Etika in policijsko delo : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Etika in policijsko delo. Maj, 2011. Srečko Šopar Mentor: viš. pred. dr. Darko Anželj Somentorica: doc.dr. Teodora Ivanuša.

Človek z visoko stopnjo integritete ne dopušča, da bi njegova duša opravljala neustrezne naloge, saj mu to ruši duševni mir. Sokrat (470-399 p. n. š.). 2.

KAZALO:. Povzetek ........................................................................................ 5 Summary ........................................................................................ 6 UVOD ............................................................................................ 7 1 SPLOŠNO O ETIKI IN MORALI ............................................................. 9 1.1 Zgodovinski oris ...................................................................... 9 1.2 Pomenska opredelitev etike in morale .......................................... 12 1.3 Etika .................................................................................. 13 1.4 Morala ................................................................................ 15 1.5 Vrednote ............................................................................. 17 1.6 Etično ravnanje ..................................................................... 20 1.7 Formalne in neformalne sankcije zaradi nespoštovanja moralnih in etičnih norm ....................................................................................... 22 2 OSNOVNE PREDPOSTAVKE UPORABNE ETIKE ........................................ 23 2.1 Policijska etika ...................................................................... 24 3 POLICIJSKA SUBKULTURA ............................................................... 26 4 OBLIKE NEETIČNEGA RAVNANJA V POLICIJI .......................................... 27 4.1 Korupcija ............................................................................. 27 4.2 Nasilje in agresija na delovnem mestu .......................................... 29 4.3 Policijski cinizem ................................................................... 31 5 INTEGRITETA ............................................................................... 33 6 PROFESIONALIZEM ........................................................................ 35 7 POSTAVITEV STANDARDOV ETIČNEGA ODLOČANJA V POLICIJI ................... 37 7.1 Kodeks policijske etike ............................................................. 38 8 VPLIV MANAGERJEV NA ETIČNO ODLOČANJE ........................................ 43. 3.

9 VPLIV IZOBRAŽEVALNIH INSTITUCIJ IN PROGRAMOV NA IMPLEMENTACIJO ETIKE .......................................................................................... 46 9.1 Vpliv formalnega izobraževanja .................................................. 47 9.1.1 Fakulteta za varnostne vede in njen vpliv na implementacijo etike v policiji ..................................................................................... 48 9.1.2 Višja policijska šola .............................................................. 50 9.2 Vpliv neformalnega izobraževanja ............................................... 50 9.3 Projekti policije za krepitev integritete ......................................... 51 9.4 Odbor za integriteto in etiko ...................................................... 52 10 ZAKLJUČEK ............................................................................... 53. LITERATURA .................................................................................. 57. 4.

POVZETEK Diplomska naloga z naslovom Etika in policijsko delo obravnava razvoj etičnega delovanja in vse bolj potrebno in zahtevano implementacijo etike v policijsko delo ter posledice upoštevanja oz. neupoštevanja etičnega delovanja policistov. Zato je osnovni cilj te diplomske naloge poudariti pomen etičnih kodeksov in implementacije moralno-etičnih načel v policijsko delo v procesu formalnega izobraževanja in ohranjanja ter nadgrajevanja pridobljenega znanja tudi po pridobitvi formalne izobrazbe, saj le tak sistem omogoča enakomeren in neprekinjen proces vplivanja na porast etičnega ravnanja policistov v postopkih. Namen te diplomske naloge je torej osvetliti razvoj etike kot filozofske discipline skozi zgodovino in prispevek posameznih obdobij k razvoju krepitve etičnih načel v svetu. Nadalje je namen te naloge predstaviti pomen apliciranja splošnih etičnih načel v konkretno policijsko delo kot imperativ za uspešno delovanje policije v sodobni družbi, ki vse ostreje zahteva spoštovanje posameznikovih pravic in družbeno odgovorno ravnanje vseh, ki delujejo na področju upravnega odločanja. Namen naloge je v nadaljevanju predstaviti odklonske pojave in neetična vedenja policistov, in kot antidot tem pojavom predstaviti. etične. okvirje. delovanja.. Posebno. pozornost. namenjam. implementaciji moralno – etičnih standardov v policijsko delo, ki naj bi ga opravljale izobraževalne institucije, kot tudi policija sama skozi lastne izobraževalne sisteme in projekte ter etični kodeks.. Ključne besede: etika, integriteta, policijsko delo, management, izobraževanje. 5.

SUMMARY Etics and Police Work The thesis, entitled Ethics and policing to the development of ethical action and all the more necessary and required the implementation of ethics in police work and the consequences of compliance or. failure to comply with the Code of Police. Therefore, the primary goal of this thesis emphasize the importance of ethical codes and the implementation of moral and ethical principles to police work in the process of formal education and the maintenance and upgrading of knowledge, even after obtaining formal education, since this system allows smooth and continuous process of influencing the growth of ethical police conduct in the proceedings. The purpose of this thesis is therefore to highlight the development of ethics as a discipline of philosophy through the history and contribution to the development of individual periods of strengthening ethical principles in the world. Furthermore, the purpose of this task to present the importance of administration of general ethical principles in concrete police work as an imperative for the successful functioning of the police in modern society which requires far more respect for individual rights and social responsibility for those working in administrative decision-making. Purpose of this project is to set out the deflection unethical behavior of police officers, and as coflict to this phenomenon, to present the ethical frameworks of action. Special focus on the implementation of moral - ethical standards for police work to be carried out educational institutions like the police themselves through their own educational systems and projects, and code of ethics.. Key words: ethics, integrity, police work, management, education. 6.

UVOD V obdobju zadnjih nekaj desetletij je očitno, da se zavest človeštva dviguje, česar posledice so vidne v vseskozi spreminjajočem se odnosu ljudi do vsega, kar nas obkroža in v kar smo kot socialna bitja vpleteni. Te spremembe težijo k vzpostavitvi poštenega in odgovornega odnosa na vseh ravneh bivanja, kar vključuje medsebojne odnose na osebni ravni, medsebojne odnose na ravni ožje in širše skupnosti, ki ji pripadamo, odnose do družbe, katere del smo, ter odnos do človeštva na globalni ravni; sem se vključuje tudi odnos človeka do predmetnega in nepredmetnega sveta, narave, naravne in kulturne dediščine, znanja in veščin. Ker vsi živimo v neki družbi in smo z njo ves čas v interakciji, se ne moremo izogniti vplivu teh sprememb, kar pomeni, da na nas vplivajo nove ideje in nas spodbujajo k delovanju. Ko začnemo delovati v toku sprememb, dodamo moč sami spremembi in posledice te skupne moči so vedno globlji rezi v družbene strukture.. Tako imamo danes možnost videti, da se izraz etika in etično ravnanje vse pogosteje pojavlja na vseh ravneh družbe. Ker je policija kot institucija sestavljena iz posameznikov in skozi njih vpeta v družbene spremembe, je jasno, da se spreminja tudi njen način oz. vzorec delovanja. Policija opušča vlogo pretežno represivne institucije in usmerja svoje delovanje k približevanju ljudem, in sicer z načini dela, katerih namen je, da ljudi pritegnejo k sodelovanju.. Ti načini so uspešni le z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, vzpostavljenega na podlagi upoštevanja etičnih meril oz. poklicne etike. Pričakovati je, da vsi posamezniki niso enako etični pri opravljanju svojega dela, vzroki temu pa so lahko različni. Pomanjkanje etike posameznika, ki navzven predstavlja institucijo, v tem primeru policijo, se izkaže škodljivo za ugled takšne institucije. Oblike deviantnosti pa so lahko tudi navzven neopazne in se dogajajo le znotraj delovnih odnosov. Zato je potrebno, da se spoznanja splošne etike na učinkovit način prenašajo na področje policijske dela skozi izobraževalni sistem, ki ga lahko organizirajo izobraževalne institucije, ki izobražujejo policijski kader 7.

ali policija sama skozi lastne izobraževalne projekte. Pomembno dejanje za doseganje visokih etičnih standardov pa je tudi sprejetje etičnega kodeksa, ki je sicer neobvezujoče narave, pa vendar usmerja in spodbuja zaposlene k temu, da ravnajo. etično.. Pomembno. je. namreč. poudariti,. da. samo. reguliranje. deviantnosti policistov skozi zakonodajo ni dovolj, potrebno je doseči to, da policisti razumejo in prepoznajo vrednote in koristi etičnega ravnanja in ga skozi to razumevanje tudi lažje osvojijo. Vse opisano so področja oz. teme, ki so med seboj soodvisne, in jih bom podrobneje obravnaval v diplomski nalogi.. Osnovni cilj te diplomske naloge torej je poudariti pomen etičnih kodeksov in implementacije moralno-etičnih načel v policijsko delo v procesu formalnega izobraževanja ter ohranjanja in nadgrajevanja pridobljenega znanja tudi po pridobitvi formalne izobrazbe, saj bi le tak sistem omogočal enakomeren in neprekinjen proces vplivanja na porast etičnega ravnanja policistov v postopkih.. V diplomski nalogi z naslovom »Etika in policijsko delo« so zastavljene naslednje splošne predpostavke:. 1. podatki in literatura o splošni etiki in pomenu policijske etike je zaradi aktualnosti teme v državah na območju EU, kot tudi v Sloveniji, lahko dostopna; 2. Slovenija ima sorazmerno slabo razvito policijsko etiko, kar še v veliki meri izhaja iz miselnosti, da policijsko delo izhaja izključno iz uporabe zakonov; 3. slovenski policisti se v celoti ne zavedajo prednosti upoštevanja moralno – etičnih načel pri svojem delu; 4. trenutno so programi izobraževalnih institucij, ki izobražujejo policijski kader, dobro prilagojeni moralno - etičnim zahtevam sodobne družbe; 5. pomembno vlogo pri implementaciji uporabne etike ima projekt za krepitev integritete policistov, ki se izvaja znotraj policije; 6. pomembno vlogo pri implementaciji moralno – etičnih načel v policijsko delo igra posodobljen »Kodeks policijske etike«;. 8.

