Zunanja oskrba v logistiki : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO - POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. ZUNANJA OSKRBA V LOGISTIKI. Študentka : Mateja Hajšek Naslov : Cirkovce 44/a, 2326 Cirkovce Št. indeksa : 81526712 Študij : izredni Program : visokošolski strokovni Študijska smer : zunanja trgovina Mentor : dr. Klavdij Logožar, docent. Maribor, julij 2006.

2. PREDGOVOR Za temo diplomske naloge sem izbrala zunanjo oskrbo v logistiki predvsem z vidika specializiranega logističnega podjetja Špedicija Goja d.o.o.. Z vstopom Slovenije v EU se je povečal tudi obseg povpraševanja po celovitih logističnih storitvah s strani nelogističnih podjetij, zato so v poslovanju logističnih in nelogističnih podjetij potrebne določene spremembe. Globalizacija povečuje pomen logističnih storitev, saj postajajo nabavne verige vedno bolj kompleksne, za kar pa je potrebno tudi vedno več znanja. Prav pomanjkanje znanja in izkušenj pri mednarodnem trgovanju, pa je tudi pogost razlog, da podjetja najemajo zunanje izvajalce, kar imenujemo outsourcing ali zunanja oskrba. Logistična podjetja izvajajo posamične logistične storitve ali pa ponudijo celovit management distribucije, transporta, skladiščenja in logističnih informacij. Eno tovrstnih podjetij je tudi Špedicija Goja d.o.o, katero smo uporabili kot primer zunanjega oskrbovanja v praktičnem delu diplomske naloge. Predstavili bomo spremembe, ki so doletele špediterska ( logistična ) podjetja po vstopu Slovenije v EU in sodelovanje z njihovimi poslovnimi partnerji, prednosti in slabosti le tega. V teoretičnem delu pa so predstavljena teoretična izhodišča različnih avtorjev, ki razčlenjujejo proces zunanje oskrbe od same zaznave potreb za prenos logističnih storitev, preko ovrednotenja in izbire ponudnika do samega prenosa aktivnosti na zunanjega izvajalca. K diplomskemu delu sem pristopila tako, da sem preučila strokovno literaturo o zunanji oskrbi, ki je obsežno obravnavana predvsem v strokovnih člankih gospodarskih revij ter ostali strokovni literaturi. Pri praktičnem delu sem uporabila gradivo tudi s spletne strani omenjenega podjetja, podlaga za praktični del naloge pa je na podlagi intervjuja z gospo Alenko Rozman, direktorico za transport podjetja Špedicija Goja d.o.o., ki je v večji meri potekal po elektronski pošti. Metodologija diplomskega dela torej vključuje zbiranje in preučevanje predvsem domače, v manjši meri tudi tuje literature, iskanje in uporaba podatkov na internetu, smiselno povzemanje, opisovanje, primerjanje in sintezo. Pravilna odločitev in uporaba outsourcinga na področju logističnih storitev naj bi omogočila doseganje večje učinkovitosti poslovanja nelogističnega podjetja, kar posledično pomeni tudi povečanje poslovanja. Poleg tega pa naj bi uporaba outsourcinga v logistiki prinesla tudi določene prednosti, ki naj bi povečale učinkovitost in uspešnost logističnega sektorja. Posredno pa je namen vsekakor tudi strateški, saj je v dinamičnem in nepredvidljivem poslovnem okolju zagotavljanje uspešnega poslovanja vse težje. Pri tem je naloga vodstva vsakega podjetja, da preuči čim več možnosti in načinov poslovanja, ki bi omogočali izboljšanje le tega. Ena izmed možnosti je vsekakor outsourcing, ki torej omogoča podjetju, da spremeni način poslovanja, hkrati pa jim nudi možnost, kako na drugačen način doseči večjo učinkovitost..

3. KAZALO. 1. UVOD………………………………………………………………………….4 1.1. Opredelitev področja in opis problema………………………………………..4 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve………………………………………………..4 1.3. Predpostavke in omejitve……………………………………………………...5 1.4. Predvidene metode raziskovanja………………………………………………5. 2. ZUNANJA OSKRBA V LOGISTIKI…………………………………………6 2.1. Koncept zunanjega oskrbovanja………………………………………………6 2.2. Cilji zunanje oskrbe in razlogi zanjo………………………………………….8 2.3. Vrste logističnih ponudnikov in proces izbire zunanjega izvajalca………….10 2.4. Načrtovanje zunanje oskrbe in izvedba………………………………………11 2.5. Učinki zunanje oskrbe, slabosti in tveganja………………………………….13. 3. ZNAČILNOSTI IN POMEN ŠPEDICIJE V SLOVENIJI……………….…...16 3.1. Splošne značilnosti špedicije, prednosti in ekonomski pomen…………….…16 3.2. Vstop Slovenije v EU in posledice za špedicijsko dejavnost…………….…...19 3.3. Preobrazba klasičnega špediterja v logističnega operaterja…………………...22 3.4. Vloga špedicijske dejavnosti v prihodnje……………………….………….…24. 4. ZUNANJE OSKRBOVANJE ŠPEDICIJE GOJA D.O.O………………...…26 4.1. Predstavitev Špedicije Goja d.o.o……………………………………….….…26 4.2. Outsourcing v podjetju Špedicija Goja d.o.o…………………………….…....29 4.3. Zunanja logistična oskrba v Sloveniji……………………………………..…..34 5. SKLEP…………………………………………..…………………....………..38 POVZETEK………………………………………………………………………..40 KLJUČNE BESEDE……………………………………………………………….40 LITERATURA……………………………………………………………………..41 ELEKTRONSKI I IN DRUGI VIRI……………………………………………….42.

4. 1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema Na logističnem trgu se pojavljajo zahteve po vedno obsežnejših logističnih storitvah. Temeljni cilj vsakega podjetja je zagotovitev trdne in stabilne konkurenčne sposobnosti. Podjetja se pri svojem poslovanju srečujejo z globalizacijo, vse močnejšo in raznovrstno konkurenco, zahtevnejšimi kupci, vse hitrejšim razvojem tehnologije in vse težjim predvidevanjem razvoja dogodkov. To so trendi, ki vnašajo v okolje nestabilnost in od podjetij zahtevajo, da učinkovito delujejo. Zaradi spremenljivih pogojev poslovanja in zahtev zunanjega okolja se morajo podjetja tem spremembam sproti prilagajati. Zato se podjetja vedno bolj osredotočajo na lastna sredstva in znanje, na svoje ključne sposobnosti, zunanji oskrbi pa prepuščajo dejavnosti, ki bodo prispevale k povečanju konkurenčne prednosti ob minimalnem tveganju, ali pa za tovrstne dejavnosti nimajo znanja, sredstev ali zmogljivosti. Predmet diplomskega dela bo zunanja oskrba na področju logističnih storitev oz. outsourcing logističnih storitev. Pri tem obravnavamo problem teoretično z vidika logističnih in nelogističnih podjetij, praktično pa z vidika logističnega podjetja, kot specializiranega oskrbovalca z logističnimi storitvami, ki te storitve izvaja za nelogistična podjetja. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je predstaviti razmere na slovenskem logističnem trgu in hkrati osvetliti problematiko slovenske špedicijske dejavnosti po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Z vstopom so bili slovenski špediterji prisiljeni osredotočiti se na celovite logistične storitve in kupcem ponuditi logistične rešitve, ki bi zadostile potrebam odprtega trga. V preteklosti je poslovanje slovenskih špediterjev temeljilo na opravljanju poslov carinskega posredovanja, kar pa po vstopu Slovenije v EU ni več možno, saj je število poslov carinskega posredovanja zelo upadlo. Cilji naloge so naslednji : - predstaviti teoretična izhodišča o zunanjem oskrbovanju z vidika različnih avtorjev, - razčleniti proces zunanje oskrbe od same zaznave potreb po logističnih storitvah, pa vse do samega prenosa aktivnosti na zunanjega izvajalca, - preučiti glavne dejavnike, ki vodijo podjetja k odločitvi za najem logističnih storitev, - predstaviti prednosti in slabosti outsourcinga, - predstaviti razmere glede zunanje oskrbe v Sloveniji..

5. Trditve : - v razmerah rastoče globalizacije, brez razvoja logistike, premagovanje velikih razdalj in izpolnjevanje časovnih zahtev odjemalcev, ni mogoče. - podjetja morajo opraviti tehnološke, organizacijske in kadrovske spremembe na področju logistike. - outsourcing omogoča podjetjem hitrejše in bolj kakovostne storitve. 1.3. Predpostavke in omejitve Slovenska špediterska (logistična) podjetja se v veliki meri zgledujejo po tujih logističnih podjetjih in prilagajajo lastno ponudbo logističnih storitev zahtevam globalnega poslovanja . Poslovanje špediterskih podjetij danes ne temelji več na opravljanju poslov carinskega posredovanja, pač pa je temelj uspeha celovita logistična storitev, katere ponudnik mora biti sposoben prilagoditi jo v zahtevani meri kupcu. V diplomskem delu bomo na kratko predstavili spremembe, ki so nastale z vstopom Slovenije v EU, ki so doletele slovenske špediterje - špedicijsko dejavnost, večjo pozornost pa bomo namenili ponudbi logističnih storitev izbranega podjetja Špedicije Goja d.o.o.. 1.4. Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava bo poslovna, saj bomo preučili poslovanje špediterskega podjetja kot specializiranega oskrbovalca nelogističnih podjetij z logističnimi storitvami. Uporabili smo dinamično metodo, kar pomeni, da smo skušali preučiti stanje na področju zunanjega oskrbovanja na primeru špediterskega podjetja in delovanje le tega pred vstopom Slovenije v EU in spremembe, ki so nastale po vstopu. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili naslednje metode: - metoda deskripcije, s pomočjo katere smo opisovali teorije, pojme in ugotovljena dejstva; - metoda klasifikacije, s katero smo definirali pojme; - metoda kompilacije, kjer smo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom, poskušali oblikovati nova stališča; - metoda komparacije, s katero smo primerjali teorije različnih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa: - metoda analize ( skušali smo povezati teoretične poglede z informacijami nekaterih zaposlenih iz prakse omenjenega podjetja ). Podatke sem zbirala s pomočjo razpoložljive literature v knjižnicah, inteneta in s pomočjo nekaterih zaposlenih v Špediciji Goja d.o.o...

