Vprašanja policijske osebnosti : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Vprašanja policijske osebnosti. Janja Štampfer September, 2010. Mentor: dr. Darko Anţelj.

ZAHVALA Najlepše se zahvaljujem svojemu mentorju, dr. Darku Anţelju za pomoč, nasvete, podporo in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela. Pri izvedbi ankete mi je ob nasvetih dr. Anţelja pomagal tudi g. George Godoy, policijski komandir iz Zdruţenih drţav, za kar sem mu prav tako izjemno hvaleţna. Ob zaključku dodiplomskega študija se iz srca zahvaljujem vsem profesorjem in ostalemu osebju na Fakulteti za varnostne vede, ki so pripomogli k novemu znanju, novim izkušnjam in dokončanemu študiju. Velika zahvala je namenjena mojim staršem, ki so me podpirali v času celotnega študija, mi stali ob strani, ter verjeli vame. Prav tako se zahvaljujem vsem prijateljem za moralno podporo, še posebej Alenu, ki mi je bil v veliko pomoč tudi pri izvedbi ankete. Ne nazadnje se za podporo in razumevanje, v času študija, zahvaljujem tudi vsem dosedanjim sodelavcem ter delodajalcem.. Iskrena hvala vsem. Janja Štampfer.

Kazalo 1. Uvod ......................................................................................................................1 1.1 Cilji in teze diplomskega dela................................................................................2 1.2 Predpostavke in omejitve diplomskega dela ..........................................................2 1.3 Predvidene metode diplomskega dela ...................................................................3. 2. Osebnost ...............................................................................................................4 2.1 Opredelitev osebnosti ............................................................................................ 5 2.2 Glavne teorije osebnosti ........................................................................................6 2.3 Temeljni dejavniki osebnosti .................................................................................8 2.4 Biološki vidiki osebnosti ........................................................................................8 2.4.1 Okolje ............................................................................................................10 2.4.2 Samodejavnost .............................................................................................. 10. 3. Policijska osebnost ............................................................................................. 12 3.1 Tipologija policijske osebnosti ............................................................................13 3.2 Najpogostejše lastnosti policijske osebnosti .......................................................14 3.3 Vpliv okoliščin in subkulture ...............................................................................16 3.4 Vpliv medijev in javnosti......................................................................................17 3.5 Stereotipi..............................................................................................................19 3.6 Antropometrične karakteristike policistov .......................................................... 20. 4. Policijsko delo ....................................................................................................24 4.1 Osebnostne lastnosti kot posledica policijskega dela .........................................25 4.2 Izbirni postopek kandidatov za policiste ............................................................. 27 4.3 Stres .....................................................................................................................29. 5. Vpliv medosebnih odnosov na policijsko osebnost .........................................31 5.1 Organizacijska pripadnost in odnosi v skupini ...................................................32 5.2 Značilnosti in vpliv uspešnih vodij ......................................................................33 5.3 Spolne razlike ......................................................................................................35. 6. Predstavitev rezultatov ankete .........................................................................37 6.1 Demografija .........................................................................................................38 6.2 Analiza splošnega dela ........................................................................................39. 7. Sklep....................................................................................................................44. 8. Literatura ...........................................................................................................46. 9. Priloga .................................................................................................................48.

Kazalo slik Slika 1: Vpliv osebnostnih značilnosti komandirjev, vedenjskih dejavnikov komandirjev in situacijskih dejavnikov policijskih postaj na zadovoljstvo policistov in kriminalistov z delom policijskih postaj ................................................................................................ 34. Kazalo grafov Graf 1: Spol (N=47). ....................................................................................................38. Graf 2: Starostne skupine (N=47) ....................................................................................38 Graf 3: Tip policijske osebnosti (N=46) ..........................................................................40 Graf 4: Izobrazba .............................................................................................................41. Kazalo tabel Tabela 1: Tipologija policijske osebnosti .......................................................................13 Tabela 2: Osnovni statistični parametri antropometričnih spremenljivk policistov in delavcev - strojnikov ....................................................................................22 Tabela 3: Opredelitev osebnosti glede na podane trditve ................................................39 Tabela 4: Posameznikove lastnosti pred in po vstopu v policijo .....................................42.