7. potrebno je kontinuirano izobraževanje srednjega managementa, da se proces implementacije poklicne etike ne oslabi ali zaustavi; 8. sodelovanje odgovornih posameznikov z drugimi družbenimi institucijami, posamezniki,. skupinami,. organizacijami. in. društvi,. v. smislu. vseživljenjskega učenja, bi okrepilo tudi razvoj poklicne etike.. Metodološki pristop pri izdelavi diplomske naloge bo temeljil na teoretičnem proučevanju domače in tuje literature. Za izdelavo diplomske naloge bo uporabljena deskriptivna metoda. Z deskriptivno metodo bodo preprosto opisovana dejstva in procesi in njihovi potrjeni odnosi, vendar brez vzročnega razlaganja. Za proučevanje splošne literature, strokovne literature, strokovnih člankov in prispevkov na medmrežju bo uporabljena metoda analize in metoda sinteze. Za povezovanje nekaterih spoznanj in. zaključkov pridobljenih iz. literature bo uporabljena metoda kompilacije.. 1 SPLOŠNO O ETIKI IN MORALI 1.1 Zgodovinski oris Težko je natančno opredeliti, kam segajo začetki razmišljanj o pomenu etike oz. morale. Zelo verjetno je, da se je tak način razmišljanja spontano razvijal iz duhovnih. in. religijskih. nravstvenih. imperativov. oz.. človeškega. etosa,. izhajajočega iz osnovnih duhovnih potreb po ljubezni, sprejetju in smislu bivanja na določenih prostorih in v določenih. zgodovinskih obdobjih, predvsem na. območjih današnjega Bližnjega vzhoda in Azije, od koder izvira večina najvplivnejših svetovnih religij in tudi začetek filozofije. Po antropološko lahko sklepamo, da so se takšna razmišljanja porajala vzporedno z individualizacijo človeka oz. v procesu ločevanja od »črednega« nagona, ali pa celo že bila vzrok za ločevanje. Predhodnice etike kot filozofske stroke so bile karseda različne osmislitve nravstvenih pojavov v pravno-političnih ureditvah in v verstvih davnih civilizacij. Šele nastanek filozofije v Grčiji pomeni tudi začetek etike kot filozofske stroke. (Sruk,1999). 9.

V času predfilozofske zgodovine je temelje filozofiji in razmišljanja o dobrem postavil Homer1 v svojih delih, ki obravnavajo človekove kvalitete in primerna ravnanja. »Etika« kot samostojna znanstvena oz. filozofska disciplina se je pri starih Grkih izoblikovala sorazmerno pozno, pravzaprav šele z Aristotelom. Vendar pa so razmišljanja o etičnih vprašanjih – razmišljanja o vrednotah, o krepostnem in srečnem življenju in o njegovem nasprotju, o razmerju med srečnostjo posameznika in njegovimi obveznostmi do sočloveka in do skupnosti, o kriterijih, po katerih se je treba ravnati pri življenjskih odločitvah - v grškem svetu navzoča že od najstarejših znanih začetkov. Usedline razmišljanj o teh in podobnih vprašanjih srečujemo v anonimnih rekih in pregovorih, ki predstavljajo zakladnico stoletne ljudske modrosti in življenjskih izkušenj neštetih generacij. Takšnih razmišljanj so polne najlepše pesniške mojstrovine; Homerjeva Iliada in Odiseja in dela drugih starogrških liričnih pesnikov. Seveda pa pri tem ne gre za teoretična in sistematična razpravljanja, temveč za aforistično zaostrene in duhovito poantirane sentence in refleksije ali za praktične nasvete in navodila, kako ravnati v različnih življenjskih situacijah (Gantar v Aristotel, 1994). Helenizem2 je odprl nova obdobja etiki. Več filozofskih šol se je spoprijelo s problemom doseganja duševnega miru, bivanjskega ravnotežja. Koncepcije hedonizma, skepse, askeze. (Sruk, 1999) V srednjem veku je etična filozofska refleksija ostajala v glavnem v okvirih krščanske religije in njej ustrezajoče morale; interpretacija izvirnega greha, človekova versko-nravstvena priprava na posmrtno življenje. (Sruk, 1999) Pomembnost in univerzalnost antične etične filozofije kaže tudi dejstvo, da je le ta bila temelj razmišljanj tako pomembnim krščanskim filozofom, kot je Tomaž Akvinski3, vodilni srednjeveški teolog, ki je svojo filozofijo, vsaj v določenih segmentih, naslonil na Aristotelovo etično filozofijo. (RKC, 2010). 1. 8. st. pr.n.št. Helenízem (izvor besede izhaja iz izraza, s katerim so antični Grki imenovali sami sebe) označuje zgodovinsko obdobje med smrtjo Aleksandra Velikega, leta 323 pr. n. št. do bitke pri Akciju leta 31 pr. n. št. oz. propada zadnjega helenističnega kraljestva, t.j. Kleopatrinega Egipta. 3 1225-1274 2. 10.

Renesančna kultura in filozofska misel sta ob Bogu uveljavili tudi človeka; interesi in nazori meščanstva so se začeli izražati tudi v etiki. Predstavniki tega obdobja so Locke in Hobbes v angleškem empirizmu, Spinoza in Leibniz v racionalizmu ter Kant, Fichte in Hegel v nemški klasični filozofiji. (Sruk, 1999) Skrajno uživaštvo4 in neomejena sebičnost pa ne bi mogla postati vodilni načeli gospodarskega vedenja, če se v 18. stoletju ne bi zgodila velika sprememba. V srednjeveški družbi kot v številnih drugih družbah tako zelo razvitih kot tudi prvobitnih - so vedenje določala nravna načela. Tako so bili za srednjeveške krščanske teologe gospodarski pojmi, kot sta cena in zasebna lastnina, del moralne teologije. Skušali so se izražati tako, da so bila njihova moralna pravila prilagojena novim gospodarskim zahtevam5. Kljub temu pa je gospodarsko vedenje ostalo človeško vedenje in se je podrejalo vrednotam humanistične etike. Kapitalizem 18. stoletja pa je s številnimi ukrepi povzročil korenito spremembo: gospodarsko vedenje se je ločilo od etike in človeških vrednot. Na gospodarski stroj so začeli gledati kot na nekaj samostojnega, neodvisnega od človeških potreb in človeške volje. Razvoja take gospodarske ureditve torej ni več določalo vprašanje, kaj je dobro za človeka, ampak vprašanje, kaj je dobro za razvoj gospodarstva. Ostrino tega navzkrižja so sicer poskušali prikriti z domnevo, da je tisto, kar je dobro za razvoj gospodarstva6, dobro tudi za ljudi. Ta miselni konstrukt so podprli s pomožnim konstruktom: da so prav tiste lastnosti, ki jih sistem zahteva od človeških bitij - samoljubje, sebičnost in pohlep - človeški naravi prirojene; torej niso plod družbe, ampak same človeške narave. Družbe, v katerih niso poznali samoljubja, sebičnosti in pohlepa, so imeli za »primitivne«, njihove prebivalce pa za »otročje«. Ljudje niso hoteli razumeti, da te lastnosti niso naravni nagoni, ki naj bi ustvarili industrijsko družbo, ampak so plod družbenih razmer. Po 18. stoletju so se pojavile številne teorije o etiki — nekatere so bile spodobnejše oblike uživaštva, na primer utilitarizem, druge pa dosledno 4. radikalni hedonizem na primer opredelitev koncepta »pravične cene« pri Tomažu Akvinskem 6 ali celo le za posamezno veliko združbo 5. 11.

protiuživaške, na primer Kantova, Marxova, Thoreaujeva in Schweitzerjeva. Kljub temu se sedanja doba, torej obdobje nekako od prve svetovne vojne naprej, vrača k praksi in teoriji skrajnega uživaštva. Z moralno-etično problematiko pa se v zadnjih desetletjih zmeraj bolj ukvarjajo tudi empirične znanosti, zlasti sociologija, socialna antropologija in psihologija (Sruk, 1999).. Očitno je, da so več tisočletna razmišljanja o etiki in morali izoblikovala eno izmed temeljnih filozofij, ki spremljajo razvoj človeka. Ugotovimo lahko, da je filozofija etike brezčasna in univerzalna ter še kako aktualna prav v današnjem času.. 1.2 Pomenska opredeljenost etike in morale Etika in morala sta pojma, ki sta mnogokrat uporabljena v vsakdanjem življenju, pogosto kot sinonim za ocenjevanje kvalitete nekega ravnanja v okviru dobrega in zla, vendar pa sodobna etimologija teh dveh pojmov ne obravnava kot sinonima, temveč vsakemu izmed njiju daje svoj pomen. Tako je pojem etika opredeljen kot filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo7. Pojem morale pa je opredeljen kot tisto, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega8.. Že iz tega osnovnega pojmovanja je razvidna vsebinska razlika teh dveh pojmov, ki pa se nista razlikovala zmeraj. Njun izvirni pomen razlaga Stres (1999) in pravi, da izvirno pomensko med moralo in etiko ni nobene razlike. Izraz etika ima grški izvir, morala pa latinskega, pomenita pa, vsak v svojem jeziku, popolnoma isto. Ethos9 po grško pomeni: navadno ali stalno bivališče, deželo, navado, šege, značaj in običaj. Gre torej predvsem za družbena pravila 7 8. Veliki slovar slovenskega knjižnega jezika Veliki slovar slovenskega knjižnega jezika. 9. Ime izhaja iz grške besede θος, ēthos, ki pomeni nrav, značaj, način življenja. Aristotel pa v II. knjigi Nikomahove etike pravi, da etične vrline ( θικ ς ρετ ς) izvirajo iz θος -a (éthosa) ta zelo podobna beseda pomeni »navada«, »šega«, »običaj« - ter da lahko njihovo ime izvajamo tudi iz te besede.. 12.