6. 2. ZUNANJA OSKRBA V LOGISTIKI 2.1. Koncept zunanjega oskrbovanja Posamezni avtorji pojmujejo outsourcing različno, razlike pa se pojavljajo predvsem glede na to, katere aktivnosti vključujejo in v kolikšnem obsegu. Temeljno ekonomsko dejstvo je, da je zaradi omejenosti virov potrebna izbira. Zaradi redkosti dobrin podjetje ves čas presoja, katere dejavnosti izvajati v podjetju in katere kupiti ali najeti pri drugih izvajalcih. Podjetje lahko svojo konkurenčno sposobnost dosega tudi tako, da vse svoje zmogljivosti usmerijo na glavna podjetniška področja. Začetki uporabe koncepta zunanje oskrbe so bili sorazmerno skromni. Podjetja so najemala zunanje izvajalce za čiščenje prostorov, za izvajanje zunanjega transporta, za pripravo hrane za zaposlene in za varovanje objektov in naprav. Danes pa se podjetja odločajo za zunanjo oskrbo v proizvodnji, informatiki, računovodstvu, logistiki in drugod. Koncept zunanje oskrbe je primeren za vsa funkcijska področja v podjetju, od nabave, proizvodnje, prodaje, logistike do nivoja najmanjših podjetniških enot oz. aktivnosti. Najpomembnejše področje je proizvodnja, kjer je mogoče na zunanje dobavitelje prenesti izdelavo posameznih delov, sklopov ali posameznega izdelka v celoti. Zunanja oskrba v logistiki pomeni, da podjetje določene logistične aktivnosti prenese na zunanje izvajalce. Podjetje se osredotoči le na izvajanje aktivnosti, pri katerih ima konkurenčne prednosti. ( Ogorelc, 2001, str. 454 ) Uspešni outsourcing torej zahteva usmeritev podjetja na njegove ključne sposobnosti in opredelitev aktivnosti, katere naj izvajajo zunanji izvajalci. Kot glavni razlog za logistični outsourcing navajajo potrebo po zmanjševanju stroškov. Pomemben razlog je tudi izboljšanje fizične distribucije, torej dobavni servis. Stroški logistike v izvedbi zunanjega izvajalca naj bi bili načeloma nižji, saj le ta lažje dosega ekonomijo obsega ali pa ima druge prednosti, ki temeljijo na specializaciji. Prenos storitev na zunanje izvajalce pripomore k temu, da se dosežejo skupni pozitivni rezultati zunanje oskrbe. ( Ogorelc, Kovačič, 2002, str. 117 ) Predvsem v zadnjem desetletju je prišlo v gospodarstvu do preobrata, ki ga imenujemo »globalizacija«, ki ima svojo količinsko ( povečala se je količina blagovnih tokov ) in prostorsko ( širitev blagovnih tokov tudi preko kontinentov) dimenzijo. Globalizacija povečuje pomen logističnih storitev, za kar je potrebno vedno več znanja s področja mednarodne podjetniške logistike. Ravno to pomanjkanje znanja in izkušenj na področju logistike prisili podjetja v oskrbo z logističnimi storitvami zunanjih izvajalcev oz. specializiranih logističnih podjetij. ( Ogorelc, 2001, str. 454 ).

7. »Pri zunanji oskrbi gre za odnos med podjetjema ali več podjetji, kjer se pričakuje obojestranske koristi oz. dolgoročne pozitivne učinke. Razmerja opisujejo s kombinacijo, ki ji pravijo kombinacija »win – win«, ki pomeni, da obe strani zmagujeta. V razmerju prihaja do nenehnih strukturnih izboljšav zaradi stalnega izboljševanja tesno povezanih in visoko integriranih poslovnih procesov in zaradi tesnejšega sodelovanja med ponudnikom in najemnikom logističnih storitev. V tem odnosu se redno skrbi za izboljševanje kakovosti storitev ob hkratnem zmanjševanju stroškov. Najemnik in ponudnik logistične storitve morata delovati v duhu skupne organizacijske kulture, kjer mora biti stopnje medsebojnega zaupanja visoka.« ( Veselko, Jakomin, 2004, str.6 ) V razvitih državah so očitne težnje po povečanju oskrbe pri zunanjih izvajalcih. Kot smo že omenili je najpomembnejše področje koncepta zunanje oskrbe proizvodnja, logistika pa je obravnavana z vidika industrijskih podjetij kot nujno potrebna za opravljanje temeljne dejavnosti. Temeljna ideja koncepta je, da se podjetja osredotočijo na proizvodnjo in/ali izvajajo tiste aktivnosti poslovnega procesa, pri katerih imajo konkurenčne prednosti. Koncept zunanje oskrbe pa zajema tako strateške prednosti, kot tudi nevarnosti in tveganja. ( Logožar, 2004, str.207, 208 ) Na temelju uspešnega poslovanja »narediti ali kupiti«, so strokovnjaki zasnovali koncept zunanje oskrbe, ki ima v industrijskih podjetjih dolgo tradicijo. Problem t.i. »globine proizvodnje« se je pojavil in pričel reševati z delitvijo dela v narodnem gospodarstvu. Podjetja so ves čas tehtala, katere sklope izdelkov narediti doma in katere kupiti na trgu oz. katere procese se splača izvajati v lastni režiji in katere prenesti na zunanje izvajalce. Logistika tretjih oseb predstavlja aktivnosti, ki so usmerjene k zunanji oskrbi in za podjetja niso ključne. Paleta storitev tretjih oseb sega od izvajanja samih logističnih storitev do ponudbe njihovih integriranih paketov. Potrebno je torej pravilno uskladiti notranje in zunanje vire, da bi dosegli optimalen rezultat; doseganju skupnih pozitivnih učinkov. ( Ogorelc, 2004, str.307 ) Slika 1 : Možnosti zunanje oskrbe MOŽNOSTI ZUNANJE OSKRBE. NAREDITI. Sam. Partnerstvo. Nadzorovano. Vir : Rebernik, 1998, str.81. KUPITI. Kratek rok. Nenadzorovano. Dolgi rok.

8. Oddajanje storitev v izvajanje zunanjim izvajalcem se je spremenilo v gibanje, ki mu sledi čedalje več evropskih podjetij. Izkazalo pa se je, da ne gre za čudežno sredstvo za odpravljanje težav, saj imajo mnogi z njim tudi slabe izkušnje. Gibanje oddajanja storitev prihaja iz Velike Britanije. Tam so nekatera podjetja že zdavnaj ves svoj upravni in logistični aparat prepustila specialistom. Tako je na primer naftni koncern BP oddal računovodske in kadrovske posle družbi Accenture. Od leta 1991 so se stroški postopno znižali za skoraj polovico. Pozneje je val outsourcinga pljusknil na celino. ( Urbanija, 2004, str.10 ) 2.2. Cilji zunanje oskrbe in razlogi zanjo Podjetje, ki opravlja preveč dejavnosti, kakovosti svoje izvedbe ne more enačiti s kakovostjo izvedbe tekmecev, ki so specializirani v teh dejavnostih. Preden se v podjetju odločijo za ousourcing, morajo ugotoviti, katere so njihove ključne zmožnosti oz. bistvene sposobnosti (core competencies), saj jim šele natančno poznavanje le-teh omogoča, da bodo proces outsourcinga izpeljali uspešno. Glavni razlog za uvajanje koncepta zunanje oskrbe na področju logistike, ki ga navajajo v podjetjih, je racionalizacija proizvodnje in konkretna potreba po zmanjševanju stroškov, pomemben razlog je tudi izboljšanje fizične distribucije oz. dobavnega servisa. ( Veselko, Jakomin, 2004, str.6, 7 ) Bistveni cilj ousourcinga v logistiki je zmanjšanje logističnih stroškov. Želimo pa doseči tudi druge pozitivne učinke ( Kovačič, Ogorelc, 2002, str.122 ) : - poenostavljanje delovnih procesov; - zmanšanje investicij; - izboljšanje dobavnega servisa; - uporaba zunanjega znanja; - povečana preglednost nad stroški. Zunanja oskrba torej omogoča podjetju, da izvaja dejavnosti, pri katerih ima konkurenčne prednosti. Zaradi specializacije pa lahko zunanji izvajalci ponudijo visoko kakovost izvedbe izdelka ali storitve. Najpogosteje navedeni razlogi za outsourcing logističnih dejavnosti so (Veselko, Jakomin, 2004, str.7) : - pospešitev dobrobiti, ki jih prinaša reorganizacija podjetja; - dostop in povezava s svetovnimi viri poslovnih zmogljivosti; - priliv kapitala; - sprostitev virov za druge namene; - težave pri upravljanju ali nesposobnost kontrole; - izboljšanje podjetniške osredotočenosti; - prej zasedeni viri kapitala postanejo sproščeni ter - zmanjša se poslovno tveganje..

