v vseh območjih (Janeba 2001). Obsežnost davčnih eksternalij je odvisna od števila konkurenčnih območij. Če je to število veliko, potem je elastičnost ponudbe kapitala posameznega območja, z ozirom na davek, majhna, glede na to, da povečanje davčne stopnje pritiska na donos na kapital, r, s tem pa omehča vpliv spremembe tega davka na stroške kapitala (Wilson in Wildasin 2001, 7 – 8). Literatura o davčni konkurenci se neutrudno oklepa primera, kjer so vsa območja identična in tako izbirajo tudi enake davčne stopnje. V tem primeru je strošek kapitala, odlitega iz enega območja natančno enak prilivu koristi iz kapitala v drugem območju. Tako ∆K odpade v enačbi (3.4). Preostanek enačbe (3.4) se glasi: MB = MC in predstavlja učinkovito preskrbo javnih dobrin. Če pa izhajamo iz pogoja, kjer je MB > MC, lahko pogoj učinkovitosti zadovoljimo tako, da povečamo davčne stopnje in nivoje javnih dobrin v vseh območjih za enake vrednosti. S tem se blaginja vseh konkurentov enako poveča. Drug način zadovoljitve pogoja učinkovitosti (Wilson 1999, 275) in lajšanja davčnih eksternalij, ki izvirajo iz davčne konkurence kapitala (Janeba 2001) bi bil, da bi vsako območje zaprlo svoje meje faktorski mobilnosti. Tako bi podjetja posameznega območja lahko uporabljala le kapital svojih rezidentov. V tem primeru bi zunanji učinki, opisani zgoraj, izginili in davek na kapital bi postal enak učinkovitemu »pavšalnemu« davku (op. p. »lump-sum tax«). Tako bi vsaka vlada neodvisno odredila svojo ponudbo javnih dobrin, ki bi zadostovala pogoju MB = MC (Wilson 1999, 275). Vendar to ni najbolj privlačen način za obravnavo, če upoštevamo administrativne stroške in probleme pri realni uporabi tega modela. Razen tega je lahko pri bolj splošni obravnavi nadzor kapitala škodljiv za blaginjo (Janeba 2001). Ob odprtih mejah ne bi imela nobena sodna oblast namena povečati javne porabe (G) do točke, kjer je MB = MC ob nastalih stroških odliva kapitala. Obstaja torej nekakšna oblika sodelovanja med območji, ki poudarja vlogo centralnih oblasti (Wilson 1999, 275). Dve opombi bi lahko vodili k zmanjšanju težnje območij k nezadostni preskrbi javnih dobrin (Wilson 1999, 275 – 276): 1.. Na primer, da je model spremenjen na način, da vključuje spremenljivo ponudbo kapitala za celotni sistem območij in upošteva varčevalno nagnjenje rezidentov. Če določena območja povečajo davke, kapital odteče v druga območja in celotno varčevanje utegne upasti. Eksterni učinki se sicer pojavijo, ampak so manj pomembni. Potemtakem dopuščanje spremenljive ponudbe kapitala zmanjša, ne pa tudi izniči, problem davčne konkurence.. 2.. Razširitev osnovnega modela za nemobilni faktor, zemljo, predstavlja v analizi »izvoz davka«. Davek na kapital je sedaj kapitaliziran v renti, kjer se del njegovega bremena prenese na nerezidente. Vendar ta oblika »izvoza davka« nasprotuje učinkom davčne konkurence in s tem tudi povečanju ponudbe javnih dobrin..

23. 3.2.2. Subvencijska politika13. Z razliko od prejšnjega modela, je predpostavka tega, da lahko območja izberejo različne davčne stopnje, ker so lastnice različnih tehnologij v proizvodnji ali pa imajo njihovi rezidenti različne preference ter različno razpoložljivost faktorjev. Če se davčne stopnje resnično razlikujejo, potem obstajata v ekonomiji dva tipa neučinkovitosti. Prvič, nivoji javnih dobrin so določeni neučinkovito, ker območja ne računajo na zunanje učinke (davčne eksternalije), o katerih je govora v prejšnjem razdelku. Drugič, kapital je nepravilno razporejen po območjih in je zato mejni produkt kapitala relativno visok v visoko-obdavčenih območjih. Popolnoma učinkovita alokacija ne more biti dosežena, če se davčne stopnje po območjih razlikujejo, hkrati pa identične davčne stopnje pogosto niso skladne z razlikami med nivoji javnih dobrin po območjih, razen če centralna oblast prav tako prerazdeljuje prihodek. Centralna oblast lahko doseže učinkovito prerazporejanje le s preskrbo dodatnih subvencij (angl. »corrective subsidy«) vsaki občini, ki prihodek zviša, saj tako in tako posega pri pavšalnih prenosih dohodka med območnimi vladami. S simboli opišemo situacijo na način, da vlada na območju i zagotavlja pomoč v obliki: Si = ai + si(tK)14,. (3.6). kjer je ai pozitiven ali negativen in odseva transferje med območji, si pa pomeni dodatne subvencije. Za sistem N območij, ai-ji in si-ji predstavljajo 2N spremenljivk, ki so izbrani tako, da zadovoljijo 2N pogojem za učinkovito alokacijo, pri čemer N-1 enačb pomeni, da vsa območja izberejo enake davčne stopnje. Sistem (N) enačb pa zahteva, da je nivo javnih dobrin v posameznem območju določen s pogojem MB = MC in s potrebo, da oblast obdrži ravnovesje v proračunski bilanci. V ravnovesju bodo subvencije glede na območje različne z namenom, da bodo omogočile povsod enake davčne stopnje. Poudarek je le na tem, da bi te dodatne subvencije morale biti pozitivne v ravnovesju, saj bodo samo v tem primeru območjem poravnani pozitivni zunanji učinki (davčne eksternalije), povezani s povečanjem njihovih davkov. Obstajajo še alternativne oblike političnega poseganja, kjer se upoštevajo tudi informacije. Pri tem ločimo dva tipa območij, ki se razlikujeta glede na povpraševanje rezidentov po javnih dobrinah. Oblast ima v tem primeru na razpolago dva instrumenta: nacionalni davek na kapital, T, in eden glavni načrt, s katerim določa celotno podporo za območje kot funkcijo v območju izbrane davčne stopnje: Si = f(ti). Kritična razlika med to obliko politike in tisto, ki je opisana z enačbo (3.6), je ta, da se v obravnavanem modelu obe območji soočata s funkcijo f, v primerjavi z različnimi linearnimi funkcijami iz enačbe (3.6). Ob dani omejitvi torej ne bi smeli pričakovati optimalne funkcije subvencij, ki bi omogočila območjema isto davčno stopnjo, saj bi območji s tem dobili isti podpori ne glede na njune različne preference. 13. Povzeto po Wilson (1999, 276 – 277). V praksi bi bilo politično poseganje, opisano z enačbo (3.6), dvomljivo in nemogoče, glede na možnost, da bi glavne funkcije bile zaupane posameznim območjem, saj bi to bilo za centralno oblast težko nadzorovati. 14.