človekovega ravnanja, ki se navezujejo na izročilo, in ne za osebna, premišljena in racionalno utemeljena prepričanja o tam, katera ravnanja so pravilna in katera ne. Podoben pomen ima tudi latinska beseda mos, ki jo je v njeni množinski obliki mores prvi uporabil Cicero10, da je prevedel grški izraz ethos. Tudi mores pomeni značaj, ravnanje, življenje in nravi (Stres, 1999).. Vendar pa po kasnejših opredelitvah filozofov, morala bolj poudarja vidik dolžnosti in zapovedi. Kar je etično dobro, je tudi moralno obvezno. Etika kot zavest o moralnih vrednotah in moralnem dobrem in morala kot zavest o obveznosti in konkretnih dolžnostih, ki iz tega izhajajo, druga drugo potrebujeta in se med seboj dopolnjujeta (Stres, 1999).. Etika je vendarle filozofska disciplina ali panoga, morala pa oblika dejavnosti. Morala je splet vrednostno naravnanega in določenega človekovega ravnanja, skupek nenapisanih pravil, po katerih se ravna skupnost, in človekovo notranje vodilo glede odločanja v življenjskih situacijah (Švajncer, 1995). Razlikovanje med etiko in moralo je nujno, saj gre za razliko med temeljno naravnanostjo na dobro in pa aplikacijo te naravnanosti v dani zgodovinski trenutek ali v konkretno družbo (Kovač, 2000).. 1.3 Etika Za lažje razumevanje razlik med pojmoma etika in morala si v nadaljevanju poglejmo nekaj splošnih trditev, ki se navezujejo na pojem etika.. Etika je v grško-židovsko-krščanski tradiciji neločljiva od razuma. Etično vedenje temelji na sposobnosti, da človek postavlja vrednostne sodbe na osnovi razuma; to pomeni odločanje med dobrim in zlim ter delovanje v skladu z odločnostjo.. 10. Cicero velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.. 13.

Nadalje, ugotavlja Fromm11, temelji etika - ne glede na to, ali je to etika monoteistične religije ali posvetnega humanizma - na načelu, da nobena institucija ali stvar ni višja od katerega koli človeka-posameznika; da je cilj življenja razvijati človekovo ljubezen in razum in da se mora vsaka druga človeška dejavnost podrediti temu cilju. Za Platona12 je bila etika kot nekakšen uvod v filozofijo. Prav tako izhodišče pa si je postavil tudi nemški filozof Nicolai Hartmann13, ki je poudarjal, da etika nikakor ni prva in temeljna filozofska disciplina. Zanj je veljala etika znotraj filozofije na svojevrsten način in sicer v smislu, da je »prvi in najbolj aktualen filozofski interes v človeku«. To pomeni, da je etika »izvor in notranja vzmet za filozofsko mišljenje, morda kar vsega človeškega razmišljanja nasploh« (Fromm, 1970).. Stres (1999), razlaga etiko kot splošno teoretično in racionalno utemeljevanje moralnosti kot take. Etika je v tem primeru filozofska panoga, ki se ne ukvarja toliko s posamičnimi normami in življenjskimi navodili, temveč je filozofsko razmišljanje o sami moralnosti, o tem, kaj je človek, da je tako. neogibno. moralno bitje, in čemu naj bo zavezan pri svojih moralnih presojah, odločitvah. V te ožjem pomenu je etika torej filozofsko razpravljanje o pojavu moralnosti ter o njegovih temeljih in smislu. Pri tem ima v današnjem svetu vprašanje o izvirih, temeljih in upravičenosti moralnosti še posebno mesto.. Smoter etike je opredeliti najvišje dobro, h kateremu teži tako vsak človek kot posameznik, kakor tudi družba kot skupnost posameznikov, to najvišje dobro pa je srečnost (Aristoteles, 1994). Razumemo jo kot filozofsko disciplino, ki raziskuje temeljne kriterije moralnega vrednotenja, pa tudi splošno utemeljitev in izvor morale, je skupek moralnih principov. (Vila in Kovač, 1998). Sruk (1999) podaja razlago, da je etika filozofska disciplina, ki se ukvarja s tematiko človeškega hotenja in ravnanja z vidika dobrega in zlega, moralnega in nemoralnega. Etika je teoretična filozofska refleksija o nravnosti, o pojavih in 11. Erich Fromm (23 marec 1900 – 18 marec 1980) je mednarodno priznani nemško-ameriški psiholog in humanistični filozof 12 427-347 pr. n. št 13 1882-1950. 14.

procesih, ki so moralno relevantni. V nadaljevanju Sruk (1999) razlaga delitev etike glede na dve poglavitni vrsti svojih nalog; na teoretično in na praktično normativno etiko. Za kaj v bistvu gre? Če nam prva pojasnjuje npr. kaj je moralna sodba, druga moralno sodi, če prva ugotavlja, kaj je moralna opredelitev, druga moralno opredeljuje. Ukvarja se s preučevanjem in oblikovanjem medčloveških odnosov in v tej vlogi preučuje, miselno razčlenjuje in vrednoti obstoječa družbena razmerja ter predpisuje ali zavrača določene moralne pojave (Švajncer, 1995).. Povzamemo lahko misel, ki jo navaja Stres (1999), da etično vedenje ni znanje o tistem, kar obstaja, kakor obstajajo razne stvari. Etika govori o tem, kaj naj bi bilo, kar bi moralo biti, ne pa o tem, kar dejansko je.. Etika je torej lahko razumljena kot splošno teoretično in racionalno utemeljevanje moralnosti. Je filozofska panoga, ki se ne ukvarja toliko s posamičnimi normami in življenjskimi navodili, temveč je filozofsko razmišljanje o sami moralnosti, o tem, kaj je človek, da je tako neogibno moralno bitje, in čemu naj bo zavezan pri svojih moralnih presojah in odločitvah. V ožjem smislu je etika torej filozofsko razpravljanje o pojavu moralnosti ter o njegovih temeljih in smislih. Središčna vprašanja etike so: kaj je dobro, kaj moram narediti, kakšen človek naj bom in kakšen ne smem biti? Dati odgovore na ta vprašanje zajema samo polovico dela etikov. Druga polovica je težja. Obrazložiti, opravičiti svoje odgovore na ta vsakodnevna pomembna vprašanja. Potemtakem izraz označuje tisto bolj izvirno človekovo moralno zavest, da ni vseeno, kako živimo in delamo. To je najsplošnejša zavest, da dolžnosti in obveznosti so.. 1.4 Morala Ob razumevanju pojma etika bo pojem morala, kot materializacija etike, še lažje razumljiv ob nekaterih naslednjih razmišljanjih.. 15.

Pojem morala izhaja iz latinske besede mos, ki pomeni običaj, navado, nrav, in iz pridevnika moralis, ki pomeni moralen, nraven (Jaklič, 1999). Morala obsega pravila za odločanje in ravnanje v skladu z etiko (Možina, Tavčar in Kneževič, 1995). Moralo sestavlja skupek družbenih norm, ki so skladne z uveljavljenim pojmovanjem dobrin. To so načela in običaji, glede na katere štejemo ali je vedenje ustrezno ali pa neustrezno (Vila in Kovač, 1998).. Sruk (1999) razlaga moralo kot skupek predpisov, norm, vrednot, idealov, ipd., ki so sankcionirani s posebno notranjo, subjektivno sankcijo, katero subjekt, oseba, posameznik uporablja na samem sebi zaradi kršenja omenjenih nravstvenih postavk. Morala je toliko bolj učinkovita, kolikor bolj je ponotranjena, kolikor bolj jo oseba (p)osvoji. Takšna morala je predvsem avtonomna; slaba vest osebo dosti bolje nadzira in obvladuje kot kake sankcije vnanjih (pravnih, politični) dejavnikov.. Moralo lahko opredelimo kot določeno in konkretno vsoto pravil in norm človekovega ravnanja. Ta pravila veljajo za brezpogojno obvezna in obče veljavna. V resnici pa obča veljavnost moralnih pravil ni tako nesporna. Pri različnih družbenih skupinah in v zgodovinskih trenutkih srečujemo različna moralna navodila, vsaka od teh skupin pa navadno meni, da so njena moralna pravila obče veljavna in brezpogojna (Stres, 1999).. Morala torej bolj poudarja vidik dolžnosti in zapovedi. Kar je etično dobro, je tudi moralno obvezno. Etika kot zavest o moralnih vrednotah in moralnem dobrem in morala kot zavest o obveznosti in konkretnih dolžnostih, ki iz tega izhajajo, druga drugo potrebujeta in se med seboj dopolnjujeta (Stres, 1999).. Ko govorimo o morali, ne gre za enoten sistem pravil, temveč je socialno razpršena; v družbi obstaja več različnih, lahko tudi nasprotujočih si moral. Morala nastaja postopoma kot spontano ponotranjenje moralnih pravil, ki jih mora posameznik sprejeti, in se kot takšna uveljavi šele takrat, ko jo posameznik spontano in avtonomno udejanji. Vrednostne sodbe, ki so za moralo značilne, je težko posploševati. Njen sestavni del so ne le človekov razum, 16.

temveč tudi njegova čustva in osebnost kot celota. Moralna sankcija je v bistvu drugačna kot pravna – je težko predvidljiva, njen nastop pa spontan. Lahko rečemo, da je za moralo značilna t. i. notranja sankcija – peklenje vesti in zunanja sankcija – prezir, kritika. Ne smemo pa pozabiti na temeljno funkcijo morale, to je zagotavljanje človečnosti. Moralno vedenje in ravnanje uresničuje moralne vrednote, ki so pogoj za človekov in družbeni obstoj (Šelih 2001 v Rozman, 2009).. Če povzamemo - morala, moralnost torej označuje obliko človekovega odnosa do sveta, drugih ljudi in do sebe. Manifestira se v motivaciji postopanja, ocenjevanju moralno relevantnih dejanj, dobrih in slabih. Nanaša se torej na tisto, kar je dobro in kar je slabo, kar je pravilno in kar je napačno pri človekovi osebnosti in njegovem postopanju. Je potemtakem lahko celota moralnih vrednot in običajev v neki družbi. Predstavlja eno od oblik družbenozgodovinskega obstanka človeka14 in se torej v času spreminja, tako v smiselnem obsegu kot v vsebini. Lahko bi rekli, da je morala ena od oblik človeške družbene zavesti.. Morala se pravzaprav začenja tam, kjer človek svojo individualnost usklajuje in podreja zahtevam življenja v skupnosti. Tako morala vključuje pravila, norme, kategorije, ideale, pogosto nepisane predpise, ki veljajo tako za posameznike kot za celotne skupnosti.. 1.5 Vrednote Vrednote so eden izmed najpomembnejših psiholoških sestavnih elementov delovanja človeka. Če pogledamo definicijo vrednot, govorimo o vrednoti kot tistem, čemur posameznik priznava veliko večjo načelno vrednost in zato tej stvari daje prednost. Se pravi, čemu bomo posvetili največ časa, če se odločamo med več dejavnostmi in potencialnimi pozornostmi.. 14. poleg religije, prava, politike, države, ipd.. 17.

