Nestrpnost in politika : magistrsko delo

MAGISTRSKO DELO Nestrpnost in politika. Junij, 2013. Sara Poteko Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško.

Zahvala!. Zahvaljujem se mentorju za modre napotke, ter Jerneji Šifrer za njeno pomoč pri izdelavi statističnega dela magistrske naloge.. Posebna zahvala pa gre tudi moji družini za razumevanje in potrpežjivost, skozi vsa leta študija, ter moji boljši polovici, za vse kar deli z menoj.. 2.

KAZALO 1 Uvod........................................................................................................................................ 8 2 Nestrpnost in diskriminacija ............................................................................................ 10 2. 1 Opredelitev osnovnih pojmov ................................................................................. 10 2.2 Stereotipi ..................................................................................................................... 11 2.3 Stališča in predsodki .................................................................................................. 12 2.3.1 Avtoritarna osebnost .......................................................................................... 15 2.4 Ideologije ..................................................................................................................... 16 3 Politika ................................................................................................................................. 18 3.1 Liberalizem/konservatizem ...................................................................................... 18 3.2 Politična mitologija.................................................................................................... 19 3.2.1 Nacionalizem – nacionalistični mit................................................................... 20 3.2.2 Nacionalistična gibanja – skrajno desničarske skupine ................................ 21 3.3 Propaganda .................................................................................................................. 23 3.4 Politična kultura ......................................................................................................... 25 3.4.1 Pravna kultura ..................................................................................................... 28 4 Zakonodaja.......................................................................................................................... 29 4.1 Zakonitost in legitimnost........................................................................................... 29 4.2 Odgovornost politike, sankcije................................................................................. 31 4.3 Varstvo manjšin........................................................................................................... 33 4.4 Nevladne organizacije ............................................................................................... 35 5 Politika in EU....................................................................................................................... 37 6 Raziskava ............................................................................................................................. 40 6.1 Opredelitev problema............................................................................................... 40 6.2 Metode.......................................................................................................................... 40 6.3 Namen in cilji raziskave ............................................................................................ 41 6.4 Vzorec in zbiranje podatkov..................................................................................... 41 6.5 Opis vprašalnika .......................................................................................................... 42 6.6 Rezultati....................................................................................................................... 43 6.6.1 Opisna statistika.................................................................................................. 43 6.7 Testiranje hipotez ...................................................................................................... 50 6.7.1 Hipoteza 1 ............................................................................................................ 50 6.7.2 Hipoteza 2 ................................................................................................................ 52 6.7.3 Hipoteza 3 ............................................................................................................ 54 7 RAZPRAVA ............................................................................................................................ 58 8 Uporabljeni viri................................................................................................................... 63 9 PRILOGE ............................................................................................................................... 67. 3.

KAZALO TABEL Tabela 1:Demografske značilnosti vzorca ......................................................... 41 Tabela 2:Opisna statistika - dojemanje dejanj skrajnih skupin................................. 43 Tabela 3:Statistika - dojemanje dejanja politikov kot diskriminatorno ..................... 45 Tabela 4: Statistika - vpliv stereotipov na vaše vedenje/mnenje .............................. 45 Tabela 5:Statistika - vpliv faktorjev na spreminjanje vaših stališč ............................ 46 Tabela 6:Statistika - ali ima slovenska družba veliko predsodkov .............................. 46 Tabela 7:Statistika - v katerih od naštetih pojmov se odražajo predsodki pri nas........... 47 Tabela 8:Statistika - kateri politični »pol« se vam zdi bolj nestrpen .......................... 47 Tabela 9:Statistika - katero od naštetih parlamentarnih strank dojemate kot najbolj nestrpno................................................................................................. 48 Tabela 10:Statistika - ali menite, da je nacionalizem nevaren ................................ 48 Tabela 11:Statistika - katere so največje ovire v slovenski politični kulturi .................. 49 Tabela 12:Statistika - predstavlja nestrpnost v Sloveniji velik problem ...................... 49 Tabela 13:Statistika - ali je nestrpnosti v Sloveniji več kot v EU ............................... 49 Tabela 14:Statistika po skupinah ................................................................... 50 Tabela 15:Test enakosti povprečnih vrednosti .................................................... 51 Tabela 16:Rezultati klasifikacije ................................................................... 52 Tabela 17:Wilksova Lambda ......................................................................... 52 Tabela 18:Statistika po skupinah ................................................................... 52 Tabela 19:Test enakosti povprečnih vred. ........................................................ 53 Tabela 20:Rezultati klasifikacije ................................................................... 53 Tabela 21:Wilksova Lambda ......................................................................... 54 Tabela 22:Analiza zanesljivosti ..................................................................... 54 Tabela 23:KMO in Bartlettov test ................................................................... 55 Tabela 24:Rezultati faktorske analize ............................................................. 55. 4.

Tabela 25:Korelacije ................................................................................. 56 Tabela 26:Ocene regresijskih koeficientov ........................................................ 56. Kazalo grafov Slika 1:Dejanja levičarskih skupin .................................................................. 44 Slika 2:Dejanja desničarskih skupin ................................................................ 44. 5.

Povzetek V magistrskem delu smo se odločili podrobneje obravnavati temo nestrpnosti in politike. Menimo, da se politiki pri svojem delu vedno bolj osredotočajo na svoje interese kot pa na interese in pravice drugih, zato nam je pomembno osvetliti ta problem. Vprašali se bomo, ali se s strani politikov tudi dogajajo določene kršitve, ki posledično vplivajo na človekove pravice, ki so temelj vsake demokratične ureditve.. V omenjeni magistrski nalogi smo v začetku opredelili nekatere temeljne pojme, ki bodo pomembni pri pisanju tega dela. Nato smo v nadaljevanju predstavili nekatere temeljne stvari, ki so podlaga za nestrpnost in diskriminacijo. V osrednjem delu smo prikazali politiko in načine njenega delovanja oziroma razmišljanja. Prikazali bomo tudi, na kakšne načine poskuša vplivati na mišljenje drugih ljudi. Za nas bo pomembno izpostaviti določena zakonodajna pravila, ki naj bi omejevala politiko in ji onemogočala nepravilne odločitve. Proti koncu smo se navezali tudi na nekatere druge evropske države, da bi ugotovili, katere mehanizme in kakšno zakonodajo imajo le–te ter kako se te države soočajo z podobnimi težavami.. Na koncu smo predstavili našo raziskovalno metodo (anketni vprašalnik) in rezultate, ki smo jih dobili s pomočjo te metode dela. V statističnem delu magistrske naloge smo poskušali predstaviti oziroma ugotoviti mnenja izpraševancev o nestrpnosti in politiki ter njenemu delovanju. Želeli smo tudi ugotoviti, ali izpraševanci menijo, da v Sloveniji nestrpnost predstavlja velik problem in ali dojemajo delovanje politike kot nestrpno.. Namen naše magistrske naloge je bil predvsem osvetliti problem nestrpnosti v politiki v naši družbi.. Ključne besede: nestrpnost, diskriminacija, politika, demokracija, človekove pravice.. 6.

Summary – intolerance and politics We have decided to exhaustively discuss intolerance and politics in this master thesis. Because we think, that politicians focus more and more on their interests than on interest and rights of others at their work. It is very important for us to expose this issue. We will be asking our selves, if there are some violations that politicians are making, that consequencually influence on human rights, which are the foundation of every democratic legal system.. At the beginning of this master thesis, we have defined some crucial concepts, that are important in the making of this piece. In continuation, we introduced some crucial things that are foundamental for the topi cof intolerance and politics. In central part of our thesis, we show how politics is running and how the politicians are understanding the things they deal with. We will also show, how they try to influence on other peoples thinking. It will be important for us to show certain legislation rules that are supposed to restrict and unable uncorrect decisions in politics.. By the end, we also discuss about the situation in some other european countries, so that we could find out about their mechanisms and legislation they have and how this countries deal with simmilar problems.. At the end, we introduce our research method and the results, which we obtained by it. In statistical part of master thesis, we have tried to introduce, there by, find out if examinees think, intolerance represents a big problem in Slovenia and also if they understand the running of politics as intolerant.. Our main intention of this master thesis is to expose the problem of intolerance in politics and in our society.. Key words: intolerance, discrimination, politics, democracy, human rights.. 7.

1 Uvod Sodobno življenje, kot ga živimo, je izjemno kompleksno. Uravnava ga veliko dejavnikov hkrati. Eden od teh dejavnikov, ki uravnavajo oziroma vplivajo na naše življenje, je tudi politika.. Ljudje za svoje življenje potrebujemo predvsem varnost in svobodo. Na veliko družbenih stvari, ki vplivajo na ta naša dejavnika, ne moremo neposredno vplivati, zato si za svoje glasnike izbiramo politike. Živimo v delu sveta, kjer se v naših političnih sistemih razglaša demokratična drža oziroma demokratična ureditev, zato sklepamo, da bodo izvoljeni ljudje s strani državljanov delovali izključno temu v prid. Vsakodnevno se soočamo z veliko težavami. Nekatere stvari so ljudem samoumevne. Vendar za te stvari, ki so določenim državljanom logične, drugi ljudje bojujejo vsakodnevni boj, da bi dosegli pravice, ki jim v osnovi pripadajo, vendar le-teh ne dobijo, ker ne pripadajo neki normalni večini. Veliko je tudi ljudi, ki so s strani naših demokratično izvoljenih politikov neprestano stigmatizirani ali celo postavljeni na stranski tir kot drugorazredni državljani. »Urejanje položaja manjšin je v prvi vrsti odvisno od politične volje večinskih elit v posameznih državah. Žal so izkušnje pokazale, da so le-te prisluhnile nekaterim upravičenim zahtevam manjšin šele tedaj, ko je prišlo do konfliktnih situacij ali celo uporabe sile«.(Devetak, 1999:307) Zanimivo je, da kljub očitnim nepravilnostim, ki se dogajajo po svetu, predvsem pa pri nas, ljudje ne reagirajo več. Politiki z izjemno nestrpnim mišljenjem in neposluhom za človekove pravice pa vladajo naprej. Še večje težave se lahko pojavijo, ko se politika odloči povezovati s skrajnimi političnimi skupinami ali ko dejanja le-teh ekstremističnih skupin niti ne obsoja več. Vsa ta nestrpnost politikov se kaže predvsem v njihovih dejanjih oziroma nedejanjih. Zaskrbljujoče je predvsem to, da ta nestrpnost politikov ne skuša ostati več prikrita ali celo skrita, temveč je uporabljena tudi v vsakdanjem govoru.. Pomembno vlogo pri kreiranju določenih rešitev igra tudi civilna družba, določene nevladne organizacije in strokovnjaki z določenih področij. Zaradi kompleksnosti naše družbe je pri tej tematiki potrebno spoznati vse spektre oziroma različne vidike družbenega mišljenja. Za nas bo ključno to, da osvetlimo ta problem, saj je pri nas vedno bolj prisoten.. 8.