9. Z zunanjo oskrbo lahko podjetje zniža stroške poslovanja, ker ti ponujajo nižjo ceno za izvedbo storitve, zaradi ekonomije obsega ali kakšne druge prednosti, ki temelji na specializaciji. Pri tem pa je treba preučiti možnost, da nekateri deli storitve v zunanji oskrbi ne bodo izpolnjevali zahtev naročnikov. Podjetje prav gotovo ne bo prepustilo zunanjim izvajalcem tistih komponent ali storitev, s katerimi bi konkurenčna podjetja morebiti pridobila nadzor nad podjetjem ali celo ogrozila njegov obstoj. Zato je treba poiskati ravnovesje med morebitnimi konkurenčnimi prednostmi zunanje oskrbe in med povečano ranljivostjo podjetja. Podjetje prepusti zunanji oskrbi komponente in storitve, ki bodo pripomogle k povečanju konkurenčnih prednosti ob čim manjšem tveganju, in tudi poskrbi, da gospodarske transakcije v zunanji oskrbi zavaruje s primerno obliko upravljalske strukture. ( Logožar, 2004, str.209 ) Izvajanje logističnih storitev s pomočjo zunanjih izvajalcev je prineslo različne rezultate. V večini primerov je bilo, zaradi vplivov na znižanje stroškov, izboljšanje dobavnega servisa in povečanja konkurenčnosti podjetja, uspešno. V nekaterih primerih pa je koncept zunanje oskrbe razočaral. Vzroki so predvsem v nejasno zastavljenih ciljih, nerealnih pričakovanjih ali v odporu vodstva podjetja. Seveda je uspešno sodelovanje v veliki meri odvisno od sposobnosti managementa ter od znanja in izkušenj strokovnjakov v podjetju. ( Ogorelc, 2001, str. 455 ) Preden pa se podjetje odloči za zunanje storitve, pa je seveda potrebno natančno opredeliti njegove ključne sposobnosti. Pomembna so tista temeljna znanja in veščine po katerih se podjetje razlikuje od konkurenčnih podjetij. Sposobnosti, ki niso ključne, pa se lahko opredelijo kot aktivnosti, ki so za tekoče poslovanje sicer pomembne, ne pa bistvene. Pomembni elementi za opredelitev ključnih sposobnosti podjetja naj ( Rebernik, 1998, str.81, 82 ): - tvorijo sistem veščin in temeljnih znanj, ki presegajo okvire poslovnih funkcij; - temeljijo na dolgoročnih izhodiščih, ki jih lahko dopolnjujemo; - njihova izbira zagotavlja primerno vzvodje v vrednostni verigi; - izberemo področje, na katerih lahko podjetje prevladuje; - vsebuje elemente, ki so dolgoročno pomembni za odjemalce. Ključne sposobnosti najdemo v znanju in izkušnjah zaposlenih. Najdemo jih na različnih področjih in povezujejo aktivnosti v podjetju..

10. 2.3. Vrste logističnih ponudnikov in proces izbire zunanjega izvajalca Logističnih ponudnikov imamo več vrst, le ti pa se razlikujejo po raznolikosti storitev, ki jih nudijo. Ponudba logističnih storitev se je povečevala skozi daljše časovno obdobje, ena najstarejših oblik najema na področju logistike pa je skladiščenje v javnih skladiščih. Sčasoma pa se je seznam najetih logističnih aktivnosti širil – najem je obsegal tudi pakiranje, transport, distribucijo, uvoz, izvoz,… Izbiranje zunanjega izvajalca je eden izmed ključnih dejavnikov zunanje oskrbe in predstavlja kritičen element uspeha, zato je potrebno izbrati tistega, ki najbolje izpolnjuje zahteve podjetja. Proces izbire zunanjega izvajalca se prične s spoznanjem, da predstavlja zunanja oskrba dobro priložnost za izboljšanje tržnega položaja podjetja. Razlogi, ki prispevajo k hitrejšemu spoznanju o potrebnosti zunanje oskrbe, so ( Morozov, 2004, str. 8 ): - visoki stroški distribucije, - potreba po izboljšanju dobavnega servisa in - pomanjkanje logističnih zmogljivosti. Temeljna izhodišča pri izbiri zunanjega izvajalca logističnih storitev so ( Logožar, 2004, str. 215 ) : - kakovost izvajanja storitev mora zadovoljevati (opredeljene in) standardne kriterije kakovosti; - pogajanja o ceni pridejo na vrsto šele takrat, ko sta obe strani že v veliki meri odločeni, da bosta poslovno sodelovali; bistveni elementi pogodbe o sodelovanju morajo biti usklajeni; - izvajanje storitev zunanjega logističnega podjetja ne sme ovirati temeljnega poslovnega procesa; - logistično podjetje ne sme enostransko spreminjati pogodbe. Potrebno pa je upoštevati tudi nevarnosti, ki jih prinaša zunanja oskrba, saj obstaja možnost, da kakovost logističnih storitev ne bo zadovoljiva. Podjetje naj izvajanje poslovne logistike prepusti takemu izvajalcu, ki bo ob minimalnem tveganju prinesel čim večjo konkurenčno prednost. V podjetju najprej izberejo selektivne kriterije presoje ponudnikov logističnih storitev, kamor sodijo ( Ogorelc, 2001, str.460 ) : - kakovost, - stroški, - zmogljivosti, - stopnja pripravljenosti potencialnega izvajalca logističnih storitev..

11. Pomembna so pri tem tudi priporočila dosedanjih strank, ujemanje v poslovni kulturi, finančna moč, strokovno znanje managementa, operativna in cenovna prilagodljivost ter zmogljivost informacijskega sistema. Začetno vrednotenje temelji predvsem na kakovostnih dejavnikih, kot so ugled, pisni ali ustni odzivi na neformalna povpraševanja. Presoja izvajalcev zahteva visoko stopnjo komunikacije in interakcije med skupino in potencialnimi izvajalci. Ogorelc ( 2001, str. 460, 461) navaja nekatere pomembnejše kriterije za oceno zunanjih izvajalcev : - izkušnje na področju izvajanja logističnih storitev, - sposobnost prilagajanja potrebam naročnika, - skladnost s tehnologijo naročnika, - informacijski in komunikacijski sistem ponudnika, - finančna stabilnost in moč, cena storitev, - sposobnost sprejemanja inovacij na področju logističnih dejavnosti, - možnost razvijanja dolgoročnega sodelovanja, - zanesljivost in splošni ugled zunanjega izvajalca, - zmogljivosti in prilagodljivost ponudnika,. Pri odločitvi za outsourcing pa je potrebno tudi ( Morozov, 2004, str.8 ): - pridobiti večje število ponudb, - jasno določiti cilje, - ustrezno oblikovati pogodbo o njegovem izvajanju, - opredeliti odgovornost in način poročanja, - vzpostaviti ustrezno komunikacijo in - stalen nadzor nad zunanjimi izvajalci. 2.4. Načrtovanje zunanje oskrbe in izvedba 1.) V pripravi projekta zunanje oskrbe je potrebno najprej opredeliti temeljne cilje (katere smo že navedli ). Izvedba outsourcinga je v praksi povezana s številnimi težavami. Problem predstavlja izračun stroškov lastne izvedbe logističnih storitev, ki je osnova za primerjavo s stroški zunanje izvedbe. Prav tako pa težave nastopajo pri vodstvih posameznih oddelkov in osebju, zato je le te potrebno pritegniti k načrtovanju zunanje oskrbe. Podpora sodelavcev se je ob zniževanju stroškov pokazala za odločilen dejavnik outsourcinga. 2.) Nato je potrebno sestaviti projektno skupino, ki jo sestavljajo strokovnjaki, ki obvladajo področje najetih storitev, prav tako pa morajo biti zastopani tudi sodelavci iz nabave, proizvodnje, računovodstva, kontrolinga, marketinga. Vodenje projekta pa obvladuje najvišje vodstvo podjetja..

12. 3.) V to skupino pa se vključi tudi zunanji sodelavec, ki podpira projekt predvsem kot poznavalec specifičnega logističnega področja in zunanjih logističnih izvajalcev. 4.) Določitev ključnih elementov osnutka projekta : - opredelitev kvantificiranih ciljev, - obseg logističnih storitev – v zasnovi projekta moramo natančno zajeti zahteve kupcev na področju pretoka blaga in točnosti dobav blaga (»just in time«), - postavljanje zahtev logističnim izvajalcem – obseg predvidenih prevzetih dejavnosti, zahteve po prostorski mreži, elektronski obdelavi podatkov, potrebnem znanju, skladiščih in pretovoru – jasna opredelitev obsega dela zunanjega izvajalca, načrtovanje in kontroling ostanejo v podjetju. -. opredelitev stroškov – lastni stroški distribucije, stroški zunanje oskrbe, stroški zaradi prenosa na zunanjega izvajalca, stroški sklepanja pogodb, nadzora in drugi. ( Kovačič, Ogorelc, 2002, str. 122-124 ). Izvajanje storitev pa je stopnja, kjer se prične logistično sodelovanje. Njegov dejanski začetek ni vedno datum, zapisan v pogodbi, velikokrat se sodelovanje začne že v fazi izbiranja izvajalca. Vselej pa v podjetju pripravijo načrt ( pri nastajanju sodelujeta obe strani ) za uspešno izvajanje zunanje oskrbe. Opredelijo naloge obeh podjetij, glavne točke povezovanja, način delovanja ob morebitnih spremembah in postopek pri izvedbi nalog, ki v pogodbi niso opredeljene. Posebej pozorni so tudi na ureditev premoženjskih zadev in delitev dobička. Podjetje pa mora prav tako sproti kontrolirati stroške izvedbe logističnih dejavnosti in spremljati delovanje konkurenčnih podjetij, išče pa tudi možnosti za racionalno izvajanje logističnih storitev. ( Ogorelc, 2004, str. 317, 318 ) Pogodbe se običajno sklepajo za obdobje enega do treh let. Pri velikih investicijah izvajalca, se pogodba sklene za daljše obdobje. Zaradi slabih storitev ali previsokih stroškov izvedbe lahko podjetje pogodbo tudi razdre, vendar nikakor brez predhodnega poskusa reševanja problema. Industrijsko podjetje lahko preuči tudi možnost skupnega razvijanja logističnih storitev z zunanjim izvajalcem ali izbere dolgoročno partnerstvo. ( Ogorelc, 2004, str. 317,318 ) Ključ do uspeha pri zunanji oskrbi je popolno zaupanje med pogodbenima strankama, saj tovrstno sodelovanje predstavlja partnerstvo. Med zunanjimi izvajalci in podjetji nastanejo tudi strateške povezave kot ena od možnosti sodelovanja in povezovanja. Ko pogodbeni stranki uskladita delovanje, pričneta načrtovati obliko organiziranosti. Primerna oblika poslovnega sodelovanja mora prinesti boljše poslovne rezultate, kot so povečanje dobička, povečanje konkurenčnih prednosti idr.. ( Ogorelc, 2001, str.462, 463 ).