Povzetek Druţina, prijatelji, učitelji, sodelavci, nadrejeni, naključni mimoidoči – vsak izmed njih vpliva na nas. Vplivi druţbenega okolja so povezani s socializacijo. V interakciji z drugimi se izoblikuje naša osebnost. Tema diplomske naloge se nanaša na policijsko osebnost; z domnevo, da obstaja policijska osebnost. Preiskave so preteţno usmerjene v proučevanje storilcev kaznivih dejanj. Nekaj pozornosti se namenja ţrtvam kaznivih dejanj, manj proučevani pa so policisti in kriminalisti. Prav slednji pa lahko največ prispevajo k uspešnim preiskavam. V začetku je opredeljena osebnost, obravnavane so mnoţice osebnostnih lastnosti, glavne teorije, dejavniki, dimenzije in drugi vplivi. Pozornost je namenjena dejavnikom, ki vplivajo na osebnost pri policijskem delu, saj se predpostavlja, da policijska osebnost ni le posledica opravljanja dela. V kontekstu osrednjega dela so izpostavljene tipične lastnosti policistov. Ukvarjali smo se z vplivi subkulture, okoliščin ter medijev, se osredotočili na naravo policijskega dela, zadovoljstvo policistov, stres, napredovanje, diskrecijo, uspešne vodje, medosebne odnose – vse to, in še mnogo več, vpliva na nadaljnjo izoblikovanje policijske osebnosti. V okviru izbrane teme smo, kot zanimivost, dodali antropometrične karakteristike, predstavili vpliv stereotipov ter postopek za izbiro potencialnih policistov. Na koncu smo z raziskavo ugotavljali obstoj policijske subkulture na določenem policijskem oddelku, ter ugotavljali, ali opravljanje policijskega poklica vzpodbuja razvoj določenih lastnosti.. Ključne besede: osebnost, osebnostne lastnosti, policisti, policijska subkultura, izbirni postopek, policijski vodja, mediji, stereotipi..

The questions about the police personality Summary The family, friends, teachers, coworkers, superiors and passers – everybody has a big influence on ourselves. This impacts are related to the socialization. This is how our personality is forming. The title of the degree is about police personality, with the belief that the policy personality is really existing. The investigations are directed more to the criminals, a bit to the victims and very less to the policemen.. In the beginning, the police personality is defined. Later, there are important facts about characteristics, theories, factors, dimensions and other influences over the personality. For many people, the police personality is not just a result of the policing.. In the context of the middle part, some typical characteristics of the policemen have been put out. It is interesting how is the police personality connected with the subculture, enviroment, media, satisfaction at work, stress, advancement, discretion, success of the managers, personal relations and other important influences. Very interesing were also the antropometric characteristics and stereotypes. The selective proceeding of becoming a policeman is also very useful and important.. In the conclusion are represented the results of the survey about the police subculture. It was also discovered if policing causes the progress of some typical characteristics of policemen.. Keywords: personality, characteristics, policing, police subculture, selective proceeding for the policemen, police managers, media, stereotypes..

1. Uvod. Dandanes je uspešnost različnih organizacij odvisna od zaposlenih, pravzaprav od vsakega posameznika. Vsak posameznik ogromno prispeva k celotni »sliki« ustanove, kjer je zaposlen, pa naj se tega zaveda ali ne. To velja tudi za zaposlene na področju policijskega dela. Verjamemo, da so uspešno zaključene preiskave mnogokrat odvisne od ljudi, ki jih vodijo, nadzirajo, ali neposredno izvršujejo. Iz tega prepričanja izhaja moj razlog za izbiro teme diplomskega dela; temo sem izbrala, ker bi rada odkrila, ali obstaja tipična policijska osebnost. Obstajajo skupne osebnostne lastnosti, ki jih imajo vsi policisti? Katere lastnostni so nujne za »dobrega« policista? Kako lahko policijske uprave podpirajo rast zaţelenih osebnostnih lastnosti? »Tisto, kar danes ločuje uspešne organizacije od neuspešnih, ni le izdelek, storitev ali vrhunska tehnologija, ampak dejavnik, iz katerega vse našteto izvira – motivirani in pripadni zaposleni« navaja Gruban (Gorenak, 2004). Iz slednje trditve izhaja, kako pomembni so zaposleni. Pomembno je vzpostavljati pripadnost ter motivacijo. Vloga vodij in način vodenja sta zato večkrat ključnega pomena, kar sem poudarjala tudi v nadaljnji vsebini diplomske naloge. Upoštevajoč našteta dejstva, da so osebnostne lastnosti zaposlenih v policiji izredno pomembne, je potrebno posebno pozornost nameniti postopku za izbiro kandidatov v policiji. Tudi to je zadosten razlog, da poznamo osebnostne lastnosti, ki so zaţelene pri opravljanju dela v policiji. Razvoj osebnostnih lastnosti je rezultat različnih dejavnikov, katere bom omenila v nadaljevanju. Posebej velja izpostaviti subkulturo; to so skupni načini mišljenja, vzorci prilagajanja okoliščinam, reagiranja na situacije. Vsaka skupina ljudi, ki skupaj preţivi nekaj časa, namreč razvije svojo subkulturo. Ali lahko potemtakem subkultura pogojuje nastanek osebnostih potez, ki so zaţelene pri opravljanju dela v policiji? Odgovore lahko najdemo z anketo, na praktičnem primeru določene policijske uprave. Pomembno je najti veliko zaţelenih osebnostih lastnosti na področju policije, v kolikor ţelimo v prihodnosti dobro opravljati svoj bodoči poklic.. 1.