V veliko delih različnih avtorjev se omenja predvsem, da stopnja demokracije v posameznih državah ni odvisna samo od politike in. zakonodaje. Visoka stopnja. demokracije lahko nastopi tam, kjer tudi v družinah vladajo demokratični odnosi. Kot smo že omenili, je prvi pogoj za demokratično državo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hessel (2011) omenja pravice iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, ki pravi, da so univerzalne. Če srečate koga, ki jih ni deležen, sočustvujte z njim in mu pomagajte, da si jih bo izboril.. »Demokracija polaga veliko breme na osebnost, včasih preveč težko, da bi ga zmogli. Zrela demokratična oseba mora imeti izostrene vrline in sposobnosti. Lažje je pristati na poenostavljanje in dogmatizem«. (Allport, 1954:477). 9.

2 Nestrpnost in diskriminacija 2. 1 Opredelitev osnovnih pojmov Pri pisanju magistrske naloge se bomo osredotočili na določena področja v zvezi z nestrpnostjo in politiko. Zato bomo na začetku razjasnili nekaj temeljnih pojmov, ki bodo za razumevanje sestavni del tega dela.. »Nestrpnost pomeni nespoštovanje prepričanj in življenjskih praks drugih«. (Mirovni inštitut, 2005:14). »Stališča so socialno pridobljene strukture osebnosti in jih oblikujemo in spreminjamo skozi celo življenje. So rezultat socializacije človeka«. (Nastran-Ule, 1997:121). »Stereotipi so selektivne, samoizpolnjujoče in etnocentrične sodbe, ki konstituirajo zelo parcialno in neustrezno reprezentacijo sveta«. (Lippman v Nastran-Ule, 1997:156). »Predsodek je vrsta stališč, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena, a jih spremljajo intenzivne emocije in so odporna na spremembe«. (Rot v Nastran-Ule, 1997:163). »Propaganda je celota metod, ki jih uporablja organizirana skupina z namenom, da bi v svojo akcijo aktivno ali pasivno vključila množico posameznikov, ki jih s psihološkimi manipulacijami psihološko povezuje in vključuje v organizacijo«. (Ellul v Vreg, 2009:117). »Legitimnost bi lahko opredelili kot sprejemljivost, upravičenost ali kot pravičnost nekega družbenega ravnanja, družbene institucije ali sistema«. (Cerar v Planinšek, 2011:51). 10.

2.2 Stereotipi Pravilno je, da na samem začetku magistrskega dela začnemo z opisom določenih dejstev, ki sestavljajo ključne pojme, ki so sestavni del vsake nestrpnosti in vsake diskriminacije. Zavedati se moramo, da smo s tem obkroženi vsakodnevno, nekateri se tega zavedajo bolj, nekateri manj.. Vsakodnevno se soočamo in smo v kontaktu z drugimi ljudmi. Žal ne moremo mimo dejstva, da v tem stiku z drugimi le–te spremljajo neprestane sodbe. Pri stereotipih gre za nekakšen proces opisovanj in presojanj ljudi na osnovi njihove skupinske pripadnosti. »Stereotip je pravzaprav rezultat nujnosti, sklepanja na osnovi omejenih informacij in obenem potrebe, da poenostavimo kompleksnost pojavov in dogajanj v svetu. Gre za nekakšen proces poenostavljanja, ki služi obvladovanju kompleksne realnosti«. (Nastran, Ule, 1997:156) Dejstvo je, da se s stereotipi soočamo vsakodnevno in da ti usodno vplivajo na medosebne odnose. Še posebej težavno je, ker naj bi bili stereotipi odporni na spremembe še posebej, če so medskupinski odnosi stabilni. Pri spremembi stereotipov se omenja tudi »hipoteza stika«, ki pravi, da do sprememb stikov lahko pride predvsem zaradi pozitivnih medosebnih odnosov med člani različnih skupin. Nastran Ule (1997) omenja, da ker gre pri stereotipih za proces pripisovanja lastnosti posameznikom na osnovi njihove skupinske pripadnosti, prihaja do dveh usodnih napak v pripisovanju: -. če zaznavamo in ocenjujemo ljudi na osnovi njihove skupinske pripadnosti, jih tipično obravnavamo tako, da so bolj podobni članom svoje skupine in bolj različni od članov drugih skupin, kot so v resnici;. -. zaznavanje skupin je nujno pristransko in diskriminatorno. Nagnjeni smo k prepričanju, da je skupina, ki ji pripadamo, boljša, kot tista, ki ji ne pripadamo.. »Kdor ima stereotipe jih tudi uporablja. Če je nekdo prepričan, da so npr. »črnci leni«, potem jih bo tako tudi zaznaval in se v skladu s svojo zaznavo tudi obnašal. Stereotipi delujejo torej na oblikovanje vtisa o osebah, ki so objekt stereotipov«. (NastranUle,1997:157). 11.

Tajfel (v Nastran-Ule, 1997) je identificiral nekaj osnovnih funkcij stereotipov: -. kognitivna funkcija stereotipov: stereotipi vplivajo na tipizacijo in poenostavljanje predstave o svetu;. -. motivacijska. funkcija. stereotipov:. stereotipi. vplivajo. na. ohranjanje. in. reprezentiranje pomembnih socialnih vrednot; -. normativna funkcija stereotipov: stereotipi pomagajo ustvarjati in ohranjati skupinske norme prepričanja;. -. razlagalna funkcija stereotipov: stereotipi predstavljajo sistem razlag socialnih dogodkov in skupinskih aktivnosti;. -. razlikovalna funkcija stereotipov: ohranjanje pozitivne medskupinske razlike v korist lastne skupine.. Tajfel (v Nastran-Ule, 1997) torej vidi glavno funkcijo stereotipov v zmanjšanju števila informacij, ki jih predelamo. S stereotipiziranjem žrtvujemo bogastvo informacij za posplošene predstave, ki nam naredijo svet pregleden.. Žal je tako, da ljudje večinoma še vedno ocenjujemo druge zgolj na osnovi njihove skupinske pripadnosti in zunanjosti, čeprav bi jih morali ocenjevati na podlagi njihovih individualnih posebnosti in osebnostnih lastnosti/kvalitet.. 2.3 Stališča in predsodki Stališča igrajo v našem življenju nekakšno osnovno vlogo, ki posledično vplivajo tudi na naše obnašanje. Po Rusu (1999) je stališče odnos, ki ga ima posameznik do nekoga ali nečesa. Vsako stališče ima torej svoj stališčni objekt. Stališča naj bi usmerjala naša početja v svetu in sam svet oz. dogajanja v svetu naj bi usmerjala naša stališča. Nastran Ule (1997) pravi, da stališča vplivajo na to, da v množici vtisov in dražljajev izberemo le tisto, kar se sklada z našimi stališči. Stališča se spreminjajo, vendar je to spreminjanje povezano s stabilnostjo in spreminjanjem socialnega sistema in ideologije. Veliko mero na sama stališča imajo skupine, ki jim posameznik pripada. Avtorica trdi tudi, da na oblikovanje in spreminjanje stališč vendarle najpomembneje vplivajo naslednji faktorji: -. skupinska pripadnost;. 12.

-. informacije in znanje (predvsem vpliv množičnih komunikacijskih sredstev kot izvorov informacij);. -. osebnostne lastnosti in značilnosti (izkušnje, trenutne potrebe, motivacija posameznika).. Skupine svoj vpliv pri oblikovanju stališč uveljavljajo predvsem na naslednje načine (Nastran-Ule, 1997):. -. s poudarjanjem skupnega vrednotnega sistema skupine;. -. z dajanjem socialne podpore tistim posameznikom v skupini, ki delujejo v skladu s skupnim vrednotnim sistemom;. -. s sankcioniranjem tistih posameznikov, ki ne delujejo v skladu s skupnim vrednotnim sistemom;. -. z izborom in s cenzuro informacij, ki naj bi prišle do članov skupine. Tiste informacije, ki niso v skladu z vrednotnim sistemom skupine, praviloma ne pridejo do članov skupine.. Kako pa ljudje oziroma člani določenih skupin sprejemajo informacije, je odvisno tudi od osebe, ki jim informacijo podaja. Predvsem mora biti ta oseba privlačna (občudovanje, spoštovanje ipd.) in verodostojna.. Spreminjanje je odvisno tudi od ekstremnosti, kompleksnosti in usklajenosti stališč. Pečjak (1995) govori o spreminjanju stališč tudi preko nagrajevanja in kaznovanja (sodstvo in policija) ter prepričevanja. Slednjega naj bi uporabljala politična propaganda.. Stališče je izjemno kompleksno in je sestavljeno iz treh osnovnih duševnih funkcij (Nastaran-Ule, 1997):. -. kognitivne: vedenja, znanja, izkušnje, informacije, tudi vrednostne sodbe in argumenti v zvezi z objektom, dogodkom ali osebo, o kateri oblikujemo stališče;. -. emotivne: stališča so pozitivna ali negativna občutja;. -. aktivnostne: težnja posameznika, da deluje na določen način glede na objekt stališč.. 13.