Celostno gledano vrednote predstavljajo naš individualni odgovor na vprašanje, kako je smiselno živeti. Iz vrednot izhajajo tudi osebnostne kvalitete, standardi in načela, prav tako pa tudi gonilo, ki vpliva na naše delovanje in odločitve. Vsi ljudje živimo na podlagi naših vrednot. Razlika je le v tem, da nekateri svoje vrednote identificirajo in načrtno spreminjajo (proaktivnost), drugi pa jih sprejemajo. kot. posledico. pridobljenih vzorcev. primarne in. sekundarne. socializacije, vere, politike, lokalne kulture itn. Na podlagi tega se smiselno zastavlja vprašanje, ali smo mi samo produkt okolja ali pa mi na podlagi svojega bistva oblikujemo okolje (Kos, 2011).. Kadar govorimo o etiki, morali in vrednotah oz. določenem vrednostnem sistemu in si ogledamo genezo le-teh, zlahka ugotovimo, da so nastajali v različnih časovnih obdobjih in na različnem prostoru. Vrednote so tako različne, lahko so usmerjene k dobremu in na njem temeljijo, po drugi strani, pa so lahko negativne in temeljijo na najmanj slabem. Vsakršno človeško dejanje je posledica volje, hotenja oz. nagiba, povezanega z dosego nekega cilja. (Kos, 2011). Stres (1999) meni, da je nagib volje dobrina, dobro ali vrednota. Vse, kar hočemo, hočemo zato, ker imamo tisto za dobro ali vrednoto. Nemogoče je nekaj hoteti, pa ne imeti tistega za dobro. Pri tem se seveda lahko človek moti in ima za dobro nekaj, kar v resnici ni dobro. Toda to ne nasprotuje dejstvu, da ima v trenutku hotenja oseba predmet svojega hotenja za nekaj dobrega. Tudi uživalec mamil ali celo samomorilec, ki z vidika objektivne presoje dela sebi hudo, pojmuje svoje dejanje kot dobro zanj, kot edino kar mu še preostane. Iz tega razmišljanja je moč sklepati, da pojem vrednota ne pomeni nujno nekaj, kar je dobro, temveč tisto, na kar nas ime pojma že napotuje, je nekomu nekaj vredno, le to pa lahko temelji na objektivni ali subjektivni presoji.. Vrednota je torej nekaj, kar je dobro in človeka moralno obvezuje. Kar je slabo, negativno, ni vrednota. Poznamo več skupin vrednot. Med najpomembnejšimi. 18.

skupinami vrednot so hedonske vrednote15, potenčne vrednote16, moralne vrednote17 in vrednote izpolnitve18 (Musek, 1993 v Zupanc, 2009). Osebne vrednote veljajo za najvišji red vrednot. To so tiste, kjer človek uresničuje ali izraža kakovost svoje osebe, svoje svobode. To so predvsem moralne vrednote, se pravi kvaliteta osebne drže, kvaliteta njegovih dejanj z vidika vprašanja. Ali je tisto dejanje pravilno ali ni, plemenito ali sebično, dobro ali zlo. (Stres, 1999). Ljudje s šibkim značajem pogosto krivijo okoliščine. Etični ljudje se odločajo dobro ne glede na okoliščine. Če jim uspe sprejeti dovolj dobrih odločitev, pričnejo sami ustvarjati boljše pogoje zase. (Maxwell, 2007).. Vsekakor pa se vrednote pri človeku spreminjajo. V nekaterih primerih se spreminjajo spontano, v drugih primerih načrtno. Spontane spremembe se nanašajo predvsem na stopnji pridobivanja zrelosti in na podlagi življenjskih obdobij. Če pogledamo povprečno populacijo v osnovni šoli, prevladujejo vrednote igre, v srednji šoli zaljubljenosti, na fakulteti predvsem zabava, nato karierni razvoj, družina, uživanje življenja itn. Vrednote se spreminjajo tudi situacijsko, torej spontano, vendar prisiljeno. Na primer če zbolimo, se nam rodi otrok, se vpišemo na študij in podobno. Ne nazadnje pa, vrednote lahko spreminjamo tudi sami (Kos, 2011).. Vrednote so prav tako lepilo med ljudmi. Ljudje z enakimi vrednotami se običajno družijo skupaj. Če gremo pogledati na najširši nivo, ljudje, ki jim je pomemben šport, se družijo skupaj. Poslovneži se družijo skupaj. Ljudje, ki radi potujejo, se družijo skupaj. Dobro in zlo ne sodelujeta najboljše. Iste ptice letajo skupaj in to se odraža tudi v vrednotah. Iz najširšega gremo lahko tudi na zelo specifična področja. Nekomu je izjemno pomembna integriteta, drugemu malo manj. Takšno sodelovanje bo izjemno težko, saj bo nekdo skušal delovati po nekih dogovorih in pričakovanjih družbe, nekdo drug se bo vihal skozi rob dogovorov. Torej vrednote so lepilo med ljudmi in pospešujejo socializacijo ter oblikovanje »plemen« (Kos, 2011). 15. povezane so s težnjo po čutnem in materialnem uživanju vrednote moči, ugleda, dosežkov 17 značajske vrednote, poštenost, etično ravnanje, demokracija in svoboda 18 samoaktualizacija, estetske, spoznavne, verske in druge kulturne vrednote, duhovna in osebna rast, doživljanje ljubezni in življenjskega smisla 16. 19.

1.6 Etično ravnanje Etično ravnanje (Pagon, 2000) je ravnanje v skladu z moralnimi načeli, neetično pa je tisto ravnanje, ki je s temi načeli v nasprotju. Etično vedenje od neetičnega razlikujemo s pomočjo moralnih sodb, ki so posledica moralnega sklepanja. Pri moralnem sklepanju lahko izhajamo iz: Posledic ravnanja - teleološki pristop Pri teleološkem, utilitarnem ali konsekvencialnem sklepanju izhajamo iz posledic ravnanj, ki jih opredeljujemo kot dobre ali slabe, in nato izbiramo tista ravnanja, ki bodo privedla do dobrih posledic. Tu ne izhajamo iz imperativov, pač pa ocenjujemo posledice ravnanja s stališča vrednot. Ravnanje je dobro, če ima za posledico doseganje neke vrednote, npr.: največja sreča kar največjega števila ljudi v čim daljšem obdobju. Dolžnosti ravnanja v skladu z nekim pravilom - deontološki pristop Moralna načela pogosto nastopajo v obliki imperativov (strogih zapovedi), ki opredeljujejo dolžnost ravnanja, le-ta pa sama po sebi upravičuje ravnanje. Tako. pravilo. je. osnovna. predpostavka. deontološkega. sklepanja.. Pri. deontološkem sklepanju najprej opredelimo imperativ in z njim povezano dolžnost, nato ugotovimo, da trenuten položaj, resničen ali hipotetičen, sodi pod to dolžnost, nakar iz tega izpeljemo obvezno ravnanje v položaju. Sklepanja vrlin - ontološko sklepanje Pri tem sklepanju namesto iz pravil ali posledic ravnanja izhajamo iz posameznikovega značaja in njegovih vrlin. Kadarkoli delujemo, s tem opredeljujemo sami sebe kot posameznika, ki ravna na tak način, in s tem tudi spreminjamo na boljše ali na slabše. Po tem pojmovanju naš cilj pri moralnem sklepanju ni zgolj upoštevati pravila ravnanja in dosegati dobre cilje, pač pa tudi in predvsem postati dober človek, ki dobro ravna iz navade in želje.. Problem subjektivne presoje vpliva na pojav dilem in problemov, ki jih razvrščamo na (Gaber, 2003):. 20.