1.1. Cilji in teze diplomskega dela. Namen diplomskega dela je predstaviti tipične policijske lastnosti, katere značilnosti so ključne za uspešno opravljanje policijskega dela in ugotoviti, katere predpostavke bomo lahko potrdili ali zavrgli in tako prišli do odgovorov, oziroma do cilja; ali obstaja tipična policijska osebnost. V prvem delu diplomskega dela je na splošno opredeljena osebnost, njene glavne teorije, in temeljni dejavniki, kjer so izpostavljeni biološki vidiki (dednost), okolje ter samodejavnost. Osrednji del diplomske naloge je razdeljen na tri nadaljnje dele in posvečen predvsem policijski osebnosti. V tem kontekstu je izpostavljena tipologija in najbolj tipične lastnosti zaposlenih v policiji. Navedeni so dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje njihove osebnosti. V okviru slednjega se govori o vplivih subkulture, okoliščin ter medijev in z antropometričnimi karakteristikami. V nadaljevanju se tema navezuje na policijsko delo, ki lahko vpliva na spreminjanje posameznih lastnosti. Narava policijskega dela, pravila, zadovoljstvo policistov pri delu, stres, napredovanje, diskrecija– vse to, in še mnogo več, vpliva na nadaljnjo izoblikovanje policijske osebnosti. Policist lahko pri opravljanju dela tako pridobi, kot tudi izgubi določene osebnostne značilnosti. Okolje, v katerem dela, ima prav tako velik pomen. Analizirani so vplivi medosebnih odnosov. Podrobneje je opisana organizacijska pripadnost. Organizacija je večkrat ogledalo vodje, zato je pomembno poznati značilnosti uspešnih vodij. Uspešen vodja lahko pripomore k osebni čvrstosti zaposlenih, jih pripravi na vedenje v stresnih situacijah, jim predstavi, ter hkrati prepozna znake agresivnega vedenja. Posebno pozornost velja nameniti stigmatizaciji in stereotipom.V zadnjem delu so predstavljeni rezultati izvedene ankete na temo subkulture. Z dobljenimi rezultati se potrdi ali zavrţe predpostavke.. 1.2. Predpostavke in omejitve diplomskega dela. Velja prepričanje, da je obstoj policijske osebnosti dejstvo in ne le mit. Zato je tudi postavljena naslednja predpostavka: Obstaja policijska osebnost. Obstajajo tipične osebnostne lastnosti, ki bi jih morali imeti vsi policisti, kriminalisti in ostali. 2.

preiskovalci. Le z ljudmi, ki imajo prave osebnostne lastnosti, je lahko opravljanje policijskega dela in preiskav uspešno. Pri teoretičnem raziskovanju policijske osebnosti so zastavljene še naslednje predpostavke: Policijska osebnost ne more biti le posledica opravljanja policijskega dela. Osebnost posameznika dobi korenine namreč ţe v ranem otroštvu. Osebnosti se po mojem mnenju ne da »naučiti« komaj v poklicnem obdobju. Lahko se le dodatno oblikuje in spreminja skozi opravljanje dela. Zato je prišlo do naslednje predpostavke: Na oblikovanje osebnosti imajo velik vpliv medosebni odnosi ter vodja. Medtem ko diplomska naloga preide na empirični del, so v skladu z vsebino ankete opredeljene še naslednje predpostavke:. -. Obstaja policijska subkultura. Policijska subkultura je za obstoj policijske osebnosti zelo pomembna, saj pogojuje obstoj osebnostih lastnosti.. -. Opravljanje poklica policista/policistke ne vzpodbuja razvoj pragmatizma, sumničavosti in mačizma. Sam poklic ni vzrok za nastanek teh lastnosti. Slednji dve tezi se navezujeta na točno določeno raziskovalno skupino. Zavedati se je treba, da lahko pride do omejitev, povezanih z anketnim vprašalnikom; obstaja verjetnost prisotnosti subjektivnih vplivov. Anketa je izvedena preko spleta, zaradi tega je zagotovljena anonimnost. Druge omejitve so lahko: nerazumevanje vprašanj ter zelo različna populacija ljudi.. 1.3. Predvidene metode diplomskega dela. V teoretičnem delu diplomske naloge je uporabljena metoda analize besedil. Analizira se strokovno gradivo, katerega vsebina se sklada s temo diplome. Besedilo je ustrezno citirano. V empiričnem delu diplomskega dela je uporabljena metoda anketiranja. Opravljena bo anketa, ki se nanaša na subkulturo. Anketa je bila izvedena preko spleta v ZDA na določeni policijski upravi.. 3.