Pri stališčih je treba izpostaviti tudi same dimenzije stališč. Guilford (v Nastaran-Ule, 1997) omenja pet osnovnih dimenzij stališč:. -. liberalnost/konservativnost;. -. nereligioznost/religioznost;. -. humanizem/nehumanizem;. -. internacionalizem/nacionalizem;. -. evolucionizem//revolucionarnost.. Kasnejše raziskave so se strinjale in potrdile dve osnovni dimenziji stališč, in sicer liberalnost/konservativnost in nacionalizem/internacionalizem.. Naša naloga se bo nanašala pretežno na nestrpna in diskriminatorna ravnanja, zato je potrebno povedati, da je kot vrsta stališč opredeljen tudi predsodek. Rot (1972) pravi, da gre pri predsodkih za vrsto stališč, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena, a jih spremljajo intenzivne emocije in so odporna na spremembe. Potočnik in Šket (2008) pravita, da imajo predsodki neprijetno lastnost, ker hitro postanejo družbeno vezivo množic in se hitro širijo. Nato se predsodki spremenijo v orodje agresije, »linča«, opravičilo vsakovrstnih diskriminacij, preganjanja, izganjanja ali prepuščanja skupin njihovi usodi.. Da bi se proti predsodkom in ravnanjem, ki so posledica le-teh, lahko izognili ali jih preprečili, je pomembno ugotoviti, kdaj oziroma kje se predsodki začnejo razvijati. Raziskave kažejo, da izvirajo že iz najzgodnejših let življenja. Prav tako so izpostavile dva pomembna izvora predsodkov. Družina naj bi bila bistven socializacijski model pri nastajanju predsodkov, saj starši otrokom predstavljajo model, po katerem si otroci izoblikujejo lastne obnašanje (avtoritarna osebnost). Drugi ključen izvor predsodkov je šola, ki lahko s svojim odkritim, predvsem pa prikritim učnim načrtom, pomembno vpliva na nastanek predsodkov (Nastran-Ule, 1997).. Pri predsodkih gre predvsem za negativna čustva, sodbe »dominantnih skupin«. Blumer (v Natsran-Ule, 1997) je definiral štiri osnovne tipe občutkov in sodb, ki so značilni za negativne predsodke v dominantnih skupinah:. 14.

1. občutek superiornosti dominantne skupine. Torej predstava, da ima večinska skupina, katere predstavnik sem, neke predpravice v določenem prostoru in času; 2. občutek, da je manjšinska skupina po naravi drugačna in manjvredna od večinske (moje) skupine; 3. občutek oziroma prepričanje o lastninski pravici dominantne skupine do moči, privilegijev, statusa; 4. strah in sum, da manjšinska skupina ogroža moč, privilegije in status dominantne skupine.. Pomembno je tudi vedeti, kako se predsodki izražajo. Allport (1954) govori o petih stopnjah izražanja predsodkov, in sicer: obrekovanje, izogibanje, diskriminacija, nasilje in genocid.. Dnevno se dogaja, da smo žrtev predsodkov, kljub vsemu pa vsak posameznik v sebi nosi še nekaj predsodkov. Iz zgodovino vemo, da predsodki ne prinašajo dobrih stvari, a kljub tehtnim razlogom se pri takih stvareh še vedno ne omejimo oziroma na njih še vedno ne znamo vplivati. »Temeljno polje delovanja in razvoja predsodkov je vsakdanji svet ljudi, vsakdanje interakcije z drugimi in drugačnimi, kot smo mi. Kadar jih skušamo posplošiti, organizirati v obsežnejše ideološke sisteme, postanejo odkrito orodje določene politike in ideologije, propagandni stroj. V teh razmerah se krepijo in nevarno širijo nadomestki za resnico; medijsko proglašeni standardi normalnosti, večinskosti. Tisti, ki tem merilom ne ustrezajo, postanejo hitro ožigosani, na njih pa se sprožajo primitivni psihološki in družbeni obrambni mehanizmi«. (Ule, Nastran, 1999:7). »Preseganje predsodkov in tolerantnost do drugačnosti sta možna le pri ljudeh brez zavisti, pri ljudeh z zadostno življenjsko širino«. (Nastran-Ule,1997:194). 2.3.1 Avtoritarna osebnost. Adorno in sodelavci (1950) so domnevali, da je antidemokratska orienatcija vezana na t. i. avtoritarno osebnost, ki naj bi se razvila v otroštvu pod vplivom avtoritarne vzgoje. Antidemokratska orientacija pa naj bi bila skupek načinov mišljenja, kot so antisemitizem, etnocentrizem in konservatizem. Avtoritarnost so izpostavili zato, ker naj bi ljudje s takšno strukturo osebnosti nekritično sledili vodjam, večini. Držali naj bi se konvencionalnih. 15.

vrednot in načinov življenja. Te osebnosti pa prav tako zavračajo drugačnost. Avtoritarni starši naj bi vzgajali avtoritarne naslednike. In ljudje s takšno osebnostjo naj bi bili bolj dojemljivi za antidemokratično propagando.. Rokeach (v Nastran-Ule, 1997) je z raziskavami poskušal opredeliti pojem avtoritarnega mišljenja. Pravi, da obstaja splošen model dogmatskega načina mišljenja, ki je značilen tako za ekstremno politično levico kot desnico oziroma za različne oblike ideološkega in političnega ekstremizma nasploh. Temeljne značilnosti dogmatizma naj bi bile: -. netolerantnost do nejasnih situacij;. -. poenostavljanje in črno-belo interpretiranje situacij;. -. močna podvrženost stereotipnim ocenam.. 2.4 Ideologije »Ideologija je sistem idej (prepričanj, načel, tradicij, mitov) neke družbene skupine, s katerimi ta prikazuje in upravičuje moralne, verske, politične, družbene, estetske, znanstvene in ekonomske interese skupine ter usmerja odločitve svojih članov. Ideologija posamezniku služi tako, da lahko moralno, politično, filozofsko upraviči svoje vedênje in prepričanja oz. stališča« .(Vogel, 2012). Jašarević (2012) pravi, da gre pri ideologiji za način tolmačenja sveta v širšem pomenu. V ožjem pomenu pa, da gre za ideje, ki služijo kot osnova za organizirano politično akcijo. Po pregledu raznovrstnih definicij bi lahko govorili tudi o političnih ideologijah. Cerar (2009) trdi, da pojem ideologije na splošno označuje specifičen sklop povezanih oziroma soodvisnih konceptov, vrednot in simbolov, ki kritično reflektirajo oziroma interpretirajo preteklo in obstoječo družbeno situacijo ter hkrati določajo, h katerim vrednotam naj se družba usmeri v prihodnje.. V sodobni politološki znanosti je mogoče različne definicije ideologije v pretežni meri združiti na naslednjih skupnih imenovalcih (Baradat, 1997). Ti so: -. pojem ideologije ima predvsem politični pomen;. -. vsaka ideologija vključuje interpretacijo sedanjosti in pogled na prihodnost;. -. vsaka ideologija je akcijsko usmerjena, posledica tega pa so dejanja, ki jih je treba uresničiti, da bi prišli do želenih ciljev;. 16.

-. ideologije so zmeraj usmerjene k ljudskim množicam;. -. ideologije so predstavljene preprosto, predstavljene pa so v motivacijskem duhu.. Ideološka izoblikovanost naj bi bila značilna predvsem za nedemokratične državne ureditve. Vendar je mišljenje, da moderna oziroma sodobna demokracija nima prevladujočega ideološkega temelja, napačno. Vendar te ideologije niso več manifestirane na isti način kot ideologije nedemokratičnih družb. Ideologija sodobnega zahodnega tipa demokracije se ne izraža več samo na rednih javnih političnih shodih, javnih političnih razglasih in v obliki udarnih ideoloških gesel. Demokratična ideologija se izvaja razpršeno in seveda posledično tudi manj transparentno od nedemokratične ideologije. V sodobnem svetu je takšna ideologija zaradi močne informiranosti tudi bolj prodorna. Preko medijev, izobraževalnih in drugih institucij takšna ideologija doseže vsakogar, saj je zelo subtilna in neopazna, predvsem zaradi tega, da se v ljudeh ne mora vzbuditi občutka, da so pod ideološkim vplivom. Ljudje so posledično brez občutka, da jim nekdo »pere možgane«, čeprav se to ves čas dogaja. Pri demokraciji – kljub vsemu temu videzu neideološkosti - je torej predvsem slaba zaznavnost njenih strnjenih akcijskih in motivacijskih idejnih impulzov (Cerar et al.,2009).. Na ideologije oziroma na izražanje ideologij bi morali biti pozornejši oziroma do njih bolj kritični, saj se moramo zavedati, kam lahko to izražanje pripelje. Tukaj bi lahko izpostavili in omenili ideologijo nacizma, saj se v Evropi pojavlja vedno več nacističnih gibanj in skupin (npr. Zlata zora, Blood and Honour, itd.) ter raznoraznih gesel s skrajno desničarsko retoriko. Tudi letno poročilo Ecrija (2011) pravi, da sovraštvo do drugih na podlagi rase, vere, postaja v Evropi velik problem. »Nacistična ideologija po svoji funkciji deluje kot politična religija. Ta ideologija implicira nek moralni kodeks in hkrati narekuje rituale in ceremonije, skozi katere se potrjuje, poučuje in ohranja. Čeprav je z vidika objektivnosti takšen ideološki kompleks znanstveno izjemno nekoherenten, je subjektivno gledano izjemno učinkovit. Prežet z emocionalnim nabojem deluje kot močan mobilizator, še preden ga je mogoče podvreči skepticizmu in refleksiji. Ta ideologija je izjemno popularizirana in reducirana na ključni element rasne superiornosti ter tako dostopna najširšemu krogu potencialnih naslovnikov«. (Peče, 2003). 17.