• moralni problem - pri moralnem problemu zelo dobro vemo, kaj je prav in kaj ne, vendar pa ne vemo, na kakšen način bi tisto, kar je prav, najlažje dosegli, ali nas mika, da ne bi naredili ničesar ali da bi celo naredili tisto, kar ni prav; • etično dilemo - pri etični dilemi resnično ne vemo, kaj je prav in kaj ni; • moralno dilemo – o njej govorimo takrat, kadar se moramo opredeliti za eno od medsebojno izključujočih se možnih ravnanj, ki pa so vsa moralno pravilna (npr.: dilema očeta, ki ima vrsto razlogov, da preživi praznike s svojim očetom, prav tako ima vrsto razlogov, da preživi praznike z svojimi otroki in ženo).. Moralna dilema vznikne, ko se npr. znajdemo v situaciji, kjer si naše temeljne moralne intuicije nasprotujejo med sabo oz. se med njimi ne znajdemo več; kjer se določeno moralno načelo izkaže kot nezadostno ali pa bi njegova uporaba imela moralno katastrofalne posledice; kjer so si enako pomembne dolžnosti, vrednote, pravice, vrline ali ustrezna skrb v medsebojnem nasprotju19; nadalje jih lahko razumemo tudi kot situacijo, kjer bi morali narediti dve sicer nezdružljivi dejanji; kot situacijo, ki se nam kaže kot takšna, v kateri bomo ravnali napak, ne glede na to, za katero izmed alternativ se bomo odločili; kot situacijo, v kateri je vrednost alternativ neprimerljiva oz. nesomerna ipd.. Takšni moralni konflikti in dileme se zdijo del naših življenj in pogosto smo ujeti v težaven ter zagoneten precep glede tega, kaj bi bilo moralno pravilno storiti. Nekatere izmed takšnim dilem so vezane na našo zasebno življenje in odnose, ki jih imamo s pomembnimi drugimi, druge so lahko npr. vezane na naš poklic in delo, spet tretje lahko zadevajo dobro skupnosti, v kateri živimo. Pomislimo npr. samo na razprave o moralnem statusu evtanazije ali pomoči pri samomoru, o priznavanju nekaterih pravic živalim kot čutečim bitjem, o kloniranju ljudi in posegih v genski material, ki bo v prihodnosti verjetno zelo radikalno soočilo s številnimi moralnimi vprašanji.. 19. npr. ko bi želeli biti pravični, a bi s tem nekoga hudo prizadeli. 21.

Moralna dilema je torej moralni konflikt, kjer smo postavljeni pred odločitev med enako 'močnimi'' dolžnostmi, ki si medsebojno nasprotujejo. Pri moralnih dilemah gre za enakovrednost moči moralnih obvez ali odgovornosti, ki si nasprotujejo in jih ne moremo izpolniti hkrati (Maxwell, 2007).. Moralni konflikt se pojavi v situacijah, kjer si naše temeljne moralne intuicije nasprotujejo in se kažejo kot nezdružljive, kjer se določena moralna načela pokažejo kot nezadostna ali napotujejo na različna in nasprotujoča si dejanja; kjer gre za konflikt med dvema vrednotama ipd. (Maxwell, 2007).. Odločilno je, da se sploh zavedamo, da ni vseeno, kako se bomo odločili, in da se odločimo za določeno ravnanje iz izrecnega in zavestnega nagiba, da je tako prav. To je temeljna moralna zavest vsakega zrelega človeka (Stres, 2000).. 1.7 Formalne in neformalne sankcije zaradi nespoštovanja moralnih in etičnih norm V primeru kršenja moralnih in etičnih norm se proti kršitelju uporabijo neformalne sankcije, v primeru kršitve pravno predpisanih norm pa pravno predpisane sankcije.. Neformalne sankcije se oblikujejo spontano skozi življenje in so rezultat neformalnih dogovorov, kot na primer moralna pravila, pravila spodobnega vedenja, običaji, navade. Za neformalne sankcije je značilno, da oblika in obseg sankcij nista vnaprej predvideni in določeni. Sankcije izvršuje družbeno okolje, spontano posamezniki in skupine. Te sankcije so pogosto zelo boleče, saj lahko v skrajnem primeru pride do izključitve posameznika iz socialnega okolja.. Formalne sankcije oblikujejo za to pristojne skupine, institucije, državni organi in so del zavestnih prizadevanj po usmerjevanju družb. Zapisane so kot zakoni (formalno-pravne norme), pravila organizacij. Formalne sankcije so vnaprej predvidene in določene, prav tako pa tudi pogoji in postopek njihovega izrekanja. Izvršujejo jih sodišča in posamezne organizacije. 22.

Pravno. predpisane sankcije, ki se uporabijo proti kršitelju, so pogosto zelo. hude, vendar bolj v materialnem kot v moralnem smislu. Pri kršitvah pravnih predpisov okolje do posameznika ni posebej kritično, razen v primeru, ko je istočasno kršena neformalna moralna norma.. Formalne norme imajo lahko svojo podlogo tudi v neformalnih normah. Sankcije pa delujejo kot oblika družbenega nadzora — le to usmerja misli in delovanja ljudi.. 2 OSNOVNE PREDPOSTAVKE UPORABNE ETIKE Uporabna etika je ožje, aplikativno področje etike, ki se ukvarja s preučevanjem uporabe moralnih načel v posameznih profesijah in poklicih.. Prav povezanost teorije in prakse je tisto, kar uporabno etiko razlikuje od etike kot filozofske discipline. Uporabna etika je nastala iz spoznanja, da mora teorija biti odgovorna praksi, praksa pa teoriji (Pagon, 2000). Glede na to, da se etika ukvarja z ljudmi, torej s človeškimi bitji, potem moramo tudi izhodišča uporabne etike, na katerih lahko zasnujemo osnovne premise, poiskati v temeljnih vidikih človekove narave. Če iz značilnosti človekove narave izhaja, da je naša naloga odpraviti trpljenje in zagotoviti zadovoljitev osnovnih človekovih potreb, pri vseh svojih ravnanjih upoštevati drug drugega, spoštovati človekovo dostojanstvo in upoštevati odločitve posameznikov, potem iz tega izhajajo zapovedi, ki jih mora. za. etično. ravnanje. upoštevati. vsak poklic.. (beneficientnost), spoštovanje posameznika in. Te. so. dobrodelnost. pravičnost. Gaber (2003) te. zapovedi razlaga:. Etiko, namenjeno poklicu, je smiselno začeti z imperativom dobrodelnosti, ki mora zavzemati osrednje mesto, saj vse definicije »profesije« vključujejo pojme ekspertnost, skupno znanje in skupne veščine, s pomočjo katerih profesionalec opravlja svoje storitve za javno ali zasebno stranko. Zahteva dobrodelnosti torej 23.

pomeni delati v dobro stranke in vsebuje več podrejenih zahtev; ne škoduj, preprečuj škodo oziroma zaščiti pred njo in služi interesom ali sreči stranke. Zahteva po spoštovanju avtonomnosti in dostojanstva posameznikov, s katerimi imamo opravka, kakor tudi upoštevanje njihovih razlogov in odločitev, je splošna zahteva, ki jo moramo ljudje spoštovati v vseh naših odnosih. Imperativ pravičnosti zahteva, da profesionalec gleda dlje od načela poklica in interesov stranke in prevzema odgovornost za vpliv, ki ga ima poklic na družbo kot celoto. Naloga profesionalcev je, da se v okviru svojih profesionalnih združenj in pri svojem individualnem delu zavzemajo za zmanjševanje tovrstnih nepravičnosti. Britanski analitični filozof iz prve polovice prejšnjega stoletja George E. Moore je zapisal, da etika ni zmožna priskrbeti seznama dolžnosti, kljub temu pa uporabni (poklicni) etiki ostaja neko, sicer bolj skromno poslanstvo. Namreč ne glede na to, da ne moremo upati na odkritja najboljšega izmed vseh možnih ravnanj v danih okoliščinah, je možno pokazati, katera izmed možnih alternativ bo proizvedla največjo količino dobrega. Kot pravi, je to največ kar lahko etika stori, in sicer da pokaže na alternativo, ki proizvede večjo skupno vrednost od vseh drugih (Šumi, 2009).. 2.1 Policijska etika Nekateri posamezniki imajo pomisleke, češ da etike pri policijskem delu ne potrebujemo, saj se je treba držati zakonov in predpisov, vendar že pri razreševanju moralnih problemov lahko najdemo primere, kjer zakon ne nudi dovolj izhodišč za odločitev o tem, na kakšen način bi tisto, za kar mislimo, da je prav, najlažje dosegli. Če želimo, da bodo policisti ravnali etično in da bodo sposobni ustrezno razreševati moralne in etične dileme, ki se pojavljajo pri njihovem delu, potem se ne moremo izogniti ustrezni »uporabni etiki« pri policijskem delu (Gaber, 2003).. Policijska etika je zvrst uporabne etike, aplicirana na policijsko delo oziroma policijsko profesijo (Pagon, 2000).. 24.

Splošna spoznanja in izhodišča uporabne etike je potrebno prilagoditi potrebam policijske profesije, izhajajoč pri tem iz narave policijskega dela in iz funkcije, ki naj jo policija v družbi odigrava. V tem kontekstu Pagon (2000) razlaga, da je potrebno doseči tri glavne cilje; Prvič, osnovne imperative uporabne etike20 je treba »prevesti« v policijski jezik in konkretizirati. Prav tako je treba identificirati konflikte med različnimi imperativi, ki se pri policijskem delu najpogosteje pojavljajo, da bi lahko o njih razpravljali in pripravili smernice za njihovo razreševanje.. Drugič, potrebno je določiti osnovne vrednote policijske dejavnosti. Naloga policijske etike je, da natančno opredeli in razvrsti najpomembnejše vrednote, ki jih mora policija zagotavljati. Taka opredelitev in razvrstitev vrednot nikakor ne pomeni, da ostale vrednote niso pomembne, ampak le razjasni, katere vrednote prvenstveno poskuša doseči policija.. Tretjič, policijska etika mora natančno opredeliti osnovne vrline policijskega dela. Pri tem mora upoštevati spremembe iz tradicionalnega v sodobnejše načine opravljanja policijskega dela, zaradi česar »klasične« policijske vrline21 postajajo preživete.. Za etiko Pagon (2000) pravi, da policija pri svojem delu nedvomno stremi k doseganju določenih vrednot, njihova natančna opredelitev in razvrstitev pa je naloga policijske etike. Ta je slabo razvita, kot izstopajoča vzroka pa avtor izpostavlja:. • paravojaško miselnost policijskih organizacij, ki policistom namenja zgolj vlogo izvrševalcev zakonov in • nepoznavanje in nerazumevanje uporabne etike, posledica tega pa je, da so policisti zgolj izvrševalci tistega, kar je napisano v ustavi in zakonih, za to pa ne potrebujejo nobene etike. 20 21. dobrodelnost, spoštovanje posameznika in pravičnost ubogljivost, nekritična lojalnost, politična neoporečnost, avtoritarnost, ipd.. 25.