2. Osebnost. »Vsak človek je v določenem pogledu kot vsi ljudje, je deloma kot nekateri ljudje in je tudi kot noben drug človek (Musek, 1993).« Zakaj so določeni ljudje v ţivljenju bolj uspešni kot drugi? Zakaj se nekateri dobro znajdejo tudi v stresnih situacijah, spet drugi pa ne? Zakaj nam je nekdo bolj všeč? Le kaj povzroča takšne razlike? Ko si začnemo postavljati raziskovalna vprašanja, zaznamo obstoj problema in vemo, kaj in kje raziskovati. Poskušamo najti razlago, zakaj nekateri ljudje razvijejo takšne osebnostne lastnosti, spet drugi pa popolnoma drugačne. Obstaja mnogo načinov, kako opisati osebnost, ter mnogo vzrokov, ki vplivajo na nastanek osebnosti. Za razumevanje policijske osebnosti se je potrebno najprej seznaniti s samim pojmom osebnost, spoznati osebnostne teorije ter vsakodnevne dejavnike, ki vplivajo na osebnost. Šele ko osvojimo osnovna dejstva o osebnosti, lahko preidemo na tako imenovano policijsko osebnost, in opredelimo, kateri dejavniki so ključnega pomena na področju policijskega dela. Za laţjo predstavo in razumevanje o tem, kaj vse osebnost zajema, sledi ponazoritev delitve osebnostne strukture na štiri področja, ki se je uveljavila v psihologiji:. 1.. Področje temperamenta, ki zajema predvsem načine in kakovost reagiranja in vedenja (zlasti čustvenega).. 2.. Področje značaja ali karakterja, ki zajema predvsem etično-moralne voljne in motivacijske značilnost posameznika.. 3.. Področje sposobnosti, ki zajema razne zmoţnosti, kapacitete in dispozicije za razne doseţke, storilnost na različnih področjih.. 4.. Področje konstitucije, ki zajema telesne (somatske, fizične) značilnosti posameznika.. 4.

2.1. Opredelitev osebnosti. »Osebnost je sklop tistih relativno stabilnih in trajnih vidikov posameznikov, po katerih se ta razlikuje od drugih ljudi, hkrati pa predstavljajo temelj za predvidevanje njegovega bodočega obnašanja (Musek, 1993).« V antiki je beseda oseba (grško próspon) pomenila masko ali krinko v gledališču, o čemer so nas poučili ţe v srednji šoli. Pomen se je nato razširil na celotnega igralca, oziroma človeka. Pa vendar še danes velja, da osebnost ni oseba; oseba je bolj statičen pojem, medtem ko osebnost izraţa dinamiko. Osebnosti prav tako ne smemo zamenjati z značajem, saj značaj vsebuje le vrednostne lastnosti osebnosti. Zato osebnost pojmujemo kot celoto vedenjskih, duševnih in telesnih značilnosti. Zaradi osebnosti določenega posameznika tudi prepoznamo, ne glede na to kje ga srečamo. Ne glede na čas ali okoliščine smo ista osebnost večino časa. Musek je osebnost proučeval s psihološkega vidika. To je zanj predstavljalo velik smisel, saj nam proučevanje najprej odgovarja na vprašanje, kako se pri posamezniku organizirajo in integrirajo psihične in telesne značilnosti v celoto. Odgovarja nam tudi na vprašanje, kako in zakaj se posamezniki razlikujemo med seboj. V svojih opredelitvah je Musek navedel pet pomembnih opredelitvenih kategorij:. 1.. Trajnost in spremenljivost. 2.. Individualnost in splošnost. 3.. Sestavljenost in celovitost. 4.. Določenost in avtonomnost. 5.. Objektivnost in subjektivnost. Na podlagi navedenih kategorij sklepamo, da se osebnost nenehno razvija, zato je spremenljiva. Osebnost ni prirojena in ni enaka od rojstva – kakšen smisel bi potem imelo učenje? Kljub spremenljivosti pa je osebnost tudi relativno trajna; ohranja temelje, po katerih prepoznamo osebo. V kolikor osebe ne poznamo le na videz, bomo lahko na podlagi trajnosti predvidevali -sklepali, kakšne bodo njene reakcije na določene dogodke. Bistvene osebnostne poteze so torej trajne. Vsak posameznik ima. 5.