3 Politika Politika kot taka predstavlja demokratično izvoljene predstavnike ljudstva in kot taka naj bi bila vzor ostalim državljanom in postavljala najvišje etične standarde. Z upoštevanjem najvišjih standardov in vzorov mislimo tudi na upoštevanje temeljnih določil Ustave in zakonov. Za uspešno spopadanje z nestrpnostjo, diskriminacijo, rasizmom moramo imeti podlago v zakonih oziroma pravu. Lahko smo ponosni, če imamo zakonodajo razvito na tej stopnji, da zagotavlja enakost med vsemi pripadniki družbe. Pravo in zakonodaja je predstopnja. Naslednja stvar je politika, ki mora zagotavljati in predvsem tudi sama spoštovati temeljna določila države (Pajnik, 2002).. Leskovšek (2005) v priročniku Mirovnega inštituta pravi, da ne gre samo za to, da se nestrpnost, predsodki, sovražnost in nesprejemanje v Sloveniji tiho tolerirajo, temveč naj bi bili popolnoma legitimen izraz v družbenem življenju in tudi v samem političnem delovanju. Tudi večina prebivalstva jih ne dojema kot nekaj nesprejemljivega, ampak veljajo za povsem normalen del tistega izvora, ki mu pravijo svoboda govora. Prag tolerance do nestrpnosti do drugih je sicer omejen z zakonodajo, vendar ga nenehno prestopa že sam politični razred. Posledično s tem pa ga zagovarja tudi tisti del prebivalstva, ki tako politično delovanje sprejema in tolerira.. 3.1 Liberalizem/konservatizem Politiko oziroma politično pripadnost v osnovi delimo z besedama, kot sta levičarji in desničarji. T. i. levi in desno usmerjeni ljudje in politiki se razhajamo glede večine vprašanj in naša prepričanja stojijo zelo daleč narazen, ne poslušamo istih zgodovinarjev, strokovnjakov, ne smejimo se istim šalam. Zdi se, da pri razpravah ne pomaga noben argument. Resničnost gledamo z različnimi očmi. Med nami obstajajo razlike in ne zgolj zato, ker bi bili tako vzgojeni ali bi odraščali v različnih okoljih, temveč tudi zato, ker med nami obstajajo čisto biološke razlike. S takmi vprašanji se ukvarja biopolitika, ki sicer ni nova veda, a šele zadnja leta se je z uporabo sodobnih tehnologij mogoče resno lotiti ugotavljanja bioloških temeljev politične ideologije posameznika. Med znanstveniki je bolj kot levičarji in desničarji. priljubljen izraz konservativci/liberalci. Vsi, konservativci in. liberalci, raje verjamemo novicam, ki se ujemajo z našimi prepričanji in pogledi na svet. Če pridemo v stik z informacijami, ki so v nasprotju z našimi stališči, se bomo zelo potrudili, da bomo racionalizirali razloge za to nasprotje. Dokaze, ki govorijo o nasprotnem, bomo hitro interpretirali v skladu s svojim pogledom ali pa jim odvzeli 18.

kredibilnost. Temu psihologi pravijo motivirano sklepanje (motivated reasoning). Ne obnašamo se kot neodvisni opazovalci sveta, temveč kot odvetniki lastnih prepričanj (Zgonik, 2012). Nekatere temeljne razlike, ki se kažejo med konservativci in liberalci, so: -. konservativci se trdneje oklepajo svojih stališč, manj so pripravljeni prisluhniti argumentom;. -. konservativci težijo k urejenim in nedvoumnim stališčem do sveta;. -. liberalci so bolj odprti za nove izkušnje;. -. strah je pri konservativcih močnejše čustvo;. -. konservativci več časa porabijo za ogledovanje negativnih motivov.. Zgornje razlike so ugotovitve Johna Josta z Univerze Stanford, ki je leta 2003 objavila analizo izsledkov 88 raziskav, ki so se ukvarjale z osebnostnimi razlikami med konservativci in liberalci. Raziskave kažejo, da je mogoče 40 odstotkov politične pripadnosti pripisati genetiki.. 3.2 Politična mitologija Mitologija predstavlja varno pot človeka za razlago sveta okoli sebe na najbolj enostaven in razumljiv način. »Pričakovali bi, da bo mitološko dojemanje stvarnosti zamenjalo znanstveno, transparentno, preverljivo, golo razumsko. Vendar ravno nasprotno: ob racionalnem pojmovanju, na primer vsakdanjega življenja, je ves čas prisoten tudi njemu naroben, subverziven, mitološki verovanjski tok, katerega izbira temelji na predsodkih, obsodbah in čustveni (ne)naklonjenosti «. (Velikonja, 1996:29). Vsaka politika ustvarja, oziroma bolje rečeno, prilagaja mite, da bi si s tem lažje pridobila oziroma prisvojila večjo priljubljenost ljudi, katerih čustva se usmerja. Na nastajanje političnih mitov v današnjih časih še bolj vplivajo krizne razmere, ki so idealna podlaga za dovzetnost ljudi. »Politični mit je pomembna kategorija politične kulture, saj ne pripovedujejo racionalnih, logičnih resnic temveč predvsem resnice čustev in želja«. (Sruk,1995:252) Mitologija je vedenje (nove) oblasti in vedenje ostalih: ponuja racionalne razlage, ki jih podpira s sklicevanjem na čustva, predsodke in stare navade naslovnikov«. (Velikonja, 1996:30). 19.

Matić pravi, da je mitološka zavest prisotna že v vsakem posamezniku in se s pomočjo politike še posebej intenzivno pokaže v kriznih razmerah. Smisel političnega mita je predvsem utrjevanje družbene kohezije in solidarnosti skupnosti ter spodbujanje odpora in akcije proti skupinam, ki jih ogrožajo. Služi opravičevanju obstoječe družbene strukture in nakazuje vzroke za trenutno situacijo v družbi (Matić, 1984). Politični miti neprestano ponujajo in obljubljajo boljše življenje ter obračunavanje s krivicami, ki so se zgodile v preteklosti. Miti naslavljajo širšo množico s skupnimi težavami.. 3.2.1 Nacionalizem – nacionalistični mit. V razvitih državah se nam zdi, da je nacionalizem nekakšna emotivna reakcija, ki je značilna za druge narode oziroma ljudi. Vendar tako mišljenje pozablja na naš lasten nacionalizem.. Nacionalizem bi lahko razumeli kot naraven in povsem legitimen pojav. V osnovi nacionalizem ne predstavlja težav, problemi se začnejo pojavljati na ravni njegove instrumentalizacije za najrazličnejše družbene in politične cilje (Rizman, 1997). Nacionalizem se že od nekdaj povezuje s političnimi ideologijami. Pri tem pojavu gre za močno ideologijo, ki se nanaša na številčnost ljudi, s tem pa določi tudi njihovo politično vedenje. Pri nacionalizmu gre za neke vrste zvestobo, za nekakšen politični vir, ki se uporablja za mobiliziranje ljudi ali za ideološki mit, ki se sklicuje na neodločene posameznike, ki iščejo preproste rešitve za kompleksnejše situacije (Brown, 2000). Korošec (v Moškon, 2003) pravi, da ima nacionalizem v sebi tudi velika protislovja. Pomeni lahko tako osvoboditev kot zatiranje. Na eni strani predstavlja gibanja s ciljem politike zatiranja, ki je sinonim za netoleranco in nasilje. Po drugi strani pa vzbuja upe za pravični družbeni red in je sinonim za osvoboditev od socialnega zatiranja. V nadaljevanju pravi, da je nacionalizem način izražanja določenih skupin.. Alter (1991) omeni nekatere temeljne skupne sestavine nacionalizma:. -. zavest o edinstvenosti oziroma pomembnosti neke skupine ljudi (občutek večvrednosti;. -. poudarjanje skupnih socialnokulturnih vedenjskih norm;. -. občutek skupnega poslanstva (pripadnost lastnemu narodu);. -. prezir in sovraštvo do drugih narodov (rasizem, ksenofobija).. 20.