13. 2.5. Učinki zunanje oskrbe, slabosti in tveganja Razmah najemanja logističnih storitev prinaša različne rezultate, najpomembnejši izmed njih je prav gotovo zniževanje stroškov poslovanja, med pozitivne učinke pa lahko prištejemo tudi povečano konkurenčno sposobnost in višjo kakovost ponudbe storitev strankam. Proizvodno podjetje si težko zagotovi zadovoljivo konkurenčno prednost zgolj z diferenciacijo proizvodov, saj ob tem obstaja še nevarnost, da bo konkurenca proizvod zelo hitro »kopirala«. Prav tako je težko konkurirati zgolj z učinkovito proizvodnjo. Zunanji najem storitev lahko prispeva k povečanju koristi z večjim zadovoljstvom strank, dodajanjem vrednosti proizvodom, pomočjo odpiranja novih trgov,… Najem logističnih storitev je pomemben tudi zato, ker podjetju omogoča, da pridobi znanje in tehnologijo, seveda ne moremo zanemariti pomena izkušenj, ki jih lahko ima logistični ponudnik, ki si ju v primeru, da bi te aktivnosti opravljajo samo, ne bi moglo privoščiti. Med ostale prednosti zunanje oskrbe z vidika podjetja lahko uvrstimo še večje zadovoljstvo strank, učinkovitejši dobavni servis, zmanjšana potreba po vlaganjih, povečana produktivnost,.. Glavna razloga za zunanjo oskrbo sta pričakovana rast dobička in večja skrb za razvijanje osnovnih dejavnosti. Podjetja se usmerjajo na ključne podjetniške aktivnosti, t.i. stranske dejavnosti pa prepuščajo zunanjim izvajalcem. Najpomembnejša kriterija za izbiro zunanjih izvajalcev sto dobra kakovost storitev in sprejemljiva cena. Pomemben dejavnik je tudi fizična stabilnost, ki pomeni nižjo stopnjo tveganja. Stroški zunanjih storitev predstavljajo najpomembnejšo sestavino pogodbe, pomembni sestavini pa sta tudi merjenje uspešnosti in klavzula o prenehanju pogodbe, če bi bili rezultati sodelovanja slabi. V pogodbo je pomembno vključiti tudi dogovor, ki omogoča nadzor nad izvajanjem storitev. ( Ogorelc, 2004, str. 319 ) Tudi pri najemu logističnih storitev, bi lahko rekli, da ima vsaka medalja dve plati. Kot glavno oviro pri najemu bi torej lahko navedli strah pred pomanjkanjem kontrole nad pogodbenim partnerjem. Podjetje, ki se odloči za najem, si prizadeva, da ima čim tesnejšo kontrolo nad najemnim razmerjem, po drugi strani pa si tudi izvajalec želi, da mu podjetje, katerega oskrbuje, pomaga z lastnimi izkušnjami in poznavanjem razmer..

14. Prisoten je tudi strah pred izbiro morebiti napačnega ponudnika, ki ne bo uspel zadovoljiti potreb podjetja. Vse to pa je posledično povezano s tveganjem in stroški ob zamenjavi neustreznega izvajalca logističnih storitev. Vzroki za neuspeh zunanje oskrbe so različni ( Ogorelc, 2001, str. 463 ): - nerealna pričakovanja obeh partnerjev, zato je dobro preveriti pričakovanja že pri pogajanjih; - pomanjkanje skupnih prednosti in ciljev, zato morata obe strani opredeliti skupne prednosti in sprejeti cilje druge strani; - strah pred izgubo kontrole nad partnerjem, za kar je potrebno opredeliti nadzorne instrumente; - pomanjkanje zaupanja v partnerja; - prevelike obljube in nezadovoljiva dobava; - slaba komunikacija med partnerji,.. Nekatere slabosti, s katerimi se podjetja srečujejo pri nadzoru kakovosti opravljenih storitev in nemalokrat pomanjkljivimi izračuni stroškov za transport, se lahko odpravijo z uporabo sistemov sledenja, ki omogoča uspešen nadzor zunanjih izvajalcev, saj se z njimi lahko primerja učinkovitost zunanjega transporta glede na storitve, opravljene v podjetju. Podjetje lahko natančno ugotovi, kakšen je strošek za prevožen kilometer, kakšno je razmerje med polnimi in praznimi vožnjami, in si tako pridobi ustrezno pogajalsko izhodišče. Poleg tega lahko podjetje zahteva dostop do tovrstnih podatkov svojega podizvajalca, kar mu omogoča, da se z njim dogovori za maržo na transparentni podlagi. Preglednost in natančnost podatkov o tovoru, pa tudi možnost računalniškega sledenja, prinašata podjetjem, ki najemajo podizvajalce za opravljanje transportno-logističnih storitev, pomembne informacije za načrtovanje njihovih logističnih procesov. Hkrati je to tudi konkurenčna prednost za pogodbene izvajalce prevozov, saj lahko naročnik prevoza spremlja svoj tovor in tako prilagaja in racionalizira svoj transport. ( Morozov, 2004, str. 7, 8 ) Slika 2 : Storitve, ki ji slovenska podjetja najpogosteje najemajo. 60 50 40 30 20 10 0 transport. vzdrževanje vozil. Vir : Morozov, 2004, str.6. razvoz blaga. carinjenje. vračilo embalaže.

15. » V Sloveniji v podjetjih bolj poredko izkoriščajo outsourcing pri skladiščnih storitvah, izvajanju in upravljanju naročil, etiketiranju, paletizaciji, kontejnerzaciji, pakiranju in prepakiranju ter nadzoru kakovosti in testiranju blaga, pogostejše pa je najemanje transportnih storitev.« ( Morozov, 2004, str. 6 ).

16. 3. ZNAČILNOSTI IN POMEN ŠPEDICIJE V SLOVENIJI 3.1. Splošne značilnosti špedicije, prednosti in ekonomski pomen Špedicija je organizirana storitvena dejavnost za organiziranje distribucije stvari, koordiniranje prevozov in druge storitve. To dejavnost opravljajo špediterji, ki imajo pomembno vlogo pri organiziranju logističnih procesov v mednarodni menjavi. Le ta pa mora dobro poznati transportne trge, značilnosti tovora, značilnosti embalaže in zaščitnih materialov. Prav tako mora poznati domače in tuje pravne, finančne, zavarovalne, carinske in druge predpise. Naročniki imajo torej nižje prevozne stroške, zmanjšajo se njihove naložbe v logistično opremo, skladišča in transportna sredstva, manjši stroški za administrativno delo,... Po drugi strani pa se izboljša kakovost dobavnega servisa, poveča se varnost fizične distribucije, navadno tudi hitrost prevoza. Stopnja specializiranosti špedicije pa je odvisna od ravni razvitosti gospodarstva v posamezni državi. ( Ogorelc, 2004, str. 344 ) V procesu premeščanja blaga gre za razvejan splet dejavnosti, kjer izbira najhitrejše, najvarnejše in najcenejše smeri, sredstva in načina premeščanja blaga ni preprost problem, saj je treba upoštevati stanje in vrsto blaga, transportne možnosti, carinske in druge predpise, transportne klavzule in druge pogoje iz kupoprodajne pogodbe. Možne so različne kombinacije, vsaka od njih pa povzroča različne učinke v pogledu varnosti, hitrosti in stroškov. Zato se v mednarodni trgovini pojavlja specializirano špeditersko podjetje, ki na podlagi svojega znanja in strokovne usposobljenosti, v imenu lastnika blaga, skrbi za načrtovanje in oblikovanje optimalnega ( z vidika varnosti, hitrosti in stroškov) procesa premeščanja blaga ter usmerja in uravnava njegovo izvedbo. Špediter torej organizira in koordinira dejavnost transporta, kakor tudi njegove spremljajoče dejavnosti v procesu gibanja blaga od prodajalca do kupca. ( Jelenc, Ogorelc, 1996, str. 379 ) V znanstveni in strokovni literaturi obstaja o špediciji več kriterijev, po katerih lahko razlikujemo posamezne podvrste. Najvažnejši kriteriji po Zeleniki so ( 1996, str.73 ) : - območje opravljanja poslov ( domača in mednarodna špedicija ); - usmeritev na določeno specifično zvrst poslovanja ( luška, kontinentalna, sejemska, obmejna, .. - obseg poslovanja ( velika, srednja, mala špediterska podjetja );.