edinstvene, individualne lastnosti, po katerih se razlikuje od drugih. Hkrati pa je osebnost vsem ljudem skupna, zato govorimo o njeni splošnosti. Naslednja kategorija je sestavljenost in celovitost; to pomeni, da je osebnost sestavljena celota. Vse značilnosti se povezujejo in skupaj delujejo kot celota. Od tega so nekatere značilnosti določene (predvsem vpliv socialnega okolja in kulture), spet druge značilnosti pa so avtonomne – so plod naše volje, naših ţelja in odločitev. Kot osebnost lahko delujemo objektivno, torej brez predsodkov. To pomeni, da če pri opravljanju policijskega dela, na primer, naletimo na znanca, katerega sploh ne maramo, bomo kljub temu ravnali, kot nam to narekuje poklic in kodeks. Delujemo lahko tako, da smo usmerjeni vase, ali tako kot doţivljamo druge.. 2.2. Glavne teorije osebnosti. Janez Musek (Musek, 1993) navaja šest skupin teorij osebnosti:. 1.. Psihodinamične – motivacijske teorije; poudarjajo prvenstveni pomen dinamičnih in motivacijskih faktorjev. Freud in ostali psihoanalitiki so bili pozorni na nagonsko ali nezavedno sfero osebnosti. Osebnostne teţave in motnje nastanejo, če je preprečeno zadovoljevanje nagonskih teţenj. Drugi avtorji (Murray, McDougall) so prepričani, da obstaja veliko samostojnih motivov.. 2.. Potezne teorije; ugotavljajo osebnostne strukture in proučujejo njene vzročne dejavnike. Temeljne enote osebnosti so poteze in lastnosti, ki tvorijo osebnost in usmerjajo naše obnašanje.. 3.. Vedenjske. teorije;. izhajajo. iz. objektivnega. pogleda. na. osebnost.. Najpomembnejši del osebnosti je po mnenju vedenjskih teoretikov naučen in pridobljen na podlagi novih izkušenj. 4.. Socialne teorije; postavljajo v ospredje druţbene in medosebne odnose. Osebnost naj bi se oblikovala pod vplivom socialnega učenja in kulture.. 5.. Integralistične teorije; ugotavljajo, da osebnosti ni mogoče razloţiti, če ne upoštevamo tako intrapersonalnih kot tudi ekstrapersonalnih dejavnikov in njihovih interakcij.. 6.

6.. Socialno-kognitivne teorije; opozarjajo na pomen socialnega učenja in kognicij (zaznav, predstav, stereotipov, idej). Kako bomo reagirali, je torej odvisno od situacije, v kateri smo.. Če primerjamo omenjene teorije med seboj, vidimo, da vsaka teorija poudarja določeno področje osebnosti. Nobena teorija ne zajema osebnosti v celoti. Nekatere teorije poudarjajo vpliv okolja ali učenja, druge se ukvarjajo s strukturo, spet tretje pa se poglabljajo v notranje dejavnike. Vse teorije so si različne, a se med seboj povezujejo, dopolnjujejo in sestavljajo celoto, ki jo lahko imenujemo osebnost. Ker se diplomsko delo nanaša na policijsko osebnost, je navedene teorije koristno ponazoriti s praktičnimi primeri iz policijskega dela. Pri psihodinamičnih, oziroma motivacijskih teorijah, Freud poudarja nezavedni del osebnosti. Zakaj je to pomembno? Tudi policisti imajo nezavedni del osebnosti, v katerega so potlačili dogodke, ki se jih ne ţelijo spominjati. Če se zgodi prometna nesreča, v kateri je umrl otrok, vodja policijske postaje zagotovo ne bo poslal na kraj nesreče policista X, ki je v preteklosti izgubil otroka. V kolikor ima nadrejeni moţnost izbire, bo za preiskovanje izbral drugega policista Y. Policistu X bi na kraju nesreče nezavedni del osebnosti prešel v zavestni del, to bi povzročilo, da ne bi zmogel ustrezno ukrepati na kraju dogodkov. Zanj bi bilo bolj primerno preiskovanje kaznivih dejanj, posredovanje pri zagotavljanju javnega reda in miru in podobno. Nezavedni del osebnosti vpliva na nas močneje, kot si priznamo, dokler tega ne doţivimo. Vedenjske teorije so pri opravljanju policijskega dela prav tako pomembne. Kot je zapisano ţe pri razlagah posameznih teorij, so vedenjske teorije tiste, ki poudarjajo naučeni del osebnosti. Pri policijskem delu se je pomembno zavedati, kako se bo posameznik po vseh delovnih izkušnjah spremenil; katere naučene dele osebnosti bo pridobil, oziroma kaj se bo naučil. Bodisi je to več poguma, odgovornosti in konformnosti, bodisi več mačizma in cinizma. Potrebno je vzpostaviti dobro socialno okolje in pozitivne medosebne odnose, ki vzpodbujajo, da zaposleni pridobivajo le zaţeleno dobro znanje in dobre lastnosti. Vpliv medosebnih odnosov poudarjajo socialne teorije. O vsem bo tekla beseda v nadaljevanju. Velja omeniti le še socialno kognitivne teorije, pri katerih je naša reakcija odvisna od situacije, v kateri se znajdemo. Pri policijskem delu se vseh moţnih situacij, v katerih se policist lahko znajde, enostavno ni mogoče naučiti. Lahko pa se policiste usmerja k temu, da tudi v najbolj stresnih in nepričakovanih situacijah ravnajo kot običajno in ne 7.