V grobem gre pri nacionalizmu za neko prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in za prizadevanje po uveljavitvi njegovih koristi ne glede na pravice drugih. Gre za nekakšen omejen sistem idej in prepričanj o družbi. Za uresničitev zastavljenih ciljev se zateka tudi k sili. Giddens omenja izraz nacionalizem v povezavi z izbruhi razgrete nacionalistične strasti, ki se odražajo v skrajnih družbenih gibanjih. Nacionalizem lahko prevzame krinko separatističnih ali skrajno nacističnih gibanj.. Rizman (1997) trdi, da se človeštvo že predolgo vrti v začaranem krogu težav, iz katerih ne more izstopiti. Ena najbolj prepričljivih ponujenih rešitev naj bi bila vzdrževanje razlike med državo in narodom oz., kot pravi, kompleksno etnično identiteto. Idealno gledano, bi to pomenilo, da bi morala država do sleherne skupine v civilni družbi zavzeti enako razdaljo, torej bi morala biti nevtralna. S tem bi se moderno načelo sekularizacije iz sfere religije razširilo še na področje jezika oziroma kulture. Pravi, da zdaj, ko opažamo novo invazijo barbarskega sovraštva, usmerjenega proti drugačnim in različnim, ne moremo zanikati, da omenjeni predlog ne odpira perspektive tolerantni državi, ki s priznanjem mnogovrstnih različnosti in s pripravljenostjo, da živi z njimi v sožitju, ustvarja prave možnosti za trdno in vsem odgovorno demokracijo.. 3.2.2 Nacionalistična gibanja – skrajno desničarske skupine. Nacistična ideologija in skrajno desničarska miselnost sta v Evropi in drugod po svetu še vedno razširjeni. Posledično je prisotno tudi veliko nacističnih gibanj in skupin. Med seboj se lahko po organizacijah delno razlikujejo, vendar so vsem tem skupinam skupni pojmi, kot so antisemitizem, ksenofobija, rasizem in nacionalizem. Nekatere države so se z zakonom odločile omejiti oziroma prepovedati izražanje nacističnih stališč, vendar tudi to teh skupin in njihovih izražanj in dejanj ni omejilo. Valenčič (2011) pravi, da evropska skrajno desničarska gibanja pridobivajo vedno več podpore. Avtor omenja Britanski sociološki institut Demos, ki je lani razkril izsledke zelo obširne raziskave. Institut ugotavlja, da ima samo 14 političnih strank iz Evrope okoli 450.000 podpornikov. Večina teh je mlajših moških, brezposelnost med njimi pa naj bi bila večja od povprečja. Slovenija naj ne bi bila izvzeta iz tega trenda, saj se tudi preko interneta (Spletno oko) opaža vse več nestrpnosti oziroma sovražnega govora. Spletna. 21.

omrežja pa naj bi bila tudi teren za novačenje novih privržencev. In kar se dogaja in odvija na omrežju se pogosto preseli tudi na ulice.. Na svojih spletnih straneh člani pišejo, da so domoljubi in se proglašajo za nacionaliste. Govorijo o tem, da ne podpirajo multikulturnosti, saj ta ogroža nas in našo domovino. V zadnjem času se pojavlja tudi vedno več letakov z vsebino skrajno desničarskih skupin. Na enem izmed njih se je pojavil tudi napis: »Nam in našim otrokom je vsiljena neka strpnost do drugih, katera žrtev smo prav mi sami! Temu moramo narediti konec! Revolucija sedaj, smrt sistemu in njegovim slugam, svoboda narodu«.. Šuljić (2005) pravi, da se v Sloveniji s strani skrajnih desničarskih skupin nemoteno organizirajo javne prireditve, na katerih poveličujejo belo raso, izražajo razna nacistična gesla, relativizirajo obstoj holokavsta ipd. Politika na vsa ta dejanja ne izraža nobenih nasprotovanj, čeprav so člani teh skupin že nastopili in pokazali svojo nasilno plat. Gre za napade na razne alternativne klube pri nas, poznamo tudi primer napada v centru Ljubljane na turiste iz Kube, velikokrat pa smo bili tudi priča ustrahovanju študentov Filozofske fakultete. Če se spomnimo tudi napada na gejevskega aktivista in sojenja njegovim napadalcem, smo lahko zaznali veliko podporo napadalcem, kljub temu da je bil napad brezpredmeten. Sodišče je napadalcem prestajanje zaporne kazni celo znižalo, med drugim tudi za to, kot pojasnjuje sodišče, ker so besede »prokleti pedri« žal pogosto slišane v običajnem govoru in za tistega, na katerega so naslovljene, ne predstavljajo posebnega pretresa. Stvari so prignane do absurda. Politika pa se od takih dogodkov distancira in se s situacijo oziroma tovrstno problematiko nedejavno ukvarja, čeprav so določene ostale države javne shode in prireditve ekstremističnih skupin prepovedale z zakonom.. S tako problematiko bi se morala demokratična družba resno spopadati in pokazati osnovne zakonske okvirje, kako se s tem bojevati. Kot notranja ministrica je Katarina Kresal predlagala sistem za lažjo prijavo tovrstnih napadov, vodenje posebne statistke in obnove člena »sovražni govor«. Policija pa pravi, da zoper ekstremistične skupine ne morejo ukrepati, dokler ne pride do kršitve javnega reda in miru, saj pri nas ni zakonske opredelitve ekstremističnih skupin.. Valenčič (2011) v svojem. članku omenja tudi določene politične in druge povezave z. državnimi institucijami in tovrstnimi skupinami. Nekatera od teh skupin naj bi se v svojih organiziranih taborih urila s slovensko vojsko oziroma organizirala tabore z namenom. 22.

vojaškega usposabljanja. Mladina pa naj bi razkrila tudi dva pripadnika podmladka SDS, ki sta dejavna člana skupine Blood&Honour. Tudi Iztok Prezelj, strokovnjak za terorizem z ljubljanske Fakultete za družbene vede, je pred časom v časopisu Delo opozoril na škodljivost prepletanja predstavnikov izvršne in zakonodajne veje oblasti s posameznimi ekstremističnimi skupinami, na kar kažejo primeri tako iz Slovenije kot iz tujine.. Dr. Mitja Velikonja (v Košak, 2012) pravi, da skrajneži samo s pestmi počnejo to, kar tisti v kravatah počnejo preko mikrofonov. Če vodilni politiki in dominantni mediji obsojajo celotne družbene skupine, »trenirkarje«, »cigane«,«pedre«, to ni več nič posebnega in je nestrpnost normalizirana.. Poročila o skrajnih skupinah naj bi pri nas zagotavljala Sova. Od novega vodstva naprej to poročilo zamuja oziroma je bilo zadnjih šest mesecev nedostopno. Čeprav so člani komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami soglasno sprejeli sklep, s katerim so zahtevali podatke o stanju v Sloveniji na tem področju, jim ga direktor Sove ni omogočil.. V literaturi se omenja zgolj desničarske oziroma neonacistične skrajne skupine. O t. i. levih skrajnih skupinah je navedenega oziroma omenjenega zelo malo ali skoraj nič. Desni radikalizem, podkrepljen z nacističnimi idejami in dejanji, naj bi bil pogostejši in veliko nevarnejši. Dejanjem tovrstnih skupin smo lahko priča neprestano. Eden izmed njih je morilski pohod Andersa Breivika, ki ga za vzgled jemljejo tudi nekatere desne radikalne skupine pri nas.. V demokratični in pravni državi bi morale tovrstne stvari postati resna tema, vendar deluje kot, da te stvari v Sloveniji tiho toleriramo. Repovž (v Valenčič, 2011) pravi, da je zaskrbljujoče to, da to niso le neke misli in izpadi posameznih skupin, ampak so to tudi neke teze političnih in cerkvenih veljakov.. 3.3 Propaganda Jowett in O'Donnell (v Pečjak, 1995) pravita, da je propaganda sredstvo za razsejevanje ali pospeševanje določenih idej. Gre za nameren in sistematičen poskus oblikovati zaznave, preusmerjati spoznanja in usmerjati vedenje za dosego odgovora, ki podpira namen propagandista. Propaganda ima zaradi svoje uporabe oziroma zlorabe negativen predznak. Pogosto se povezuje s pojmi, kot so laž, prevara in manipulacija.. 23.

»Politična propaganda je oblika komuniciranja, s katero komunikatorji ali skupine zavestno, namensko, načrtovano in organizirano oblikujejo propagandne projekte in sporočila, s katerimi oblikujejo in nadzorujejo mnenja in stališča ciljnega občinstva oziroma vplivajo na spremembo njihovih stališč«. (Vreg, 2000:116). V osnovi gre za nekakšno manipulativno komuniciranje, ki je sestavljeno iz učinkovitih gesel in skuša vplivati na množico posameznikov. Gre za neke vrste neboleče prepričevanje, saj ljudje ne občutijo dejanske moči, represije politike, cerkve ali množičnih medijev. Tovrstne propagandne tehnike vsebujejo emocionalne naboje in tako vplivajo na podzavest posameznikov in skupin (Vreg, 2000). Propaganda želi prodreti do najglobljih slojev človekove psihe in tako vplivati na podzavestno strukturo človeka. Zaradi tega se poslužuje prikritih dejstev in provocira iracionalno, kar je v nasprotju koncepciji človeka, ki je racionalno bitje in je sposoben svobodno razmišljati ter odločati (Cej, 2010).. O dejanskem vplivu propagande na ljudi je težko presoditi. Odvisen je od njene oblike, razmer in namena. Vpliv pa sigurno ni zanemarljiv. Pečjak (1995) loči tudi različne vrste propagande:. -. bela propaganda. Pri beli propagandi gre za resnične podatke, saj je »resnica najboljše orožje proti nasprotniku«. V kriznih razmerah je redka;. -. črna propaganda. Ta propaganda temelji na neresničnih in prikrojenih podatkih, uporablja laž in prevare. Tu velja načelo: cilj opravičuje sredstvo. Ima lahko velik učinek. Odvisna je predvsem od razmer in potreb ljudi. Pomanjkljivost te propagande je, da jo je mogoče razkriti in posledično zanikati;. -. siva propaganda. Ponuja vmesno rešitev in gre za prilagojeno resnico. Večinoma gre za resnične podatke, vendar posebej izbrane glede na javnost in namen. Neprijetne resnice se zamolčijo, prijetne poudarijo.. Nadalje avtor deli propagando tudi na:. -. odprto propagando. Pri tej propagandi so cilji povsem jasni. V totalitarnih deželah je odkrita propaganda sredstvo pritiska na ljudi;. -. prikrito propagando. Ta deluje posredno, saj sporočilo ni na dlani. Večinoma se sporočila niti ne zavedamo dobro in ostane na podzavestni ravni. Njen vpliv je zaradi tega izjemno močan. Prikrite propagande se je nemogoče ubraniti, prodira. 24.