Pagon (2000) pravi, da je v celotni policijski organizaciji potrebno integriteto postaviti na prvo mesto. Po njegovem mnenju pomeni integriteta sprejemanje standardov in posedovanje vrlin policijske profesije ter dosledno ravnanje v skladu z njimi. Cilj policijske etike mora biti prav doseganje integritete vsakega posameznika v policijski profesiji.. 3 POLICIJSKA SUBKULTURA Subkulture v organizaciji (Kavčič, 1994) nastanejo takrat, kadar člani posamezen skupine med seboj sodelujejo in komunicirajo in se sami identificirajo kot posebna skupina. Verjetnost za oblikovanje subkultur v organizaciji je večja:. • če je organizacija velika, • čim starejša je organizacija in • čim bolj je notranje diferencirana. Struktura policijske organizacije zajema vse tri zgoraj navedene dejavnike in je s svojo kompleksnostjo izjemno podvržena nastanku subkultur.. Policijska subkultura je podporni sistem ali zbir posameznih standardov, ki vodijo policijski poklic v subkulturo ali poseben vrednostni sistem, ki se v policijskem poklicu spreminja in opravičuje ter tako obstaja kot ščit pred okoljem. Pojavne oblike policijske subkulture bi bile v drugih poklicih verjetno znamenje, da je nekaj narobe, v policiji pa je to opravičljivo ravnanje, ki se dopušča tudi zaradi policijske homogenizacije (Niederhofer, 1993).. Policijska subkultura se kaže v stališčih, vrednotah, normah in delovnih pravilih, ki vplivajo na vedenje in je posledica policijske izolacije in solidarnosti. Neobičajni delovni čas ter številne druge okoliščine otežujejo socializacijo policistov z drugimi ljudmi, zato so se policisti pogosto prisiljeni družiti le s policisti. Policijska subkultura zato temelji na treh principih: tveganju, zvestobi in individualnosti. 26.

Bistvene značilnosti policijske subkulture so cinizem, prikrivanje, koruptilnost, notranja solidarnost ter sumničavost, spremljata pa ju družbena izoliranost in konservativnost.. Sumničavost je običajna policijska drža, saj izhaja iz obremenjenosti odkrivanja kršiteljev (Reiner, 1997 v Gorenak, 2006).. Notranjo solidarnost porajajo močne izkušnje s soočanjem z istovrstnimi nevarnostmi in pritiski, potreba, potreba, da se v škripcih zaneseš na kolege, iz tega pa izvira tudi močna medsebojna povezanost policistov (Reiner, 1997 v Gorenak, 2006).. Družbena izoliranost izhaja iz organizacijskih vidikov dela, kot so na primer delo v izmenah, potreba po ohranjanju socialne distance, da si ne bi ogrozili avtoritete in previdnost javnosti pri komuniciranju s predstavniki avtoritet. Družbena izoliranost lahko še dodatno utrdi predsodke, ki so podlaga diskriminacije (Reiner, 1997 v Gorenak, 2006).. Konservativnost je neločljivo povezana s temeljno policijsko funkcijo – simboliziranjem in varovanjem avtoritete. Ker je naloga policije varovanje zakonov in ohranjanje javnega miru, ni nenavadno, da je nagnjena h konservativnosti (Reiner, 1997 v Gorenak, 2006).. 4 OBLIKE NEETIČNEGA RAVNANJA V POLICIJI 4.1 Korupcija Ker je človekova osebnost rezultat dednih lastnosti ter vplivov okolja, v katerem posameznik živi in deluje, tudi odklonsko obnašanje običajno nastopi kot posledica kombinacije bioloških značilnosti in negativnih širšega ali ožjega okolja. Zato je fenomen korupcije med zaposlenimi v policiji kompleksen pojav, ki zahteva podrobnejšo analizo vsakega posameznega primera. Le tako je mogoče ugotoviti ali gre za posamična odstopanja, ki so nastala kot posledica 27.

osebnostne nagnjenosti h korupciji ali pa gre za strukturne nepravilnosti, ki zahtevajo temeljitejše posege v samo jedro izrazito piramidalne in hierarhične policijske strukture.. Korupcija je vztrajen in prodoren pojav, s katerim se policija spopada že od njenih prvih organizacijskih oblik. (Kappler v Tratnik Volasko, 2000). Policijsko delo je zelo samoiniciativno in hkrati prisilno, poteka pa običajno daleč od oči nadrejenih, običajno v navzočnosti prič, za katere na splošno velja, da so precej nezanesljive. Policijsko delo je zaradi tega polno priložnosti za različne nepravilnosti, med drugim tudi za korupcijo, ki je zelo problematična predvsem zaradi narave izkoriščanja policijskih pooblastil za osebno bogatenje (Caharijas, 1999 v Makar, 2002).. Korupcijo v policijskih vrstah je težko nadzirati zaradi več dejavnikov. Prvi izmed njih je, da policisti le redko prijavijo nadrejenim svoje kolege ob prekoračitvi pooblastil, to je tako imenovani kodeks molčečnosti. Gre za neformalno, nenapisano pravilo, da policisti ne ovadijo drug drugega, če kateri izmed njih krši pooblastila ali celo zakon. Policijski uradniki seveda ne priznavajo obstoja te prakse v svojih enotah. Odkrivanje korupcije otežuje tudi dejstvo, da je samo podkupovanje proces, pri katerem vsaj na začetku ni prizadetih strank. (Caharijas, 1999 v Makar, 2002).. Izkušnje modernih policij kažejo, da je pomemben element za zagotovitev zakonitosti, profesionalnosti in učinkovitosti dela proaktivni pristop na področju zatiranja korupcije. Čeprav so pritožbe državljanov še vedno pomembne vir razkrivanja nepravilnosti pa so časi, ko so policijski proti korupcijski programi temeljili izključno na reaktivnem preiskovanju pritožb, mimo, kajti korupcija je izjemno izmikajoč se pojav, a obenem tako prodorna, da jo je potrebno napadati z veliko bolj agresivnimi sredstvi (Hailstone, 1997 v Tratnik Volasko, 2000).. 28.

4.2 Nasilje in agresija na delovnem mestu V literaturi s tega področja prihaja do pojmovnih razlik predvsem pri opredelitvi nasilja in agresivnega vedenja, pri čemer lahko glavne razlike opazimo med pristopom ameriških in evropskih raziskovalcev. Ameriški uporabljajo predvsem pojma, kot sta nasilje na delovnem mestu in agresivno vedenje na delovnem mestu, evropski pa pogosteje uporabljajo pojem ustrahovanje na delovnem mestu. Kljub temu, da ne gre za sinonime, opredeljujejo podobno temo in se marsikje med seboj prekrivajo. Pojem nasilja na delovnem mestu obsega ogrožajoča vedenja22, ustne ali pisne grožnje23, nadlegovanje24, besedno zlorabljanje25 in telesne napade26 (Pagon, Lobnikar in Jereb, 2001). Podobna je definicija Instituta za raziskovanje nasilja na delovnem mestu, ki nasilje na delovnem mestu opredeli kot »vsako dejanje, ki usmerjeno proti zaposlenim v organizaciji, ki ustvari sovražno delovno okolje in na zaposlene negativno vpliva, bodisi telesno ali psihološko. Med ta dejanja sodijo vse vrste telesnega ali besednega zlorabljanja, groženj, prisile, zastraševanja in vse oblike nadlegovanja (Pagon et al., 2001).. Bowie (2002 v Pagon in Lobnikar, 2003) je agresivno vedenje na delovnem mestu opredelil kot zgolj mišljeno ali pa dejansko verbalno ali emocionalno grožnjo ali fizični napad na posameznika ali lastnino s strani drugega posameznika, skupine ali organizacije. Raziskovalci običajno delijo nasilje ne delovnem mestu v različne kategorije, odvisno od tega kako, kdaj in kje se je neko vedenje zgodilo. Takšna delitev je pomembna, ker nasilje na delovnem mestu ni enoznačna kategorija – pojavlja se v različnih oblikah in v zelo različnih situacijah.. 22. žuganje s pestmi, prstom, prepiranje, uničevanje lastnine, požige, metanje predmetov izjave namere o poškodovanju ali povzročitvi škode 24 poniževanje, spravljanje v zadrego 25 preklinjanje, žalitve, podcenjujoči izrazi 26 udarci, prerivanje, brcanje, uporaba orožja, posilstvo, umor 23. 29.

Mullen (1997 v Pagon in Lobnikar, 2003) opredeljuje tri kategorije: • intraorganizacijski konflikti; nasilje je locirano znotraj organizacije oz. je opredeljeno z delovnim mestom in zajema konflikte med zaposlenimi oz. sodelavci, • poklicno nasilje; prostorsko je opredeljeno z mestom opravljanja dela oz. naloge, storilci pa so osebe izven organizacije, npr. stranke ali osebe s katerimi zaposleni vodijo nek postopek, • nasilje s strani splošne populacije; gre za v večini naključno in ciljno določeno vedenje - sem prištevamo na primer roparske napade in podobno.. Za ustrahovanje na delovnem mestu gre takrat, kadar je oseba ne delovnem mestu dlje časa izpostavljena negativnim dejanjem ene ali več oseb in se zaradi določenih objektivnih ali subjektivnih okoliščin nadlegovana oseba ne more obraniti nezaželenih dejanj. Salinova (2001, v Pagon in Lobnikar, 2003) pravi, da lahko o ustrahovanju na delovnem mestu govorimo takrat, ko gre za ponavljajoče. se. negativne. aktivnosti,. usmerjene. proti. enemu. ali. več. posameznikom, v katerih nastane odnos žrtev – storilec in se s takšnim vedenjem ustvarja sovražno delovno okolje. Mikkelsem in Einersen (2001, v Pagon in Lobnikar) poudarjata, da mora biti sovražno oz. agresivno vedenje sistematično usmerjeno proti žrtvi/žrtvam, tako da se le ti počutijo viktimizirane in stigmatizirane. Enirsen (2000 v Pagon in Lobnikar, 2003) pojasnjuje občutek nemoči pri zaposlenih, da se nadlegovanju uspešno uprejo oz. se ga ubranijo. Občutek nezmožnosti ubraniti se največkrat izhaja iz ravnotežja organizacijske moči med osebama, ki sta vključeni v konflikt, občutek nemoči pa se lahko pojavi tudi kot posredna posledica ponavljajočih se medosebnih konfliktov.. Managerji so odgovorni za vedenje, ki se zgodi v okviru organizacije in to velja tudi, za pojav nasilja in agresivnega vedenja. Da bi zmanjšali verjetnost za viktimizacijo zaposlenih, se morajo managerji na agresivno vedenje in nasilje v organizaciji odzvati hitro in primerno (Labing, 1995 v Pagon in Lobnikar, 2003). Pri tem pa so raziskovalci opozorili na pomemben problem; managerji mnogokrat ne razumejo vzrokov za nastanek deviantnega vedenja na delovnem mestu, zato 30.