17. -. najpogosteje uporabljano prevozno sredstvo ( pomorska, železniška, rečna, kamionska in avio špedicija ); vrsta prevoza ( masovna, kosovna, zbirna, ekspresna,…); prometna smer ( špedicija za Daljnji vzhod, špedicija za področje bivše SZ, špedicija za Sev. Ameriko,…); predmet prevažanja ( špedicija za visečo konfekcijo, špedicija za odpremo avtomobilov, paketna špedicija,…).. Mednarodna špedicija se ukvarja z organiziranjem ( Zelenika, 1996, str. 73 ) : 1.) odprave blaga iz lastne v tujo državo (izvozna špedicija); 2.) dostave blaga iz tujih v lastno državo (uvozna špedicija); 3.) prevoz blaga med tujimi državami preko teritorija lastne države (tranzitna špedicija). Špediterji se praviloma ne specializirajo za opravljanje samo ene izmed zgoraj naštetih vrst organiziranja odprave/dobave blaga. Mednarodni špediterji se v večini primerov ukvarjajo z vsemi tremi zvrstmi špedicije; pri večini podjetij pa je tudi moč zaslediti, da so znotraj podjetja samega razdeljeni na posamezne organizacijske enote, ki se vsaka ukvarja s samo eno od naštetih vrst špedicije. Mednarodna špedicija je nastala kasneje in za razvojem domače špedicije. V mnogih državah je večina celotnih izvoznih, uvoznih in tranzitnih blagovnih tokov realiziranih preko specializiranih špediterskih podjetij. Poslovanje v mednarodni špediciji je v primerjavi z domačo obsežnejše in zahtevnejše. Kadri, ki so zaposleni na področju mednarodne špedicije, morajo izpolnjevati visoke strokovne zahteve glede specifičnih strokovnih znanj, poznavanje tujih jezikov, ter vse spremljajoče carinske, prometne in zunanjetrgovinske zakonodaje. Špeditersko osebje vzdržuje pri zagotavljanju logističnih storitev tesne poslovne stike s tujimi prevozniki in drugimi subjekti (ladjarji, železniškimi upravami, letalskimi prevozniki, tujimi špediterji, zavarovalnicami, carinskimi organi,...). Špediter je specializiran člen v verigi proizvajalec – trgovec – prevoznik – porabnik. Špediter organizira logistični proces, ob upoštevanju ekonomskih meril, pri izbiri najprimernejše transportne poti, transportnega nosilca, transportnega sredstva, načina transporta ter dejavnikov kakovosti (varnost, hitrost, zanesljivost). Ekonomske funkcije špedicije so ( Ogorelc, 1996, str. 158 – 160 ): 1.) Prostorska, ki se izraža v premagovanju prostorskih razlik med proizvajalci in uporabniki (prevozne pogodbe, zavarovalne pogodbe, posli carinskega posredništva, pogodbe o kontroli blaga, reklamacije,...); 2.) Časovna, kjer gre za premoščanje časovnih razlik med proizvajalcem in uporabnikom (organiziranje skladiščenja blaga z vsemi potrebnimi opravili);.

18. 3.) Kakovostna, tu gr za doseganje najboljšega načina distribucije blaga (špediter poišče najprimernejšo transportno pot, sredstvo in prevoznika, določi čas disttribucije, pripravi blago za transport, spremlja blago na poti,... 4.) Količinska se izraža v oblikovanju večjih tovornih enot-nižje prevoznine (najpogostejša oblika je zbirni transport). 5.) Propagandna funkcija pa se nanaša na informiranje komitentov o transportnem tržišču, po drugi strani pa gre za propagiranje posameznih vrst, oblik in načinov transporta in opozarjanje na sodobne oblike kombiniranega in multimodalnega transporta. 6.) Zelenika ( 2001, str. 48, 49 ) pa dodaja tudi kreditno funkcijo, ki pravi, da je leta ena od najvažnejših špediterskih funkcij. Špedicija kreditira proizvajalca, ki proizvaja proizvode za izvoz ali tiste, ki uvažajo reprodukcijski material, ki je potreben v procesu proizvodnje. Špedicija torej iz svojih sredstev plača določene stroške ( npr. prevozne, zavarovalne,...) v fizični distribuciji. Špediterske organizacije v svetu so večinoma finančno močne in ugledne firme, tako da lahko pomagajo svojim komitentom s posojili. Prednosti, ki jih prinaša vključevanje mednarodnega špediterja v izvozno-uvozne posle nelogističnega podjetja pa so ( Berger, 1997, str.14 ) : • Nižji logistični stroški; marsikateri kupoprodajni posel našega izvoznega podjetja propade zaradi previsokih logističnih stroškov v državi uvoza. Mednarodni špediter je preko mreže svojih inkorespondentov sposoben svetovati in našim izvoznim podjetjem v tujini ponuditi ustrezne logistične rešitve, ki se nanašajo na najem/uporabo primernih skladišč, prevoznih sredstev; vpliva pa tudi na urejenost medkrajevnih logističnih kanalov pošiljk. • Transportno – tehnične prednosti; mednarodni špediter sodeluje s svojimi izkušenimi delavci pri nakladanju, razkladanju in prekladanju blaga; pri pretovoru blaga zagotavlja uporabo najprimernejših naprav, pribora in mehanizacije; zagotavlja izbiro najprimernejšega prevoznega sredstva in načina prevažanja; pri embalaži zagotavlja prihranke z uporabo najete embalaže, zabojnikov,... • Tarifne prednosti; mednarodni špediter zagotovi pocenitev prevoznih stroškov z izbiro optimalne prevozne poti-instradacija prevoznega sredstva. Zagotovitev prevoznih izračunov s trajnejšo veljavo v vseh fazah prevoza zmanjšuje tveganje naročniku, da bi se med trajanjem prevoza stroški nepredvidoma povečali; prednost je tudi doseganje prevoznin s popusti, ki naročniku velikokrat omogočajo, da kupoprodajni posel sploh izvede. Sam naročnik pride do teh popustov težje, saj bi se moral npr. z vsako posamezno železniško upravo, preko katere blago potuje posebej dogovarjati preko t.i. reklamacijskih zahtevkov, vloženih pri določeni železniški upravi. Medn. špediter lahko po opravljenem mednarodnem prevozu naročniku zagotovi povrnitev preveč plačanih prevoznih stroškov, kar je prednost zbirnega načina odprave kosovnih pošiljk..

19. • Ostale prednosti; špediterjeva strokovno-svetovalna vloga je za mnoga zunanjetrgovinska podjetja nepogrešljiva že pred sklenitvijo kupoprodajnega dogovora; svetuje o carinskem postopku in raznih tehničnih možnostih prevoza blaga. Špeditersko podjetje opravlja posle v svojem imenu, a po nalogu in na račun svojega naročnika-od tod izhaja njegova velika odgovornost. Špediter mora za vsako izvršitev prevoza izbrati določenega prevoznika, pri čemer svojemu naročniku za delo le tega ne odgovarja, temveč odgovarja za njegov izbor. Če bi špediter izbral neustreznega prevoznika, bi v primeru škode, ki bi v zvezi s tem nastala, svojemu naročniku odgovarjal. V primeru, da špeditersko podjetje v odnosu do naročnika istočasno nastopa tudi v vlogi prevoznika, prevzema nase tudi odgovornost prevoznika;... 3.2. Vstop Slovenije v EU in posledice za špedicijsko dejavnost Slovenija ima kot izrazito tranzitna država zelo dobre odnose s sosedi. Že v preteklosti so veljale njene meje za najbolj odprte. V skladu s tem so se na mejah s sosedi razvile pomembne obmejne službe, zgrajeni so bili objekti in terminali, ki so s vstopom Slovenije v EU izgubili svojo funkcijo, ob delo pa je bilo tudi veliko število zaposlenih v mejni špediciji. ( Jakomin, Medeot, 2003, str.12 ) Slika 3 : Deset upravnih enot z največjim številom špedicijskih podjetij. is tri ca. Il. B. ni ce. Je se. el je C. Pt uj. Se ža na N ov a G or ic a. Kr an j. M ar ib or. Ko pe r Lj ub lja na. 50 45 40 35 30 25 20 15 10 5 0. Vir : Jakomin, Medeot, 2003, str.12. Visoko kakovostne zahteve po izvajanju logističnih storitev so v hudi konkurenčni tekmi že vzrok za izločitev tistih špediterskih podjetij, ki zaradi previsokih stroškov poslovanja, tržno nesprejemljive in necelovite ponudbe, niso bila kos novim izzivom. Največji notranji pretres so leta 1993 doživela tista zahodnoevropska.

20. špediterska podjetja, ki so v okviru svoje špediterske ponudbe temeljila na carinskem posredovanju. Z ukinitvijo carinskih meja med državami članicami EU so se ta podjetja srečala s socialnim problemom presežnih delavcev, zaposlenih na področju carinskega posredovanja in tudi z močno razvrednoteno ceno prevoznih in drugih logističnih storitev znotraj EU. Oba problema sta posledica ukinitve carinskih postopkov na državnih mejah članic EU. ( Hermann, 1994, str. 6 ) Vstop Slovenije v EU je prinesel slovenskim špediterjem pozitivne in negativne posledice tržne, finančne in socialne narave. Negativne posledice vstopa v EU za slovenske špediterje, ki so bile napovedane ( Jelenc, 2000b, str. 4-8 ) so : - storitve carinskega posredovanja špediterjev za blagovne tokove z EU tako na mejnih prehodih kot v notranjosti države ne bodo več potrebne; - problem je toliko večji ob dejstvu, da je okoli 70% slovenskega izvoza in uvoza usmerjenega v države EU; - špediterji so zaposlovali v dejavnosti carinskih storitev z EU skupno približno 1800 ljudi; - pri carinskem posredovanju z EU se je predvideval izpad približno sto milijonov eurov prihodkov na leto – ukinitev špediterskih poslovalnic na mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko; - na omenjenih mejnih prehodih so imeli špediterji zaposlenih približno 200 ljudi; na večjih mejnih prehodih, kot so Sežana, Vrtojba in Šentilj, je prišlo do presežka pisarniških in skladiščnih prostorov; - zmogljivosti carinskih skladišč v notranjosti države so postale prevelike; - v logistiki z EU bodo prevladovali še naprej tuji špediterji; - ob vstopu Hrvaške v EU se bo problem presežnih zmogljivosti še povečal z odpravo južne meje. Kako nadomestiti izpad dohodka iz carinskega posredovanja po vstopu Slovenije v EU in kaj storiti s presežkom ljudi, ki bo ob tem nastal sta vprašanji, ki izhajata iz spremenjene vloge, ki jo mora špediter sprejeti na trgu logistične ponudbe. Opustiti je potrebno klasično delo in se usmeriti v trženje logističnih produktov. Da lahko špediterske organizacije to ustvarijo, je potrebno novo znanje, ki se lahko pridobi samo s prekvalifikacijo, dokvalifikacijo in pridobivanjem višje stopnje izobrazbe za delo v logistiki. ( Jakomin, Medeot, 2003, str.14 ) Na podlagi omenjenih dejstev je jasno, da je vstop Slovenije v EU v prvi fazi povzročil več negativnih posledic predvsem pri tistih špediterjih, ki imajo velik delež carinskega posredovanja na mejah ali v notranjosti države, za uvozne in izvozne blagovne tokove z državami članicami EU. Gospodarske posledice se kažejo v zmanjšanju prihodkov špediterjev, socialne pa v presežku zaposlenih..