pa v vse sfere človekovega življenja. K takšni propagandi spadajo tudi imenovanje ulic, šol, trgov ipd.. Nadalje je potrebno omeniti same nosilce propagande. Glavna je avtoriteta. Propaganda poudarja tudi skupinsko pripadnost, propagandno sporočilo pa mora biti privlačno in razumljivo. Avtor pri propagandi omeni še dve temeljni načeli. Načelo potrebe ali apel, ki ljudem obljublja, da bo ugodilo določenim njihovim potrebam. Načelo nepredvidljivega pa pušča prazen prostor za spremembe v primeru, če se poteze nasprotnika spremenijo.. Za samo načrtovanje propagande pa je potrebno omeniti še njene tehnike. Delujejo na dva načina, in sicer tako, da skušajo očrniti nasprotnika (tehnika »pranja perila«) ali olepšati svoje ljudi (tehnika »čistih gat«). Poznamo tudi določene tehnike, ki temeljijo na čustvih in čustveno nasičenih besedah. Za samo vplivanje propagande na množice je pomembna tehnika stereotipiziranja, saj je v ljudeh težnja, da ostale ljudi in svet vidijo črno in belo (Pečjak, 1995).. 3.4 Politična kultura Večina je mnenja, da politična kultura zajema le primerno, nežaljivo in strokovno podkovano razpravljanje politike oziroma njenih predstavnikov. Požarnik (1992) pravi, da je pomembnejši znak in sestavni del politične kulture v demokraciji participacija in soodločanje državljanov. V resnici si politične kulture, ki služi razvijanju, utrjevanju in varovanju demokracije, danes ne bi mogli predstavljati brez aktivnega sodelovanja državljanov. Požarnik pa nadalje omeni tudi nekatere probleme in pogoje politične kulture v demokraciji.. 1. Pomanjkanje demokratične tradicije Za razliko od ostalih držav z demokratično tradicijo, v katerih so politiki odšli skozi trdo šolo in preizkušnje demokracije, so se pri nas začele pojavljati osebne prizadetosti in obremenjenosti poslancev z dogodki med in po vojni. Zato je medsebojna nestrpnost, nezaupanje daleč od tistega, kar bi našli v deželah z demokratično tradicijo. Predpogoj za to je, da imajo politiki druga stališča, vrednote in prepričanja za legitimne in dobronamerne. Tam, kjer namesto razumevanja obstajajo sumi do drugače mislečih, je. 25.

demokracija obsojena na smrt. Pri takšni miselnosti hitro prihaja do proglasitve drugače mislečih za sovražnike, ki jih je potrebno izločiti.. 2. Vera v državo Zaradi pomanjkanja politične kulture državljani le pasivno spremljajo dogajanje politike.. 3. Vzgoja in izobraževanje Pri zavarovanju oziroma doseganju demokratičnega sožitja ima veliko vlogo izobraževanje, saj je potrebno ljudem oziroma mladini vzgojiti prepričanje, da je treba drugače misleče spoštovati in videti v razlikah priložnost za ponovno preverjanje svojih stališč. Potrebno se je naučiti razreševati konflikte in razlike na strpen in demokratičen način. Spoštovanje drugačnega mnenja je osnova politične kulture.. 4. Zastoj gospodarstva Zaradi stremljenja k vedno večjim dobičkom in stopnjam gospodarske rasti smo se znašli pred določenimi problemi. Zato naj bi v bodoče le represivna država zmogla zagotoviti preživetje, saj bo prevelika demokracija in kritično mišljenje postala le ovira pri boju.. 5. Politične stranke in politiki Politična kultura je v določenem smislu v demokraciji tudi zelo ogrožena, saj politika danes predstavlja le boj za oblast. Pri boju za moč in oblast pa je politične kulture hitro konec. Velika ovira demokraciji je tudi, da v večini parlamentov sedi zadovoljna večina, ki skrbi zase in skoraj nič za depriviligirane manjšine. Znak politične kulture je tudi višja stopnja odprtosti in demokratičnosti v strankah samih, žal pa so po večini »demokratske« stranke vodene avtokratsko, tako vodstvo pa ne trpi kritike. Politično odločanje je še vedno podvrženo ideološkim konotacijam.. 6. Vloga medijev Avtor pravi, da igrajo ključno vlogo pri oblikovanju politične kulture mediji. Ne samo zaradi zbiranja informacij in odločanja o tem, kaj bodo ljudje slišali in kar ne, ampak tudi zaradi načina komentiranja oblikujejo določena javna mnenja.. 7. Razmere v svetu Monotonija, strah pred izgubo delovnega mesta in ostale stvari, ki so danes prisotne na vsakem koraku, povzročajo politično apatijo.. 26.

Ferfila (2008) omenja štiri ključne dejavnike, ki pa oblikujejo politično kulturo: -. zgodovina in zgodovinske izkušnje;. -. družbene okoliščine;. -. kultura in kulturne vrednote;. -. namerna politična socializacija.. Tako politična kultura vključuje solidarnost vseh, izključuje pa omalovaževanje in izključevanje kogarkoli iz političnega dogajanja. Politična kultura se kaže predvsem v tem, da imajo tudi ljudje določenih depriviligiranih skupin svoj glas oziroma, da lahko uveljavljajo svoje interese. Zaskrbljujoče je predvsem, kar na zelo odkrit način počne politika, pravi Petrovič (2013). Omenja koalicijsko stranko Nsi, ki je v državni zbor brez zadržkov povabila glavnega predstavnika ameriške organizacije Human life, ki ima do določenih družbenih skupin, kot so homoseksualci, izjemno nestrpno mišljenje. Prepričani so namreč, da gre pri homoseksualnosti za deviantno vedenje, ki je socialno in osebnostno destruktivno. Spolno naj bi se razmnoževali preko zlorabljanja otrok. Pravijo tudi, da dokler bodo ti ljudje lahko prosto potovali po svetu, lahko pričakujemo vztrajno ponavljanje različnih kug, ki izhajajo iz teh ogabnih navad. Kako naj bo družba solidarna in razumevajoča, če niti politikom ni mar, kaka sporočila dajejo s takšnim ravnanjem, družba sama pa se do takšnih ravnanj sploh ne opredeljuje več.. Godina (2012) pravi, da smo Slovenci že od nekdaj politično apatični, ne znamo se upreti in postaviti zase. V nas je nezaupanje v smiselnost javnega političnega delovanja, fobičnost do vsega tujega, drugačnega in novega. Take razmere so idealno okolje za. prakticiranje tako vrste povsem individualiziranih političnih praks, ki jim gre le za izgrajevanje dobičkonosnih političnih karier, kot tudi za korupcijo v sferi političnega, ki je v Sloveniji dosegla – vsaj, če pogledamo zgodovino – neprimerljive razsežnosti. Obenem je to idealno okolje za tiho fašizacijo političnega prostora, ki se nam dogaja pred očmi in zoper katero nihče, skladno s politično kulturo nevidnosti, ne stori nič. Pisala sem že o tem, kako se je ta tiha fašizacija prikradla v dokumente, za katere celo večina stroke meni, da so pozitivni, denimo v slovenski družinski zakonik. Drugi so pisali o tem, da na Slovenskem cvetijo in se javno sestajajo člani neonacističnih organizacij, proti katerim nihče ne stori nič (Godina, 2012).. 27.

3.4.1 Pravna kultura Del politične kulture predstavlja tudi pravna kultura. S svojo prvino, človekovimi pravicami, je pravna kultura v današnjem času nujen pogoj za obstoj pravne države. Od stanja pravne kulture je odvisno delovanje pravnega sistema. Lahko bi rekli, da pravno kulturo sestavljajo vrednote, ravnanja in mnenja, ki obstajajo v družbi glede na njegovo pravo in pravni sistem (Cerar et al., 2009). Pravne norme so si ljudje postavili zato, da bi se lahko konflikti interesov reševali na kulturen in civiliziran način, porok za to pa naj bi bila pravna država. Pravne norme obenem služijo tudi kot vzdrževalec reda in miru. Pomembno je, da se pri spreminjanju in dopolnjevanju zakonov, reformiranju zakonodaj skrbno pretehtajo tako različna strokovna mnenja kot tudi opredelitve javnega mnenja. Z vidika legitimnosti zakonodajne dejavnosti države in oblikovanja splošne pravne kulture mnenja javnosti ni mogoče povsem prezreti. Organi vseh treh vej oblasti morajo s svojim dobrim delovanjem omogočati izražanje interesov državljanov in vključevanje državljanov v odločanje ter uveljavljanje človekovih pravic. To pa je odvisno tako od profesionalne kot splošne pravne kulture (Igličar in drugi, 2009). Danes vemo, da se naši zakoni dopolnjujejo in spreminjajo po hitrem postopka brez tehtnega razmisleka analiz in strokovnih mnenj, in sicer v imenu izrednih razmer.. Kot sestavini pravne kulture bi lahko šteli zaupanje v institucije in seznanjenost s pravnim sistemom. Sama stopnja zaupanja v institucije pravnega in političnega sistema pa kažejo tudi njuno legitimnost. Avtor pravi, da čim višja je javnomnenjska izražena podpora, tem višja je legitimnost pravnega in političnega sistema. Zaupanje v pravni sistem v Sloveniji naj bi bil eden izmed najnižjih med evropskimi državami.. 28.