je odziv odvisen od njihove percepcije tega ali gre za pomembno ali manj pomembno vedenje oz. ali sploh gre za vedenje, ki je povezano z organizacijsko uspešnostjo. Vedenju za katerega managerji menijo, da ne vpliva na uspešnost in učinkovitost dela in zanj ne poznajo vzrokov, ne bodo namenjali pozornosti. Čeprav takšno vedenje dokazano negativno vpliva na rezultate dela, ga ne bodo upravljali (Pagon, Lobnikar in Jereb, 2001).. 4.3 Policijski cinizem Teoretični koncept za katerega predvidevamo, da se povezuje z nasiljem in agresivnim vedenjem na delovnem mestu, je policijski cinizem. Pagon (1993) opredeljuje policijski cinizem kot stališče policista, za katerega so značilni trije elementi:. • občutenje sovraštva, zavisti in nezaupanja, • nezmožnost odkrito izraziti ta občutja do tistih posameznikov in struktur, ki so jih povzročili in • neprestano. doživljanje. jeze. zaradi. občutka. nemoči. in. stalnega. nasprotovanja.. Čeprav so na začetku policijski cinizem proučevali kot enodimenzionalen koncept27, pa so raziskovalci ugotovili, da to ne drži. OConnell in sodelavci (1986 v Pagon, 1993) so policijski cinizem razdelili na organizacijski28 in delovni29. Policijski cinizem so opredelili kot podcenjevanje in nezaupanje do policijske organizacije. Podcenjevanje pomeni, da policist ne ceni in ne spoštuje svoje organizacije, nezaupanje pa odraža dvom, da je policijska organizacija sposobna biti učinkovita in vredna zaupanja. Organizacijski cinizem je usmerjen proti načinu vodenja organizacije ter proti postopkom, pravilom in predpisom, ki jih managament uporablja pri vodenju. Delovni cinizem pa se kaže v podcenjevalnem nezaupanju, do uveljavljanja zakonov in uslug skupnosti, kjer. 27. kot koncept, ki je notranje konsistenten in nečlenjen ki predstavlja nasprotovanje oziroma nezaupanje do organizacije in njenih pravil 29 kjer gre za nasprotovanje oziroma nezaupanje do delovnih nalog 28. 31.

policisti opravljajo svoje delo. Opišemo ga lahko kot izgubo spoštovanja in ponosa za policijski poklic. (Pagon, 1993).. Opredelili so tudi štiri tipe posameznikov z različnimi stopnjami cinizma, in sicer:. • Konformisti – nizek delovni in organizacijski cinizem (so zelo predani tako organizaciji kot svojemu poklicu), • Inovatorji – visok organizacijski in nizek delovni cinizem (zavračajo obstoječe policijske organizacije, verjamejo pa v potrebo po poštenem opravljanju policijskega poklica), • Ritualisti – nizek organizacijski in visok delovni cinizem (imajo veliko spoštovanje do svoje organizacije ter njenih pravil in postopkov, kljub temu pa ne verjamejo v cilje organizacije), • Uporniki in samozaščitniki – visok organizacijski in delovni cinizem (samozaščitniki nič ne tvegajo, naredijo zelo malo, predvsem pa se ukvarjajo z zaščito samega sebe, uporniki pa se upirajo tako sprejetim načinom opravljanja policijskega dela kakor tudi ciljem in vrednotam policijskega dela) (Pagon, 1993).. Vzroke policijskega cinizma lahko najdemo v tradicionalnem paravojaškem modelu organiziranosti in opravljanja policijskega dela. Lahko jih najdemo tudi v osebnih značilnostih policistov. Na intenzivnost policijskega cinizma pa vplivajo dolžina delovne dobe, velikost policijske organizacije, stopnja policistove kariere, vrsta in organiziranost dela, ki ga policist opravlja, in drugo (Pagon,1993). Skolnick (1966) in Albanese (1999) ugotavljata, da cinizem ni osebnostna lastnost ljudi, ki se odločijo za poklic policista. Poklicna stagnacija, delovne razmere in izguba zaupanja v predpise in javnost so primarni vzroki policijskega cinizma. Podobnega mnenja je Graves (1996) saj pravi, da policijski cinizem povečujejo delovne razmere policistov, pogosto slabi in neučinkoviti zakoni ter delovna stagnacija. Obdobje uvajanja v policijsko delo, je kritično obdobje razvoja policijskega cinizma, meni Sayles (1999). V tem obdobju se razvija »policijska 32.

osebnost posameznika«, pogosto pogojena z občutki nerazumevanja za policijsko delo in nevarnosti pri delu, kar pa v posameznem policistu pospešuje razvoj socialne izolacije in cinizma.. Lobnikar in Pagon (2005) sta v raziskavi ugotovila, da je policijski cinizem tesno povezan z različnimi osebnostmi, medosebnimi in organizacijskimi dejavniki. Z raziskavo sta dokazala, da so medsebojni odnosi na delovnem mestu najbolj odločilni dejavniki, ki vplivajo na dobro počutje zaposlenih kot na uspešnost in učinkovitost policijske organizacije.. Zdravilo za policijski cinizem gre iskati na področju izboljšanja veščin in znanj s področja managmenta, vodenja in razvoja medosebnih veščin. Policijski vodje morajo pomagati policistom, da se počutijo samozavestne, morajo se usposabljati s področja medosebnih odnosov, krepiti kulturo integritete policijske organizacije, pri svojem delu pa morajo biti pošteni, pravični, pogumni, za njih mora biti značilna visoka stopnja osebne integritete, lojalnosti organizaciji in visoka stopnja empatije.. Policijskega cinizma ne moremo preprečiti, temveč ga lahko samo zmanjšamo, kar dosežemo na ta način, da omilimo vzroke za njegov nastanek, oziroma si z določenimi ukrepi prizadevamo zniževati policijski cinizem.. 5 INTEGRITETA Integriteta je kompleksen pojem, ki ga največkrat povezujemo s področjema etike in morale, tako da govorimo o integriteti posameznika, družbe, lahko pa, kakor bomo videli v nadaljevanju, tudi o integriteti institucij in celo prava samega. Slovar slovenskega knjižnega jezika integriteto opredeljuje kot popolnost, skladnost, oz. neokrnjenost, celotnost (Avbelj, 2011).. Integriteta pomeni zdrav moralni značaj; značaj neokrnjenih vrlin, zlasti v odnosu do resnice in poštenja, pokončnost, poštenost in iskrenost. Integriteta se 33.

povezuje tudi z brezkompromisno privrženostjo »kodeksu morale ali drugim vrednotam; z izjemno iskrenostjo, poštenostjo in neomadeževanostjo; z izogibanjem prevarantstvu, priložništvu, izumetničenosti ali vseh vrst plehkosti oz. površinskosti« (Avbelj, 2011).. Ločujemo lahko sicer med tremi vrstami integritete: osebno, družbeno in institucionalno. Osebna integriteta je integriteta posameznika, ki v bistvenem ostaja zvest svojim moralnim načelom, ki so koherentna in odslikavajo moralna načela družbe z integriteto. Družba z integriteto, če se naslonimo na Dworkina, je tista, ki sebe pojmuje kot skupnost enakopravnih posameznikov, ki jih preveva splošni medsebojni občutek, deljen s strani večine na osebni ravni, da naj bo vsak član skupnosti deležen enake skrbi, enake obravnave. Izhodišče družbe z integriteto je torej svoboden, enakopraven posameznik, ki mu ta status priznavajo vsi njegovi sodržavljani zaradi njegovega enakega človekovega dostojanstva in skupnega občutka pripadnosti svoji skupnosti.. Institucionalna integriteta pa je posebna podoblika družbene integritete. Gre za integriteto, ki se zahteva od institucij na specialnih področjih, na katerih delujejo. Za njen obstoj je potrebno troje (ne v kronološkem smislu): družba z integriteto, institucionalni akterji z osebno integriteto ter institucionalni akterji z integriteto, pričakovano in zahtevano od dotične institucije (Avbelj, 2011).. Policijska integriteta je vrsta konceptov in prepričanj, katerih kombinacija je okvir za delovanje policijske organizacije in poklicne ter osebne etike policistov, ki med drugim vključujejo poštenost, čast, moralnost, vdanost, načelnost in predanost poslanstvu. Policijski šefi tradicionalno opredeljujejo policijsko integriteto »per negationem« - kot odsotnost specifičnih osebnostnih lastnosti in dejanj. Navkljub obsežnim filozofskim razpravam in deklariranim vrednotam, ki jih pogosto najdemo v policijskih priročnikih, se integriteta ponavadi opredeljuje kot odsotnost koruptivnega vedenja, incidentov zaradi prekomerne uporabe sile, rasizma, sebičnosti, nelojalnosti idr.. Zato policijsko integriteto vzdržujejo s. 34.