21. Vstop Slovenije v EU pa prinaša špediterjem, ki so se pravočasno preobrazili v sodobna logistična podjetja, več dobrih posledic, ki se bodo kazale postopoma. Pozitivne posledice pravočasne prilagoditve špediterjev pa so: ( Jelenc, 2000b, str.8) - možnost uveljavljanja na celotnem evropskem tržišču; - možnost hitrejše rasti poslovanja in pridobivanja znanja na podlagi strateških povezovanj z evropskimi špediterji; - prevzemanje vodilne vloge špediterjev na področju jugovzhodne Evrope; - večji obseg logističnih storitev zaradi odpiranja slovenskega trga tujim naložbam; - večji obseg tranzitnih poslov glede na vključitev Slovenije v evropske transportne koridorje; - večji obseg čezmorskih poslov glede na pridobitev statusa EU za pristanišče v Kopru. Večje možnosti za uspešen razvoj poslovanja se kažejo tudi za tiste špediterje, ki poleg golih špediterskih storitev opravljajo tudi storitve cestnega transporta. Seveda pa pod pogojem, da svoj vozni park in način poslovanja pravočasno prilagodijo standardom in smernicam EU. Razširitev trga EU je vsekakor priložnost za kakovostne, konkurenčne in finančno sposobne špediterje. Konkurenca na logističnem trgu EU je zelo močna, ponudba je večja od povpraševanja in vstop na ta trg, ki je v mnogih segmentih relativno zaprt, je zelo težak. Za odpravo negativnih učinkov je potrebna pravočasna preobrazba slovenskih špediterjev v sodobna evropska logistična podjetja, saj le ta omogoča izkoriščanje vseh tržnih priložnosti, ki jih prinaša članstvo Slovenije v EU. Ukrepi morajo biti povezani zlasti s preobrazbo špediterjev v logistične operaterje, preobrazbo ponudbe storitev v smeri logistike, kadrovska prenova v smeri logističnih znanj, iskanje novih alternativnih poslovnih programov, razvoj novih logističnih zmogljivosti za potrebe evropske logistike in samostojnim nastopom na evropskem logističnem trgu. Dejstvo je, da je vstop Slovenije v EU za slovenske špediterje zelo trda šola preobrazbe, v kateri bodo preživeli le najboljši, drugim pa ostanejo možnosti kot je usmeritev na jugovzhod ali propad. ( Jelenc, 2000b, str. 4-8) Spremembe, ki so nastale z vstopom Slovenije v EU, v podjetju Špedicija Goja d.o.o. so : - kadrovske in - operativne. Tehnološke in organizacijske spremembe Špedicije Goja d.o.o. niso doletele..

22. V okviru kadrovskih sprememb gre pri omenjenem podjetju za notranjo kadrovsko reorganizacijo na področju carinskega posredovanja. V določenih enotah je sledilo povečanje kadra ( meja na Gruškovju ), v notranjosti Slovenije ( enota v Mariboru ) zmanjšanje kadra, oziroma ukinitev enote na Ptuju. V okviru operativnih sprememb pa navajajo : - spremembe pri sami izvedbi transporta; - odprava mej z Avstrijo in Italijo omogoča hitrejši pretok blaga; - odprava določenih vrst dovolilnic je povzročila, da se je na trgih, kjer se je prej gibalo omejeno število prevoznikov pojavil novi val nelojalnih konkurentov (neupoštevanje zakonskih določil, socialne zakonodaje, tehničnih omejitev tovornih vozil,… ). 3.3. Preobrazba klasičnega špediterja v logističnega operaterja Špediterska in transportna podjetja se morajo za uspešno poslovanje in da bi zadovoljili zahteve strank, vse bolj spreminjati v celovite ponudnike logističnih storitev, slovenski špediterji in prevozniki pa se tako počasi spreminjajo v logistična podjetja. Pri tem posnemajo evropska logistična podjetja pri uvajanju novih storitev, za kar pa so potrebna sredstva, ki za podjetja pomenijo velik finančni zalogaj. Klasični špediterji so klasificirani v naslednje skupine ( Zelenika, 2005, str. 326328) : - mali špediterji, ki se ukvarjajo samo s carinskim posredovanjem in le v manjšem obsegu tudi z organizacijo odpreme, nabave in prevoza blaga s klasičnim transportom; -. -. srednji špediterji se ukvarjajo z organizacijo odpreme, nabave in prevoza blaga s klasičnim transportom in v manjšem obsegu se pojavljajo kot operaterji kombiniranega in multimodalnega transporta; veliki-megašpediterji se ukvarjajo z organiziranjem odpreme, nabave in prevoza blaga z vsemi vrstami transporta ( klasični, kombinirani in multimodalni transport ). Pogosto imajo tudi lastne prevozne kapacitete ( cestno prevozna sredstva ), sredstva mehanizacije ( dvigala, viličarje ), lastna skladišča in specializirane terminale,... Taki špediterji se pojavljajo v vlogi komisionarja, ki opravlja posle po nalogu komitenta; v vlogi agenta in samostojnega gospodarstvenika; najvišja funkcija, v kateri se danes pojavljajo špediterji je operater multimodalnega transporta (MTO), saj v tem primeru odgovarja za izbor in delo vseh oseb, katere je angažiral v multimodalni transportni verigi..

23. Glede na reference, ki jih imajo klasična špediterska podjetja, kot tudi zahteve, ki se pred njih postavljajo v procesu preoblikovanja v mednarodne logistične špedicije, lahko generalno trdimo, da imajo velika špediterska podjetja manjše težave glede transformacije, saj jim ni potrebno vložiti toliko truda kot srednjim podjetjem. Največje zahteve pa imajo seveda mala špediterska podjetja. ( Zelenika, 2005, str. 44, 45 ) Značilnosti špediterja kot logističnega operaterja pa so ( Zelenika, 2005, str.105, 106 ) : 1.) Permanentno povečevati raven kvalitete intelektualnega kapitala, v okviru le tega še posebej človeškega kapitala; ker je znanje zaposlenih, njihove sposobnosti, kreativnost in inventivnost zagotovo edini element proizvodnje špeditersko logističnih uslug. V skladu s tem je kvaliteten intelektualni kapital temeljna predpostavka uspešnega in učinkovitega poslovanja špediterja. Investiranje v kreativnost in operativnost logističnih strokovnjakov in managerjev je največji kapital podjetja. 2.) Aktivno vključevanje v aktivnosti vseh vrst logistik: proizvodno, trgovinsko prometno, transportno, skladiščno, distribucijsko, marketing, management,.. Sodelovati mora v vseh logističnih procesih in vseh členih logistične verige od surovinske baze do potrošnika. 3.) Večji špediterji morajo del svojih storitev opravljati izven svojega podjetja, sedeža, po možnosti na tujih logističnih tržiščih z outsourcingom, tako da zaupajo svojim poslovnim partnerjem del svojih poslov; na ta način pa lahko učvrstijo svoje pozicije na teh trgih. 4.) Špediterji morajo stalno prilagajati svojo poslovno politiko ( kadrovsko, tržno, proizvodno, finančno in razvojno) zahtevam in potrebam naročnikov logističnih storitev, saj je od stopnje prilagajanja odvisna uspešnost in učinkovitost logističnega operaterja. 5.) Špediterji kot logistični operaterji morajo imeti organizirane svoje informacijske , sisteme; ki morajo omogočati zaposlenim uspešno in učinkovito upravljanje. »Temeljna funkcija logističnega špediterja je, da upravlja z blagovnimi, logističnodistribucijskimi finančnimi in informacijskimi tokovi, poda najboljše tehnološke, organizacijske, ekonomske in pravne rešitve procesa proizvodnje, skladiščenja, trgovine, transporta in distribucije, da se lahko celotni procesi špeditersko-logistične industrije odvijajo hitro, racionalno in dobičkonosno.« ( Zelenika, 2005, str. 330).