4 Zakonodaja V zgodovini človeške družbe so se ljudje bojevali proti diskriminaciji, dominaciji in zlorabi oblasti. Sami začetki boja proti diskriminaciji so povezani z zahtevami za odpravo suženjstva in nadalje z zahtevami za enakopravno obravnavo žensk. Rezultati teh bojev se kažejo v človekovih pravicah. Človekove pravice bi lahko mirno opredelili kot največjo pridobitev naše civilizacije. Države bi se morale zavedati, da teh pravic posamezniku ne daje, ampak jih le priznava in varuje. Zato bomo v nadaljevanju pogledali nekatere zakonske opredelitve v povezavi s človekovimi pravicami in manjšinami, ki so velikokrat tudi izključene, kljub priznavanju določenih pravic v krovnemu dokumentu Ustavi. V povezavi s politiko se pogosto spodbuja in razširja sovražni govor, ki je podlaga nestrpnosti. V 297. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije so opredeljeni členi, ki govorijo o tem problemu, hkrati določa tudi sankcije, ki jih navajam.. (1) Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.. (2) Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.. (5) Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let (Kazenski zakonik, 2008).. 4.1 Zakonitost in legitimnost. Med pojmoma zakonitost in legitimnost pogosto prihaja do nerazumevanja oziroma nejasnosti. Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, gre pri legitimnosti za sprejemanje in upravičenje delovanja institucij, politike. Če govorimo o legitimnosti oblasti, pomeni, da jo ljudje razumejo kot dobro in sprejemljivo. Gre za skupek načel in najvišjih vrednot, pri katerih izstopa načelo pravičnosti. Legitimnost se kaže v vrednotah, kot so enakopravnost, 29.

nediskriminacija in človekove pravice. Legitimnost izhaja iz prepričanja, da morajo biti dejanja države v skladu z zakonom. Legitimnost je močno povezana z mnenji, kar pomeni, da so lahko določena dejanja v nasprotju z zakonom in so kljub temu legitimna, saj jih skupnost tako dojema. Pri pojmu zakonitost mislimo predvsem na pravnost nekega družbenega dejanja ali institucije. Zakonito oziroma legalno ravnajo osebe, ki se podrejajo splošno sprejetim zakonom (Jeseničnik, 2010). Žaberl (2006) omenja tudi nekatera ostala načela. Eno izmed teh načel je načelo zakonitosti, ki zahteva uskladitev postopkov države z veljavnimi zakoni. Del načela zakonitosti je tudi zahteva po nediskriminatornem ukrepanju državnih organov.. »Ideal je seveda hkratno legalno in legitimno ravnanje oblastnih in drugih državnih in družbenih institucij ter vseh posameznikov, ki te institucije predstavljajo. Ker pa v praksi tega ideala večkrat ni mogoče uresničiti, se moramo v takšnih primerih odločiti, čemu dati prednost. V pravni državi mora imeti prednost pravo. Čeprav tudi to načelo ni absolutno, pa je treba nanj vedno znova jasno in glasno opozarjati ter s tem spodbujati ozaveščenost o družbenem pomenu prava in pravne države. Če se mora npr. nek državni organ ali funkcionar odločiti, ali naj ravna všečno državljanom, tudi če s tem »malce« ali pa celo »malce bolj« krši pravo, ali pa naj raje spoštuje pravo in se morebiti državljanom celo »malce« ali »malce bolj« zameri – je odgovor jasen: spoštovati mora pravo. Če tega ne stori, ga sicer lahko razumemo, vendar pa nikakor ne smemo odobravati njegovega ravnanja. V nasprotnem primeru se namreč s tem sproži plaz podobnih ravnanj vseh nosilcev oblasti, kar vodi v nepravno družbeno stanje, tj. v stanje, v katerem postane v končni instanci odločilna prevlada gole moči oziroma nasilja«. (Cerar, 2006) Zato avtor v nadaljevanju pravi, da je izziv sleherne demokratično organizirane družbe, iskati visoko stopnjo ujemanja legitimnosti in legalnosti. Nosilci oblasti pa bi se morali zavedati, da so prav oni postavljeni za zgled vedenja drugim državljanom. Pri tem bi se morali zavedati, da se za ustrezno izgradnjo prava potrebuje veliko časa, medtem ko se ga lahko poruši zelo hitro. Žaberl omenja tudi nekatera načela, eno izmed teh načel je načelo zakonitosti.. 30.

4.2 Odgovornost politike, sankcije Predstavniki in glasniki ljudske volje, politiki, bi morali pri svojem početju poznati določene omejitve, se jih zavedati in spoštovati. Politična odgovornost je eden izmed temeljnih pogojev, s katerim se lahko razume demokracija.. Pri politični odgovornosti lahko govorimo o družbenem razmerju, v katerem se vrednoti delovanje nosilca javne funkcije glede na družbene, etične, moralne in pravne norme. Gre torej za odgovornost nosilca javne funkcije tistemu, ki ga je na to funkcijo imenoval oziroma mu podelil mandat za njeno opravljanje (Pogorelec, 2006).. Zanima nas predvsem, kako so pri svojem delu glavni predstavniki države omejeni oziroma, ali poznajo sankcije, ki lahko sledijo. Pogorelec (2006) pravi, da je v sami naravi demokracije, da morajo oblastniki, ki jih je postavilo ljudstvo, delovati odgovorno. Politična odgovornost je pravzaprav nujna protiutež oblasti in slasti, ki jo prinaša. Ker pa sodobna demokratična država deluje po pravilih, ki jih določa pravo, imajo politiki, ki sedijo v parlamentu ogromno pravic, zaščite s strani zakona, ki jih varuje. Naše vodilne državnike varujejo pri njihovem delu t. i. imunitete in o imunitetah lahko govorimo v povezavi s kazensko odgovornostjo.. -. Materialnopravna imuniteta. To imuniteto imajo poslanci Državnega zbora RS, Državnega sveta, sodniki Ustavnega sodišča RS. Pomeni, da oseba ni kazensko odgovorna za mnenje, ki ga je dala v procesu odločanja pri organu, kjer ta oseba opravlja funkcijo odločanja. Namen tega je omogočiti svobodno in neodvisno odločanje.. -. Politično-administrativna imuniteta. Ta izključuje možnost kazenskega pregona in tako onemogoča, da bi se oseba znašla v kazenskem postopku kot obdolženec. Pomeni procesno oviro za kazenski pregon osebe, čeprav je storila kaznivo dejanje. Takšno imuniteto imajo spet poslanci Državnega zbora RS, Državnega sveta, sodniki Ustavnega sodišča RS in sodniki. Pod to imuniteto lahko dodamo še poslansko imuniteto, kjer so te stvari podrobneje opredeljene. Pravi, da poslanec ne sme biti priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja Državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let (Dežman, 2010).. 31.

Ugotovimo lahko, da pri vseh teh zakonodajnih pravilih lahko ključno vlogo odigra Državni zbor, ki vprašanje imunitete presoja v vsakem primeru posebej. Vse te imunitete so dane izvrševalcem določenih funkcij za to, da lahko nemoteno opravljajo svoje delo in ne kot privilegij, ki bi se lahko zlorabljal.. V sodobnih demokracijah je zaradi svojega delovanja ter oblasti, ki jo ima s svojo politično odgovornostjo, v ospredju vlada. Tudi v tem pogledu so se razvile določene oblike za uveljavljanje oziroma ugotavljanje politične odgovornosti. Poznamo jih kot nezaupnica in zaupnica. Pri zaupnici gre za vprašanje, ki ga vlada postavi parlamentu, zaupnica pa je predvsem sredstvo v rokah opozicije. V obeh primerih gre za vprašanje, ali vlada še uživa zaupanje parlamenta. Gre za najmočnejši sredstvi uveljavljanja politične odgovornosti – razrešitvi vlade. Pri ugotavljanju odgovornosti je potrebno omeniti še dva mehanizma, in sicer poslanska vprašanja in interpelacijo.. Pravo je seveda pomemben okvir za uresničevanje politične odgovornosti, vendar za njeno uresničevanje in popolno razumevanje ne zadošča. Vsebina politične odgovornosti se skriva v tistem delu političnega delovanja, ki ga pravo popolnoma ne more zajeti. Odgovornost vedno vsebuje tudi elemente etike in morale. Tako bi lahko rekli, da razlikujemo med pravno in nepravno odgovornostjo. Razlikujeta se tudi po sankcijah. Sankcija nepravne odgovornosti je seveda povsem nedoločena in se kaže v različnih družbenih obsodbah posameznika, skupine, stranke. Medtem ko so sankcije pravne odgovornosti različne pravne sankcije (razrešitev, disciplinski ukrepi …). Lahko bi rekli, da politična odgovornost spada zgolj pod nepravne odgovornosti, če govorimo zgolj o etiki in morali. Pravno naravo daje politični odgovornosti dejstvo, da je s pravnimi pravili določen postopek, organ in sankcija, s katero se ugotavlja politična odgovornost. Pri pravni politični odgovornosti je v pravu določen vsaj temelj odgovornosti ali vsaj organ, ki je pristojen za postopanje pri ugotavljanju. politične. odgovornosti. in. določanje. sankcij.. Pri. nepravni. politični. odgovornosti vse to ni in ne mora biti pravno regulirano (Pogorelec, 2006).. Avtor omenja tudi oblike nepravne politične odgovornosti. Najpomembnejša je seveda odgovornost nosilca javne funkcije pred javnostjo oziroma pred javnim mnenjem. Pravi tudi, da naj bi bila nepravna odgovornost, kakršna se kaže v odgovornosti pred javnostjo, predpogoj vseh oblik pravne odgovornosti. Je tudi temelj javne razprave o družbenih problemih, pri kateri se iščejo rešitve za boljše upravljanje države in odpravo nepravilnosti. 32.