pozabijo na svoje dobre osebne poteze, ki so v takih situacijah včasih bistvene (na primer jasna razsodnost, hitro ukrepanje, logične rešitve, hrabrost). Ko imamo tudi najbolj nepričakovano situacijo pod nadzorom, smo ţe opravili polovično pot rešitve.. 2.3. Temeljni dejavniki osebnosti. Tudi pri temeljnih dejavnikih osebnosti se lahko opiramo na delitev Janeza Muska. Zajel je tri bistvene dejavnike, ki v največji meri vplivajo na oblikovanje in spreminjanje posameznika: Biološki vidiki osebnosti (predvsem dednost), okolje ter samodejavnost.. 2.4. Biološki vidiki osebnosti. Vsak gen naj bi odgovarjal za razvoj določene lastnosti, npr. barve las, telesne višine itn. Lastnost se lahko razvije, če je prisoten njen gen, v nasprotnem primeru pa ne (Musek, 1982). Pri raziskovanju policijske osebnosti je največja pozornost namenjena dednosti. Torej, katere lastnosti so dedno pogojene. Zanimivo je vedeti, katere lastnosti lahko spremenimo na lastno ţeljo. In katere so lastnosti, ki so zapisane v naših genih. Predvsem pa, kaj je zapisano v DNK. Zelo koristno bi bilo vedeti, katere lastnosti so bolj odvisne od okolja, katere od samodejavnosti ter katere od dednih vplivov. Poznamo tri pojmovanja bioloških vidikov. Po prvem pojmovanju je biološko isto kot materialno, fizično, somatsko. Po drugem so to biološke evolucije, oziroma vse kar je v nasprotju s socialnim razvojem. Mejo med biološkimi in sociološkimi vplivi na človekov razvoj pa je včasih teţko določiti, saj gre za medsebojno prepletanje enih in drugih. Po najbolj razširjenem pojmovanju pa je biološko to, kar je dedno določeno, hereditarno. Skoraj vse osebnostne funkcije se razvijejo na podlagi dedno določenih potencialov, ki pa se lahko uresničijo le s sočasnim vplivom zunanjih dejavnikov in lastne aktivnosti (Musek, 1982).. 8.

Veliko se govori o raziskovanju enojajčnih in dvojajčnih dvojčkov. Predpostavlja se, da pri enojajčnih dvojčkih ne bi smelo biti razlik v genetskem zapisu. Zato bi lahko vsako razliko v osebnosti dvojčkov pripisali okoljskim in drugim vplivom. Najbolj znana raziskava je predvojna raziskava iz leta 1937, ki so jo opravili Newman, Freeman in Holzinger. V raziskavi so avtorji primerjali 50 parov enojajčnih ter 50 parov dvojajčnih dvojčkov. Ugotovili so, da so fizikalne značilnosti najmanj odvisne od vplivov okolja. Inteligentnost in šolski uspeh sta ţe bolj odvisna, osebnost pa najbolj. Kljub vsemu, med iskanjem študij o dvojčkih, pogosto naletimo na mnogo nejasnih in dvoumnih rezultatov. Točne raziskave so neizvedljive; rezultati različnih raziskav se med seboj ne dajo primerjati. Musek je strnil ugotovitve, ki so bile večkrat potrjene in preverjene (Musek, 1982):. 1.. Dedni dejavniki močno vplivajo na fizične, somatske in konstitucionalne karakteristike, a ne na vse enako. Telesna teţa je bolj odvisna od vplivov okolja, telesna višina pa manj.. 2.. Dedni dejavniki znatno vplivajo na senzorne, motorične, intelektualne sposobnosti ter na inteligentnost in druge bolj specifične intelektualne sposobnosti. Vplivov okolja tudi tukaj ne moremo zanemariti.. 3.. Posameznikov temperament (čustvena stabilnost, ekstravertnost, maskulinost – femininost), načini reagiranja (zlasti čustvenega) so odvisni od dednih dispozicij. Tudi te značilnost niso odvisne le od genotipa.. 4.. Od dednosti neodvisne so karakterne, značajske in moralne lastnosti; poštenost, laţnivost, odkritost. Oblikujejo se predvsem pod vplivom okolja, načinom vzgoje in z učenjem.. 5.. Posamezne študije dokazujejo o močnem vplivu dednih dejavnikov na deviantno vedenje; na primer homoseksualnost. Manjši dedni vpliv in večji vpliv okolja pa zaznamo pri vedenjskih motnjah, asocialnosti, delinkventnosti, alkoholizmu.. 6.. Tudi nervoze so preteţno odvisne od dednih dejavnikov. Dednost močno vpliva tudi na psihotske motnje, tako na manično-depresivno psihozo kot na shizofrenijo.. 9.