24. 3.4. Vloga špedicijske dejavnosti v prihodnje „V Evropi smo priča združevanju špedicijskih in drugih logističnih podjetij. Špedicijska podjetja kupujejo transportne in skladiščne zmogljivosti, transportne in manipulativne terminale ter drugo infrastrukturo. Nastajajo, podobno kot povsod v gospodarstvu, veliki logistični koncerni.“ ( Ogorelc, 2004, str. 351 ) Na povpraševanje po špedicijskih storitvah vplivajo : - spreminjanje proizvodnje v korist izdelkov večje vrednosti; - spreminjanje mednarodne menjave v smeri višjih oblik menjave; - tehnološki in tehnični razvoj v transportni dejavnosti. Od teh dejavnikov je odvisno, kakšna bo vloga špedicijske dejavnosti v prihodnje. Visokovredni tvorci zahtevajo večjo kakovost transportnih storitev in večje individualiziranje procesov premikanja. Podobne zahteve so tudi za višje oblike mednarodne menjave. Tehnološki napredek transporta špediciji ni samo koristil. Špedicija je npr. z razvojem kontejnerizacije v pomorskem prevozu izgubila nekaj svojega tržnega potenciala. Uvajanje sodobne tehnologije zahteva velika sredstva, ki jih špediterji ne zmorejo; trg zahteva tudi boljšo kakovost transportnih storitev. Sodobna špedicija se mora prilagoditi tudi novim zahtevam. Pri organiziranju množičnih in homogenih blagovnih tokov špediterjeva vloga ni tako pomembna in se celo zmanjšuje. Vlogo špediterja prevzemajo drugi, zlasti kopenski prevozniki in ladjarji. Ostaja pa pomembna vloga pri organiziranju pretoka visoko vrednega blaga in kosovnih pošiljk. ( Vorina, 2003, str.92 ) Slovenski špediterji imajo razmeroma šibko vlogo in slab položaj na evropskem logističnem trgu. Šele v zadnjih letih se intenzivneje in v širšem obsegu začenjajo kazati večja prizadevanja v poslovanju in razvoju slovenskih špediterjev, ki so posledica zlasti ( Jelenc, 200b, str. 7 ) : - spremenjenega gospodarskega položaja Slovenije v EU in v svetu; - večjega odpiranja slovenskega trga za tuja industrijska in trgovska podjetja; - prilagajanja slovenskih podjetij evropski konkurenci in stroškovnim standardom; - prilagajanje slovenske zakonodaje, še posebej pa carinske zakonodaje evropskim standardom in carinskim postopkom. Nove aktivnosti špediterjev izhajajo iz sprememb in tokov v logistiki, s čimer se ustvarjajo razmere za hitrejše vključevanje slovenskih špediterjev na evropski logistični trg. ( Jelenc, 2000b, str.7 ).

25. Po zgledu zahodnoevropskih špediterskih podjetij ( storitve carinskega posredovanja jim danes predstavljajo zanemarljiv delež v poslovanju ) so tudi slovenska špediterska podjetja prisiljena svoje poslovne programe ( obseg in vrsto storitev ) prilagoditi tako, da bodo v lastni ponudbi zavzemale prvo mesto storitve, povezane z organiziranjem transporta in skladiščenja. Stroškovni in kakovostni vidik opravljanja storitev bosta vedno pomembnejša. ( Markežič, 1997, str.30 ) Slovenski špediterji in logistiki vidijo priložnost za nadaljnji razvoj tudi v vstopu na trge nekdanje Jugoslavije, s katerimi Slovenija iz leta v leto povečuje blagovno menjavo, kar pomeni še eno priložnost za širitev dejavnosti slovenskih cestnih in železniških prevoznikov, špediterjev in logistikov. Pri prodiranju na trge jugovzhodne in vzhodne Evrope in Rusije sta najbolj aktivna Intereuropa in Viator & Vektor. ( Vouk, 2003b, str.4-7 ) Ker kupci logističnih storitev zmanjšujejo število špediterjev, je pogosto tudi strateško vprašanje špediterja: - ali postati globalni dobavitelj vseh logističnih storitev ali - (p)ostati specialist za določene stortive na ožjem območju in v določenih tržnih nišah. Ker kupci vedno bolj povprašujejo po »multi-service« logističnih podjetjih, ki povezujejo in ponujajo celovite logistične rešitve od vrat do vrat, se za takšno ponudbo odločajo tudi špediterji. Zato so logistična podjetja čedalje večja, nastajajo logistične korporacije, tako imenovani megašpediterji in megaprevozniki z najmanj milijardo dolarjev prometa na leto. Manjša podjetja pa se nujno povezujejo z velikimi, ki obvladujejo veliko blagovnih tokov. ( Jelenc, 1999, str. 4-7 ) Alternativa le temu so manjša podjetja, ki so specialisti za tržne niše. Nekateri strokovnjaki celo napovedujejo, da v prihodnosti ne bo več srednje velikih špediterskih podjetij, temveč bodo samo velika in mala. Nastajajo veliki logistični koncerni, ki kupujejo transportne in skladiščne zmogljivosti, transportne in manipulativne terminale ter drugo infrastrukturo in ustvarjajo globalni transportni in logistični sistem. V Evropi se oblikuje zlasti sistem hitrega kopenskega transporta ( dostava v 24 urah ). Trg mednarodnih špediterskih storitev se zato razvija v enoten logistično-distribucijski trg. ( Jelenc, 1999, str. 7 ) Glede na velikost špediterskih organizacij predvidevajo, da bo šel razvoj špedicije torej v dveh smereh : - v smeri diverzifikacije ali - v smeri specializacije špediterskih storitev. ( Vorina, 2003, str.92 ).

26. 4. ZUNANJE OSKRBOVANJE ŠPEDICIJE GOJA d.o.o. 4.1. Predstavitev Špedicije Goja d.o.o. ( Šalamun, Džekovski, 2002, str. 3-5 ) Podjetje Špedicija Goja d.o.o. je bilo ustanovljeno 7.6.1991, s sedežem na Mariborski cesti 25/c na Ptuju, z dvema družbenikoma in z osnovno dejavnostjo organiziranja prevozov blaga na domačem in tujem trgu. Ustanovitelja sta bila Franc Gojčič – direktor in večinski lastnik in Anton Plavec. Leta 1997 je podjetje investiralo v nakup nepremičnin na Rajšpovi 18 na Ptuju, kjer je danes tudi sedež podjetja. Podjetje je na začetku delovalo v prostorih stanovanjske hiše g. Gojčiča. Sprva se je podjetje ukvarjalo zgolj s posredovanje prevozov za tretje osebe. Začetki so bili problematični zaradi nejasne situacije v državi ( razpad Jugoslavije – osamosvojitev Slovenije ) in še slabših gospodarskih razmer. Največji problem je bil pridobivanje strank, saj časi niso bili naklonjeni privatnemu sektorju, vendar je podjetje izkoristilo vsako priložnost za dokazovanje kvalitete storitev. Sledilo je obdobje, ko so transportna podjetja, ki so bila neposredno konkurenčna Špediciji Goja d.o.o. ( Agrotransport Ptuj, Špedtrans Maribor,… ) propadala, to pa je povečalo manevrski prostor za pridobivanje novih strank in povečevanje obsega dela. Zaradi vseh opisanih dogodkov in predvsem zaradi naraščanja števila strank z vedno širšo paleto storitev, se je g. Gojčič odločil ustanoviti svojo špedicijo. Prvi korak je bil najem poslovnih prostorov pri bivšem Špedtransu v Mariboru in zaposlovanje novega kadra. Podjetje je kljub začetnim težavam pričelo uspešno poslovati na področju špediterskih uslug. Podjetje si je s kvaliteto dela zagotovilo dokaj hiter razvoj in bilo je tudi prvi pobudnik za graditev carinske izpostave na področju občine Ptuj. V času graditve carinske izpostave Ptuj, je podjetje opravljalo posle carinskega posredovanja v najetih prostorih v Mariboru, kjer so bili zaposleni štirje delavci, ter posle posredovanja prevozov, ki so se vršili na sedežu podjetja na Ptuju z dvema zaposlenima. Naslednji korak je bila sklenitev pogodbe leta 1993 s podjetjem BTC Ljubljana o nakupu poslovnih prostorov za potrebe carinskega posredovanja na Ptuju. Ta nakup je posledično povzročil dodatno zaposlovanje delovne sile, povečale so se obveznosti do banke zaradi kreditov, zato je bilo to zelo težko, vendar pomembno obdobje za nadaljnji razvoj podjetja. Na podlagi špediterskih poslov je podjetje prihajalo tudi do večjih poslov tudi na področju transporta. Zaradi uspešne sinhronizacije špedicije in transporta, se je podjetje v tej točki začelo še hitreje razvijati. Odprla se je tudi poslovalnica v Kopru, ki je počasi, vendar zanesljivo rasla najprej na področju špedicije, kasneje pa tudi na področju transporta..

27. Pri odprtju poslovnih prostorov na Ptuju, je podjetje preneslo del storitev carinskega posredovanja iz Maribora na Ptuj. Do vstopa Slovenije v EU je podjetje opravljalo storitve carinskega posredovanja na petih lokacijah in sicer v Mariboru, v najetih prostorih STTC ob Carinarnici Maribor, na Ptuju pri Carinski izpostavi Ptuj, v Luki Koper, v Kidričevem v najetem prostoru Taluma d.d., ter na mejnem prehodu Dolga vas. Podjetje je l. 1997 kupilo tudi del prostorov, zemljišča in delavnice, nekdanjega Agrotransoporta na Rajšpovi 18 na Ptuju, katerega so obnovili in spremenili v pisarniške prostore in skladišče. Okoliški prostor so uredili v parkirišče, čemur je sledilo pridobivanje kupcev skladiščnih in parkirnih prostorov. Hkrati je podjetje saniralo in usposobilo že obstoječo črpalko ( kapacitete 80.000 litrov ), ki se nahaja ob samem poslovnem prostoru in jo oddalo v najem. Dokončana pa je bila tudi postavitev avtopralnice za tovorna vozila, ki je začela obratovati avgusta 1999. V podjetju Špedicija Goja d.o.o. do leta 1998 niso razpolagali s svojimi večjimi tovornimi vozili, ampak so za naročnike prevoze le organizirali . Zaradi vse večjega pritiska konkurence, približevanja strankam in končno razvoja vizije podjetja, se je podjetje odločilo tudi za nakup tovornih vozil. Podjetje Špedicija Goja d.o.o. je torej organizacijsko razdeljeno na dve veji in sicer na špedicijo in transport. Vmesni člen med obema vejama predstavlja dejavnost skladiščenja, ki jim omogoča izvajanje špediterskih in transportnih storitev v najširših oblikah. Storitve podjetja Špedicija Goja d.o.o. ( Skytech.com, 2004 ) : 1.) EXTRASTAT – sistem carinjenja po vstopu Slovenije v EU, uporaba sistema TARIC in vse spremljajoče zakonodaje; 2.) INTRASTAT – sistem obveščanja o opravljenih poslih prodaje in nabave blaga v okviru držav članic EU. Storitev podjetje izvaja za vse obstoječe in nove komitente. 3.) LOGISTIČNE STORITVE : - Kompletna logistična podpora – na podlagi naloga komitenta prevzamejo blago v tujini, sledi prevoz in tranzit do namembne carinarnice ( ali skladišča ), carinjenje blaga, dostava v skladišče, komisioniranje blaga in ločevanje po končnih prejemnikih, skladiščenje blaga, dobava ob točno določenem času z dostavnimi vozili z dvižno mizo na določene destinacije prejemnikov ( največkrat so to trgovski centri po vsej Sloveniji ). - Carinsko posredovanje – zajema vse vrste zastopanja podjetij pred carinskimi organi v svojem imenu za tuj račun ali v tujem imenu za tuj račun. - Pooblaščeni prejemnik-pošiljatelj v obliki outsourcing – v prostorih podjetij ( ali na sedežu podjetja Špedicija Goja d.o.o.) opravijo storitve kompletne obdelave podatkov z vidika prejema in odpreme blaga, kar pomeni, da za svoje komitente uredijo status pooblaščenega prejemnika ali pošiljatelja in zanj.