preiskovanjem in discipliniranjem napačnega ravnanja policistov, namesto da bi nagrajevali zaželena vedenja (Kampanakis, 2003).. Pravilno razumevanje policijske integritete torej vključuje dvoje: prvič, oseba z visoko stopnjo integritete ima koherentne in relativno stabilne temeljne moralne vrline, ki se, drugič, odražajo v njenih dejanjih in besedah (Kampanakis, 2003).. 6 PROFESIONALIZEM Profesionalizem. pomeni. usklajevati. etične. standarde,. usposabljanja,. izobraževanja ter rabo tehnologije, pa tudi razpolaganja s čedalje večjo količino znanja in praktičnih veščin. Povzamemo lahko, da so osnovne zahteve profesionalizma naslednje:. • ekskluzivnost in dolžina profesionalnega izobraževanja, • zakonska zaščitenost profesije pred posegi neprofesionalcev, • zavedanje javnosti, kaj sploh lahko zahteva in pričakuje od profesije ter koliko ljudi priznava njen status, • obstoj profesionalnega združenja, specifičnega šolanja in profesionalnega glasila, • obstoj zapisane profesionalne etike, ki predvideva tudi določene sankcije v smislu sodb častnega razsodišča.. Anžič (2000) razume profesionalizem kot »sposobnost delovanja na področjih z visoko stopnjo nepredvidljivega, ki nosilcu določenih dejavnosti, z znanjem, ki ga ima, omogoča aktivno in idejno nevtralno sodelovanje pri reševanju hevrističnih problemov. Predpogoji, da je neko področje profesionalizirano, pa so še lastnosti njegovih nosilcev: kvalifikacijski in izobrazbeni standardi, etičnost, sprejemanje družbenih vrednot, politična nevtralnost, altruizem itd.«. 35.

Zelo pomemben segment profesionalizma je varstvo pred pritiski zunanjih dejavnikov30. Profesija je torej poklic z visoko stopnjo strokovne avtoritete, ki v javnosti uživa veliko podporo in priznanje, kjer se zaposleni združujejo v priznana profesionalna združenja in kjer imajo zaposleni jasno izoblikovane etične norme. Poklic postane torej profesija šele po daljšem, skrbno načrtovanem procesu profesionalizacije31, ko se v organizaciji doseže visoko stopnjo splošnega in strokovnega znanja zaposlenih, ki se v njihovem delu odraža skozi nujno potrebne dolgoletne praktične izkušnje.. Profesionalizem postaja imperativ sodobne policijske dejavnosti in poteka tako na institucionalni kot individualni ravni, prav tako normativno, kot tudi neformalno.. Jerome Skolnick je opisal dve različni pojmovanji profesionalizma v policiji:. • prvo pojmovanje, značilno za demokratične teorije, poudarja vrednote in ideale policijskega poklica, profesionalizem pomeni opravljanje dela v duhu teh vrednot in idealov, • drugo pojmovanje, značilno za birokratske teorije, pa poudarja tehnične kompetence in opravljanje dela natančno po predpisih, navodilih in ukazih.. Ugotovimo lahko, da se vsi imperativi za opredelitev profesije nasploh, upoštevajo tudi pri opredelitvah pojmovanja profesije v policiji. Profesionalizem je torej cilj sodobnih policij in sprejet proces za krepitev neodvisnosti in strokovnosti policijske organizacije in njenih posameznikov. Profesionalizem pomeni tudi garancijo za večjo stopnjo spoštovanja človekovih pravic in svoboščin v policijskih postopkih.. 30. npr. političnih pritiskov ali pritiskov drugih profesij. V RS se depolitizacija policije zahteva že po ustavi in nalaga s policijskim etičnim kodeksom. 31. Profesionalizacija pomeni prehajanje na ustvarjalno in teoretično delo.. 36.

Ena izmed ovir do profesionalizacije so tudi predsodki v policiji in pri policistih na vseh nivojih. Predsodki so vrsta stališč, ki niso upravičeni, argumentirani in niso preverjeni. Predsodke spremljajo močna čustva in velika odpornost na spremembe. Lahko so pozitivni ali negativni. Na njihovo oblikovanje vpliva, ko se njihova. socialna. kategorizacija. poveže. s. prevladujočimi. socialnimi. reprezentacijami, ki izhajajo iz psiholoških, socialnih in ekonomskih interesov. Pri tem sodelujejo procesi, kot so: generalizacija, preveliko poudarjanje značilnosti, evalvacija in velika selektivnost v zaznavanju in v razlagi obnašanja (Gaber, 2003).. V duhu načel uporabne etike mora do opisanega razvoja priti v sodelovanju med teoretiki, ki proučujejo policijsko etiko, in praktiki, ki se z njeno aplikacijo ukvarjajo v praksi. razvoj naj bi potekal v treh, medsebojno povezanih smereh:. • apliciranja spoznanj uporabne etike na policijsko profesijo, • postavitev standardov etičnega ravnanja v policiji in • opredelite načinov in vsebin izobraževanja in usposabljanja iz policijske etike.. Hkrati s tem razvojem pa morajo seveda potekati prizadevanja za uvajanje sodobne. miselnosti. in. oblik. policijskega. dela. ter. prizadevanju. za. profesionalizacijo policijskega dela, ki zlasti vključujejo dvig izobrazbenih zahtev za opravljanje tega dela (Pagon 2000).. 7 POSTAVITEV STANDARDOV ETIČNEGA ODLOČANJA V POLICIJI Policija kot izvršilna veja oblasti oziroma države nastopa na eni strani kot varuhinja in na drugi strani kot kršiteljica človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predstavlja mehanizem državnega nadzorstva, kjer se posega na. 37.

posebej občutljiva področja posameznikovega življenja. Prav zato je etičnost policijskega dela še toliko bolj pomembna.. Vrednote in morala morajo zavezovati policista tako pri njegovem delu kot v zasebnem življenju. Vrednote so sprejete in zapisane v ustavi ter zakonskih in podzakonskih predpisih, ki urejajo delovanje policije, še več pa je takšnih, ki niso nikjer zapisane, ker jih ni mogoče normirati. Zato so v različnih poklicih sprejeti kodeksi etike, katerih namen je vnesti v poklicno delo več humanosti, pravičnosti in strokovnosti (Tomovič, 2009).. Etični kodeks sestavljajo pravila, ki jih določena profesionalna skupina oblikuje kot kriterij ravnanja in obnašanja. Etična pravila so odsev družbene stvarnosti v zavesti posameznika, saj nastajajo s pretvarjanjem zunanjih družbenih pravil v sebi lastna načela. Etična načela povezujejo tiste, ki skupaj delajo, zato etični kodeks posamezne profesionalne skupine deluje povezovalno, saj temelji na skupnih vrednotah. Kodeks etike je lahko v določenih okoliščinah le sredstvo, ki izraža namen in metode dela, da je pa tudi možnost nadziranja in dominacije nad razmišljanjem in mnenji članov organizacije. Priseganje k visokim moralnim standardom pa se lahko uporablja tudi kot alibi za opuščanje reševanja problemov, čeprav noben kodeks ne more nadomestiti zahteve, odločitve, ukaza, odgovornosti za opravljeno ali neopravljeno ali slabo opravljeno delo. V tem kontekstu je izjemnega pomena Kodeks policijske etike, ki vsebuje niz neposrednih izjav, ki jih policijski poklic zahteva od policistov. Kodeks ne sme biti vsiljen od zunaj, zato je zaželeno, da ga policisti ponotranjijo in dejavno upoštevajo pri svojem delu. Pomemben dejavnik za ponotranjenje etičnih načel policijskega dela pa je tudi nenehno izobraževanje in širjenje znanja in posledično zavesti v tej smeri, kar se lahko zagotovi v okviru obstoječih notranjih in zunanjih izobraževalnih inštitucij (Tomovič, 2009).. 7.1 Kodeks policijske etike Slovenska policija se je na evropski zemljevid kodeksov policijske etike zarisala leta 1992, ko je dobila svoj prvi kodeks policijske etike, kot prva država v 38.

tranziciji iz postsocialističnega sistema, prav tako pa je bil ta kodeks eden izmed prvih tudi v okviru evropskih držav. Kodeks je bil obsežen in za takratne razmere zelo kakovosten, saj je s poklicno etičnega vidika opredeljeval najpomembnejša področja policijskega dela.. Primerjava policijskih kodeksov evropskih držav je pokazala, da so si med seboj zelo podobni, vendar pa je slovenski kodeks izstopal po unikatnem institutu častnega razsodišča. Nekateri kodeksi policijske etike drugih evropskih držav so sicer imeli zapisane stalne ali »ad hoc« organe, ki pa so imeli edino in osnovno nalogo, da poskrbijo za morebitno revizijo oziroma za potrebne spremembe policijskega kodeksa, noben kodeks pa ni ponujal častnega razsodišča, ki bi ugotavljal moralno odgovornost za kršitev določil kodeksa. Prav zaradi tega tudi nobena izmed evropskih policij ni imela in nima predvidenega postopka pred častnim razsodiščem, ki bi se sprožil na podlagi pobude državljana, predstojnika policijske enote, policijskega sindikata, prizadetega policista ali samega častnega razsodišča. Vendar pa delovanje častnega razsodišča, kljub dobrim namenom, ni zaživelo svojega poslanstva, saj je bila njegova pristojnost zgolj ugotavljanje moralne odgovornosti za kršitev kodeksa, brez pravega učinka na konkretni ravni, kot je na primer to mogoče pri tistih častnih razsodiščih, ki delujejo pod okriljem organizacij oziroma organov32 (Mekinc, 2009).. V preambuli se je slovenski kodeks policijske etike skliceval na kar nekaj predhodno sprejetih mednarodnih dokumentih, ki so predstavljali temelje zaščite svoboščin in človekovih pravic, tudi z vidika delovanja policije:. • Splošno deklaracijo OZN o človekovih pravicah, sprejeto leta 1948, • Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, • Evropsko konvencijo o človekovih pravicah iz leta 1950, • Deklaracijo o zaščiti vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, sprejeto leta 1950, • Deklaracijo o policiji, sprejeto leta 1979,. 32. npr. Zdravniška zbornica Slovenije. 39.