24. Problem, ki pesti centralno oblast, je izbira nacionalnega davka na kapital ter izbira subvencije za maksimiranje celotnega blagostanja rezidentov. Rezultat te teorije razodeva, da optimalna funkcija subvencij povzroči na območjih z visokim nivojem povpraševanja višjo davčno stopnjo kot na območjih z nizkim nivojem povpraševanja. S tem položaj na trgu kapitala ni več najugodnejši, saj so različni tipi območij prisiljeni k izboru različnih nivojev subvencioniranja. V posebnih primerih, kjer je povpraševanje po javnih dobrinah neodvisno od nivoja dohodka, se izkaže, da je na območjih z visokim povpraševanjem nezadostna preskrba (MB > MC), na območjih z nizkim povpraševanjem pa čezmerna preskrba z javnimi dobrinami (MB < MC). Za vzpostavitev ugodnejšega položaja na trgu kapitala sprejme oblast takšno politiko, kjer je razlika med območji zaradi različnega nivoja javnih dobrin manjša, kot bi bila v primeru učinkovite alokacije (kjer velja MB = MC za vsa območja). Več kot očitno je, da asimetrija informacij lahko povzroči, da oblast problem davčne konkurence »popravi« na tak način, da v nekaterih območjih pomanjkanje ponudbe javnih dobrin vodi nato v njihov presežek. Da bi bolje razumeli »optimalni davčni federalizem«, se nadaljnje raziskave ne bodo mogle izogniti problemu vključevanja informacij. Vseeno pa ima informacijsko-osnovan pristop dve omejitvi. Prva opozarja, da nismo dovolj dobro obveščeni o tem, kako prihaja do asimetričnih informacij med različnimi nivoji vlade in v kakšni obliki asimetrije se pojavljajo. Namesto tega predvidevamo, da lokalne oblasti vedo več, ker so »bližje ljudem«. Prihodnje raziskave bi morale raje »endogenizirati« to pomanjkanje informacij, kot pa da jih preprosto le predpostavljajo. Druga omejitev pa pravi, da je ta informacijski pristop k davčnemu federalizmu bolj normativne narave v smislu, da državne oblasti na vseh nivojih poskušajo povečati blaginjo svojih rezidentov. To ignorira egoistično obnašanje in omejitve, ki jih nalagajo politične institucije, kar bi lahko bilo zelo uporabno za model. Na mednarodnem nivoju ne obstajajo tako močne institucije, ki bi lahko usklajevale aktivnosti neodvisnih narodov. Potrebo po spodbudi sodelovanja med takšnimi narodi neprizanesljivo omejuje večina obstoječih politik. Na srečo, literatura o davčni konkurenci pogosto predstavlja oblike poseganja, ki omogočajo vsem območjem boljši položaj v primeru sodelovanja. 3.2.3. Velika območja. Vzemimo torej primer, ko so območja dovolj velika, da lahko vplivajo na ravnovesje obdavčenega dohodka na mobilni kapital. Za ta primer večjih območij privzamemo, da je omenjeno ravnovesje15 »Nashevo ravnovesje« (Nash equilibrium). Literatura obravnava davčne stopnje kot spremenljivke strategij, kjer se nivo javnih dobrin določi tako, da zadovolji proračunske omejitve vsake območne oblasti brž ko so vse davčne stopnje bile izbrane. Vsako območje izbere svojo davčno stopnjo takrat, ko so davčne stopnje ostalih območij že določene. Šele nato ugotovi, da je ravnovesje obdavčenega dohodka na mobilni kapital odvisno od njegove in davčnih stopenj vseh ostalih območij: r = r(t1, ..., tN), kjer je ti izbrana davčna stopnja posameznega območja i v sistemu N območij. V splošnem, če območje i poveča svojo davčno stopnjo za enoto, potem se bodo njeni stroški na kapital (r + t) povečali za 1 + ∆r, kar je manj kot ena, saj mora biti sprememba obdavčenega 15. Ekonomija je v ravnovesju, ko je strategija vsakega območja maksimiranje svojih ciljnih funkcij (funkcije izplačil) ob danih strategijah, h katerim težijo ostala območja..