ter kršitev. Pod oblike nepravne politične odgovornosti sodijo tudi strankarska odgovornost, odstop in volitve.. Pri politični odgovornosti gre za odgovornost majhne skupine ljudi, ki v državi opravljajo najpomembnejše funkcije, sprejemajo najpomembnejše odločitve in tako s svojim delom bistveno vplivajo na življenje ljudi. S svojim nestrpnim in diskriminatornim mišljenjem in posledično tudi takimi dejanji pomembno vplivajo na kršitve določenih temeljnih pravic. Za to bi morali odgovarjati tako ljudstvu kot pravu (kazensko), saj gre za kršitve temeljnih načel, ki so zapisani v Ustavi, in sicer v 14. členu. Vendar se zdi, da smo se kot družba in tudi posamezniki oddaljili od določenih ravnanj politikov in da smo določene stvari, kot so nestrpnost in diskriminacija, že ponotranjili in do tega razvili konformnost. Zdi se, da je javnost postala apatična do izražanj in dejanj nestrpnosti ter to sprejela kot del vsakdanjika. Nihče od naših politikov za omenjena dejanja in izražanja ni odgovarjal, kvečjemu se stvari stopnjujejo in prenašajo v miselnost ljudi. Do vsakršnega izražanja nestrpnosti in diskriminacije bi bilo treba razviti ničelno toleranco, predvsem pa bi bilo treba začeti politike, zaradi njihovih kršitev, dejansko pozivati k odgovornosti in jo tudi zahtevati.. 4.3 Varstvo manjšin Temelj, ki je sestavni del za varstvo manjšin in sožitje med različnimi ljudmi, je zavest o dostojanstvu vsakega človeka in pravici do izbire ter solidarnosti med ljudmi. Pripadnost določeni manjšinski skupini je svobodna izbira vsakega posameznika in države se morajo vzdržati diskriminatornega ravnanja na podlagi le-te pripadnosti. Država in njene institucije ter državniki se morajo vzdržati omejevanju in kršitvi pravic posameznikov na podlagi njihove vere, narodnosti, spolne usmeritve idr. Razlikovanje v družbi med ljudmi postane nesprejemljivo, ko odločitve brez razloga temeljijo na osebnih okoliščinah. Takrat to postane diskriminacija, ki ustvarja neenake možnosti in obenem vzpostavlja skupine, ki imajo nad drugimi veliko več pravic (Kogovšek in Petković, 2007).. Devetak (1999) pravi, da je danes eno bistvenih političnih in prav tako varnostnih vprašanj v Evropi, kako zagotoviti ne samo formalno, ampak tudi dejansko enakost med posamezniki in skupinami, ne glede na njihovo narodnostno, etično ali spolno usmerjenost.. 33.

Mirovni inštitut na svojih straneh omenja najbolj ranljive skupine pri nas. To naj bi bile skupine, ki se v življenju neprestano soočajo z različnimi vrstami diskriminacije, tako prikritimi in odkritimi oblikami. Te skupine predstavljajo osebe z istospolno usmeritvijo, tujci in osebe z določenimi invalidnostmi. Nekaterim se zdijo določene oblike diskriminacije nedolžne ali celo upravičene, vendar so le-te oblike predpogoj hujšim in pogosto nasilnejšim oblikam, zato bi jih bilo potrebno omejiti in zatreti že na samem začetku (Kogovšek in Petković, 2007).. V 14. členu Ustave je napisano: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki«. (Ustava,1991). Naš Kazenski zakonik pozna oziroma opredeljuje vsaj tri kazniva dejanja diskriminacije. Ta so opredeljena v 141. členu, 206. členu in 300. členu. Zaradi kaznivega dejanja, podanega v 300. členu, so bile v Sloveniji izdane najmanj dve obsodbi. Avtorici Kogovšek in Petkovič pravita, da je opredelitev kaznivega dejanja zbujanja rasnega, narodnostnega in verskega sovraštva pomanjkljiva, saj govori le o treh oblikah zbujanja sovraštva, izpušča pa druge osebne okoliščine, ki so prav tako zelo pogost vzrok sovraštva in nestrpnosti. Pravita, da je osebna okoliščina spolne usmerjenosti še posebej občutljiva, saj so homoseksualci pogosto tarča nestrpnosti in diskriminacije. To pomanjkljivost je poskušal odpraviti Zakon o varstvu javnega reda in miru. V 20. členu med prekrški niso navedeni samo rasna, narodnostna ter verska nestrpnost, ampak tudi spolne in politične nestrpnosti ter nestrpnosti glede spolne usmerjenosti.. Poleg slovenske zakonodaje so za nas obvezujoče tudi mednarodne deklaracije in akti. Z vstopom v Evropsko unijo so za nas postali obvezujoči tudi skupni pravni akti. Posebej pomemben in obvezujoč je za nas Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja iz leta 2004. Ta zakon je krovni zakon, saj vzpostavlja izjemno široko zaščito pred diskriminacijo. Prepoveduje tako neposredno kot tudi posredno diskriminacijo in nadlegovanje na osnovi katerekoli osebne okoliščine.. Kogovšek in Petkovič (2007) v priročniku omenjata tudi nekatere ostale možnosti, ki so na voljo osebam, ki so bile žrtev nestrpnega ali diskriminatornega ravnanja. Te možnosti niso pravne narave. Iz izjemno skope sodne prakse na področju diskriminacije pri nas, je. 34.

namreč mogoče ugotoviti, da se pravnih vzvodov ljudje le redko poslužujejo. Glavna razloga sta dva, in sicer finančni, saj ti postopki stanejo, drugi pa so sodni zaostanki. Posamezniki, ki so bili žrtev diskriminacije, se lahko tako pri nas obrnejo na Urad za enake možnosti, in sicer na zagovornika za enake možnosti. Postopek je neformalen in brezplačen. Žrtev diskriminacije mora pobudo oddati do enega leta od diskriminatornega ravnanja. Namen tega postopka je predvsem pomenski, saj gre zgolj za opozarjanje na problem nestrpnosti in diskriminacije.. Avtorici omenjata tudi Urad varuha za človekove pravice. Na varuha se lahko posameznik obrne ob vsakem diskriminatornem ali nestrpnem ravnanju državnih organov, organov samouprav ali drugih nosilcev javnih pooblastil. Kadar so kršitelji osebe, ki nimajo javnih pooblastil, se na varuha žrtev ne more obrniti neposredno. Žrtev v tem primeru poda prijavo drugim organom, varuh pa lahko to le nadzoruje, ali se pri tem ravna primerno in korektno. Varuh izda mnenje o kršitvi in predlog odpravi kršitve. Na to je kršitelj primoran odgovoriti. Če je pobudnik izčrpal že vsa pravna sredstva, lahko varuh s soglasjem žrtve vloži tudi pritožbo na Ustavno sodišče. Avtorici omenjata tudi področne inšpektorate.. 4.4 Nevladne organizacije Zgoraj smo že omenili nekatere institucije in urade, na katere se lahko obrnejo žrtve nestrpnosti in diskriminacije. Poleg teh v Sloveniji poznamo še nekatere ostale oblike, ki opozarjajo in se bojujejo proti omenjeni problematiki. Pri nevladnih organizacijah gre pogosto za neprofitno organizacijo, ki ni povezana z vladnimi telesi, zasebnimi podjetji ali političnimi strankami. Cilj nevladnih organizacij je dobrobit družbe.. Aktivnosti, ki jih lahko nevladne organizacije izvajajo na področju boja proti diskriminaciji so (Kogovšek, 2005): -. osveščanje;. -. spremljanje in vplivanje na oblikovanje politik in prava;. -. podpora žrtvam in posameznikom;. -. uporaba sodnih postopkov;. -. alternativno reševanje sporov (mediacija);. -. kampanje, zagovarjanje sprememb v praksi (za razliko od prava in politik).. 35.

Eno izmed oblik preprečevanja nestrpnosti se je razvila v sklopu Fakultete za družbene vede in deluje na spletu, kjer od leta 2007 zbirajo prijave sovražnega govora. Spletnooko.si deluje v okviru komunitarnega programa Varnejši internet plus in organizacije INHOPE. Kot člani svetovalnega telesa pri projektu sodelujejo tudi Vrhovno državno tožilstvo Slovenije in Policija. Spletno oko pa se iz leta v leto ukvarja z vedno več prijavami sovraženega govora in nestrpnosti na spletu. To je delno seveda lahko tudi posledica vedno večje ozaveščenosti ljudi, seveda pa je tudi posledica vedno večje nestrpnosti. Napačno je mišljenje, da kar se dogaja na spletu, ostaja na spletu, ravno obratno je. Vsa nestrpnost, ki se dogaja na spletu in nestrpnost, ki je posledica retorike politikov, se slej kot prej preseli tudi na ulice.. Pomemben institut v Sloveniji je Mirovni inštitut, ki je neodvisni raziskovalni center. Izvaja določene projekte v povezavi z določenimi mednarodnimi organizacijami, prav tako izdaja poročila o stanju v Sloveniji na področju družbe. Intenzivno se ukvarja in opozarja na probleme nestrpnosti in diskriminacije. Pri človekovih pravicah so njegova glavna tematska polja: -. spremljanje nestrpnosti;. -. migracijske in azilne politike;. -. gejevske in lezbične študije;. -. rasizem in ksenofobija;. -. reševanje konfliktov v skupnosti;. -. izobraževalni programi za preprečevanje diskriminacije.. Pri tej tematiki bi lahko omenili še Odbor za pravično in solidarno družbo, ki deluje predvsem v duhu aktualnih problemov, in društvo Humanitas, ki se zavzema za skupine, katerim so kršene določene človekove pravice pri nas in po svetu. Društvo se sicer dejavno zavzema za človekove pravice.. 36.