2.4.1 Okolje Običajno razlikujemo fizikalno in socialno okolje. Socialno okolje je bistveno za človekov osebnostni razvoj. Brez druţbenih vplivov ni osebnosti in človek, ki ne bi ţivel v druţbenem okolju, bi bil omejen na eksistenco ţivali. Šele nekako od Jeana Jacquesa Rousseauja dalje se je začelo utemeljevati prepričanje, da človekove osebnosti ni mogoče pojmovati ločeno od druţbenih odnosov (Musek, 1982). Naši najpomembnejši socialni stiki se začnejo ţe ob rojstvu: druţina je najpomembnejše in prvo druţbeno okolje. Starši nas vzgojijo, od njih prevzamemo prve vzorce vedenja. Igramo njihove vloge, kasneje posnemamo vrstnike in prijatelje. Vseskozi razvijamo občutek pripadnosti. Pomemben del socialnega okolja predstavljajo tudi vzgojitelji, učitelji, sodelavci, nadrejeni, včasih celo naključni mimoidoči – vsak izmed njih lahko vpliva na naše mišljenje in doţivljanje sveta ali samega sebe. Vplivi druţbenega okolja so povezani s socializacijo. Socializacija je v grobem proces odraščanja, vključevanja v druţbo, prilagajanje druţbi in sprejemanje druţbe. V interakciji z drugimi ljudmi se učimo vedenjske vzorce, druţbene norme, vrednote, kulture, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je druţbeno zaţeleno. Socializiramo se skozi vse ţivljenje. Po končanem šolanju zaključimo eno obdobje socializacije, z vstopom na novo delovno mesto pa se ponovno socializiramo. Sluţba nam namreč predstavlja novo socialno skupino, katere norme in vrednote v glavnem sprejmemo.. 2.4.2 Samodejavnost Človek z lastno dejavnostjo vpliva na okolje in ga do neke mere spreminja. Spremenjeni pogoji okolja pa spet vplivajo nanj – tako lahko rečemo, da človek z lastno dejavnostjo, s spreminjanjem okolja, vpliva nase (Musek, 1982) . Lastna dejavnost ni nujno avtonomna. Lahko je odvisna od dejavnikov, ki sem jih ţe omenila (dednost, okolje). Temeljno vprašanje v zvezi s samodejavnostjo se glasi: ali obstaja človekova dejavnost, ki je neodvisna od dednih in zunanjih dejavnikov. »Nič nam ne pade z neba,« je rek, ki ga je zagotovo vsak slišal ţe v rani mladosti. Biti moramo dejavni, ustvarjati lastno usodo, napredovati – tako osebno kot poklicno. Če ţelimo biti uspešni, moramo nenehno razvijati svoje sposobnosti, preizkušati samega 10.

sebe, se učiti. Aktivno moramo vplivati na svoje ţivljenje. Zavedati se moramo, da smo sami odgovorni za svoja dejanja. Osebnostna rast čedalje več pridobiva na svojem pomenu. Toda, ali si vselej sami svobodno izberemo vsako dejavnost? Slej ko prej pa se pri človekovi samodejavnosti pojavi vprašanje determiniranosti. Človek je omejen. Če samo pogledamo zakonodajo; zakoni nas hkrati ščitijo in omejujejo. Tako je tudi pri policijskem delu. Zakon policistu dovoljuje uporabo prisilnih sredstev, a ga istočasno omejuje: natančno mu narekuje, v katerih primerih jih lahko uporabi. Policisti smejo uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo. Pri uporabi prisilnih sredstev morajo policisti spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Policisti morajo prenehati uporabljati prisilno sredstvo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno (Zakon o policiji, 2009). Človekova samodejavnost ne more biti brezmejna. Prišlo bi do kaotičnega stanja, v katerem ne bi bilo več niti osnovnih pravic. Hkrati pa samodejavnost razumem kot ključno vez, ki prispeva k človekovi osebnosti. Oblikovanje človekove osebnosti ni enosmeren proces – ne more le okolje delovati na posameznika; posameznik mora biti soustvarjalen in s svojimi dejavnostmi prav tako vplivati na okolje. Brez samodejavnosti ni ustrezne osebnosti.. 11.

3. Policijska osebnost. Osebnost smo ţe opredelili kot celoto vseh posameznikovih lastnosti. Vsak človek ima osebnost. Nihče izmed nas se ne rodi s točno določenimi lastnostmi. Rodimo pa se v druţbo, ki ima izoblikovane pričakovane vzorce vedenja. Prav tako imajo policijske ustanove izoblikovana mnenja, katere lastnosti mora imeti posameznik, ki ţeli postati policist. Pojavi se vprašanje, ali se lahko naše lastnosti razvijejo kot posledica pričakovanj. Lahko je odvisno od naših ţelja. V kolikor je naš cilj postati policist, bomo svojo osebnost oblikovali z lastnostmi, ki jih od nas pričakuje policijska uprava. V kolikor nekoga ne bi zanimal poklic na področju policije, se ne bi vpisal na Fakulteto za varnostne vede. Ne bi prebiral tem s policijsko vsebino, spremljal aktualnih dogajanj na področju kriminalitete in podobno. Interesi bi bili drugačni, če bi imeli drugačen cilj. Pri pojmu policijske osebnosti imamo v mislih tiste razpoznavne značilnosti, ki jih je mogoče opaziti pri policistih. Tradicionalno predstavlja policija skupino belih moţ, ki opravljajo sluţbo, katera jim prinaša spoštovanje s strani druţine in prijateljev. Nekateri strokovnjaki so prepričani o obstoju edinstvene policijske osebnosti (Anţelj, 2009):. -. tipičnega policista opisujejo kot avtoritarno, dogmatično in sumničavo osebnost. -. cinizem je bil prisoten prav pri vseh ravneh policijskega dela. -. raziskovalci verjamejo, da se je policijska osebnost oblikovala zaradi izpostavljanja nevarnostim in potrebe po obvladovanju in nadzoru okoliščin, ki ogroţajo varnost. -. določeni strokovnjaki so skupnega mnenja, da se za opravljanje policijskega dela prijavljajo posamezniki, ki so ţe po naravi avtoritarni, cinični in sumničavi. Spet drugi so prepričani, da se te značilnosti razvijejo komaj pri opravljanju dela.. Kot zaključek slednje točke lahko zapišemo, da policist ne bi smel biti sredstvo za dosego cilja, ne glede na to ali je cilj večja uspešnost policijske postaje na področju števila preiskanih kaznivih dejanj ali pa zagotavljanje javnega reda, miru ali varnosti v. 12.