28. opravijo vse formalnosti s carinskimi organi. S carinskimi organi komunicirajo elektronsko, kar pomeni za komitente velik prihranek pri stroških, ki nastajajo pri rednem carinjenju blaga na carinskih izpostavah ( odpadejo stroški taks, parkirnin, carinskih pregledov, ipd..) - Brezplačno svetovanje iz področja carinske, davčne in zunanje trgovinske zakonodaje tako za komitente podjetja, kakor tudi za ostala podjetja in fizične osebe. - Mejna odprava – zajema tranzit do namembnih notranjih carinarnic kakor tudi tranzit čez državo. - Ladijske pošiljke – organiziranje prevozov, skladiščenje v carinskem skladišču, organiziranje inšpekcijskih pregledov, havarijskih pregledov in carinjenje ladijskih pošiljk. - Zavarovanje blaga – zajema organizacijo vseh vrst blaga pri dobavi in odpremi. - Organiziranje vseh vrst inšpekcijskih pregledov. - Organiziranje zbirnih transportov po vsej Evropi. 4.) SKLADIŠČENJE - navadno skladišče za skladiščenje vseh vrst blaga ( paletizirano ali nepaletizirano ); - carinsko skladišče za vse vrste blaga; - komisioniranje – priprava blaga za dostavo v trgovine, kakor tudi do končnih kupcev. Blago se ob končanem komisioniranju ob točno določenem času dobavi v trgovino ali stranki na dom, odvisno od zahtev komitentov; - za potrebe podjetja imajo lastno bencinsko črpalko s kapaciteto 90.000 litrov; - najem parkirnih prostorov – prevoznim podjetjem in lastnikom tovornih vozil dajejo v najem parkirišče, na katerem so organizirane tudi servisna služba, avtopralnica in vulkanizerstvo. Deleži prihodkov od prodaje vseh storitev s pogodbenimi poslovnimi partnerji se iz meseca v mesec spreminjajo, dosegajo pa posamezne dejavnosti sledeče deleže v približnem odstotku: - carinsko posredovanje in Intrastat ima od 20 – 25 % delež - skladiščenje ( najem skladiščnih prostorov ali parkirišča ) približni 1-2 % - prevozništvo pa od 75 – 80 %. Slika 4 : Delež prihodkov od prodaje storitev Špedicije Goja d.o.o. 80 70 delež v %. 60 50. carinsko posredovanje, intrastat. 40. prevozništvo. 30. skladiščenje, parkiranje. 20 10 0 storitve.

29. Znano je, da je razvoj transporta ( in s tem tudi ostalih logističnih storitev, kot so skladiščenje, manipulacije blaga, pakiranje,.. ) odvisen od razvoja ekonomije kot celote. Ne glede na regionalne razlike in različen razvoj različnih transportnih nosilcev, je transport kot celota v Evropski skupnosti nepretrgoma naraščal od leta 1970 naprej. V tem času se je obseg cestnega transporta potrojil, medtem ko se obseg drugih oblik transporta spreminja le minimalno. Glavni razlogi za prevladovanje cestnega transporta so številne prednosti, ki jih imajo gospodarska vozila v primerjavi z drugimi oblikami prevozov, zaradi česar najlažje zadostijo potrebam vsakodnevnega življenjskega tempa. Strokovnjaki kot glavne razloge za povečanje cestnega blagovnega transporta navajajo spremembo strukture blaga, logistike in e-poslovanja. Učinek spremembe strukture blaga temelji na spremembah izdelanega in transportiranega blaga z velikih in težkih predmetov na manjše, za transport primernejše predmete z višjo dodano vrednostjo. Učinek logistike temelji na spremembah v logističnih procesih, večjemu deležu informacijske tehnologije v procesu transporta blaga ter fleksibilnosti gospodarskih vozil. Učinek e-poslovanja pa temelji na širjenju pomena internetnih povezav in telekomunikacij nasploh ter s tem povezanih novih pristopov k prodaji in dobavi blaga. (Krautberger, 2000, str.10) 4.2. Outsourcing v podjetju Špedicija Goja d.o.o.: Najpomembnejši pogodbeni partnerji Špedicije Goja d.o.o. so : 1.) Talum d.d. – tovarna glinice in aluminija v Kidričevem; 2.) Perutnina Ptuj d.d. – proizvodnja živilskih izdelkov iz perutninskega mesa; 3.) Niko Železniki 4.) TIM d.d. – tovarna izolacijskega materiala Laško 5.) Meltal d.o.o. 6.) In ostali : Hydro Aluminium, Agrorain, Impol d.d., ABO Trade, Curef GmBh, Quelle, Stieffelkonig,…) Podjetje Špedicija Goja d.o.o. razpolaga s svojimi tovornimi vozili in z vozili podprevoznikov. V največjem obsegu izvajajo transportne storitve z domačimi kooperanti - podprevozniki , ( katerih zaradi poslovne skrivnosti ne navajam ). Razmerje v izvajanju transportnih storitev ( lastni prevozniki : podprevozniki ) v zadnjih letih ostaja v razmerju 35 : 65. Posebnih pogodb s podprevozniki običajno ne sklepajo več, se pa prevoznike ob predaji nakladnih nalogov seznani s pogoji prevoza in z zakonskimi določili, katera se morajo upoštevati ( Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, Zakon o varnosti v cetnem prometu, Prevozna pogodba po določilih obligacijskega zakonika in CMR konvencija)..

30. Ponudbo podjetja sestavlja : - transport ( lastni prevozniki in podprevozniki ) - skladiščenje (najem skladiščnih in parkirnih prostorov ) - carinsko posredovanje. Področje špedicijske dejavnosti v Špediciji Goja d.o.o. zajema naslednje storitve: - pripravo blaga za odpremo in distribucijo do končnih porabnikov ( npr. čevlji podjetja Stieffelkonig, oblačila New Yorker, pohištvo OBI,..), - organiziranje zbirnega prometa v uvozu in izvozu ( le ta predstavlja največji delež transportnih storitev in pomeni ustaljeno mrežo poti ), - organiziranje vseh vrst cestnih prevozov, - posredovanje pri organizaciji pomorskega prevoza ( podjetje ima izpostavo tudi v Kopru ), - organizacija luških manipulacij, - organiziranje kombiniranih prevozov, - carinsko posredovanje, poročanje za Intrastat; - klasično skladiščenje in mejna odprava blaga. V okviru transporta opravljajo klasične prevoze blaga, prevoze razsutega tovora, prevoze blaga v kontejnerjih in razvoze blaga. Na področju skladiščenja imajo sklenjene letne ali večletne dogovore o najemu skladiščnih kapacitet ( Npr. podjetje RÖSLER d.o.o. – distributer široke palete gospodinjske posode; Franco s.p. – generalni uvoznik pijače iz Madžarske; Davidov hram – distributer vseh vrst alkoholnih in brezalkoholnih pijač,..). Delež prihodkov pogodbeno v najem oddanih skladiščnih kapacitet znaša približno 1 – 2 % vseh prihodkov podjetja ( ta odstotek zajema tudi najem parkirnih prostorov za tovorna vozila ). Kar zadeva špediterske storitve mejne carinske odprave za domače stranke v primerjavi s tujimi strankami na južni meji ( mejni prehod Gruškovje ), ki je zunanja meja EU, je pogodbeni odnos prevladujoč, saj podjetju predstavlja kar 80% vseh storitev. Uporabniki teh storitev ( pogodbeni partnerji podjetja ) si z dolgoročnim sodelovanjem zagotovijo ugodnejšo ceno ( možnost dogovora, večja količina – nižja cena storitev ) in večjo zanesljivost ( dobro sodelovanje z ustaljenimi partnerji, poznavanje njihovih poslov ). Ostalih 20% predstavljajo nepogodbeni odnosi s tujimi in domačimi strankami. Pogodbena logistika, kot urejena oblika poslovanja, je za vsako logistično podjetje, prednostna oblika. Omogoča planiranje pošiljk, vozil in spremljajočih dejavnosti, vnaprej so znani pogoji dela, vrste blaga, mesta za nakladanje in razkladanje, utečeni so poslovni stiki (in poti). Zaradi ostre konkurence in splošnih razmer v dejavnosti cestnega transporta ( padanje cen prevoznih storitev, cene nafte, visoke cestnine,..), so 'prazne vožnje' toliko bolj nevarne..