cestnem prometu. Policist mora biti sam cilj, in ne le sredstvo. Na tak način vzpodbujamo rast dobrih osebnostih lastnosti.. 3.1. Tipologija policijske osebnosti. Predstavljena je tipologija policijske osebnosti po Reinerju, Brodericku, Walshu in Muirju. Tabela 1: Tipologija policijske osebnosti (Anţelj, 2009) 1. Vzdrţevalec reda in miru. 2. Uveljevalec zakonov. Reiner - boby. Reiner - vitez. Broderick - optimist. Broderick - uveljevalec. Walsh – ulični policist. Walsh – iskalec akcije. Muir - profesionalec. Muir - uveljevalec. 3. Odtujeni cinik. 4. Managerski profesionalec. Reiner – nosilec uniforme. Reiner - profesionalec. Broderick - realist. Broderick - idealist. Walsh – cinični ulični policist. Walsh – iskalec statusa. Muir - izogibalec. Muir - omahljivec. Najprej se osredotočimo na tipologijo po Brodericku; medtem ko je »optimist« najbolj zadovoljen, kadar pomaga navadnim ljudem v teţavah, je za »uveljevalca zakonov« policija izolirana manjšina, vsi ostali pa sovraţniki. Slednji postavlja v ospredje namreč uveljavljanje zakonov. »Realist« ima tako do policije kot tudi do skupnosti cinično stališče. Na drugi strani pa poskuša »idealist« policijsko dejavnost opravljati kot profesijo, saj mu policijsko delo ne predstavlja le boja proti kriminalu. Pomembne so vse norme, pravice, svoboščine. Naslednja tipologija je po Walshu; »ulični policist« vidi v opravljanju dela socialno varnost, zato ga lahko nekoliko primerjam z Broderickovim optimistom. »Iskalce akcije« pritegne boj proti kriminalu, »iskalci statusa« pa vidijo v policijskem poklicu. 13.

status profesije in moţnost napredovanja. Vsi kot iskalci statusa ne uspejo, te uvrščamo med »cinične ulične policiste«.. Zelo nazorno je svojo tipologijo predstavil Muir - pri policistih je iskal dobro. »Izogibalec« je dobil svoje ime zaradi izogibanja nalogam in opravilom. »Omahljivcu« se zdijo prisilna sredstva odveč, »uveljevalec« pa je mišljenja, da si je človek sam kriv za nastalo situacijo, zato ga lahko še dodatno kaznuje. Na koncu je Muir dodal »profesionalca«, ki je dober policist, uporablja komunikacijo brez sile. Silo uporabi le, ko z drugimi sredstvi določenega cilja nikakor ni mogoče doseči. Naslednja je Reinerjeva tipologija. Običajnega policista z zdravim razumom, ki vzdrţuje javni red in mit je imenoval »boby«. Naslednji je »nosilec uniforme«, ki je razočaran nad svojim delom; z ostalimi policisti ima skupno le uniformo. Policista na kriţarskem pohodu proti kriminalu je imenoval »vitez«. Najbolj ambiciozen policist je profesionalec, kateremu je pomembna kariera, zato mu policijskega dela ne predstavlja samo kriminaliteta. Idealni policist naj bi bil zrela osebnost, čustveno stabilen, zanesljiv, vreden zaupanja, samoiniciativen in odgovoren, bil naj bi brez predsodkov, pogumen, pripravljen za akcijo in sposoben predstavljati avtoriteto, vreden spoštovanja in dobrega zdravja (Meško in Umek, 1998) . Izmed navedene tipologije lahko izberemo najboljšo kombinacijo v »optimistu«, ki ga je navedel Broderick, Muirjevem »profesionalcu« ter »boby-ju«, kot ga je opisal Reiner. Takšen policist bi rad pomagal navadnim ljudem v teţavah. Silo bi uporabljal le, kadar je to nujno potrebno in v skladu z zakonom, vzdrţeval javni red in mir, ter preprečeval kriminaliteto po svojih najboljših močeh.. 3.2. Najpogostejše lastnosti policijske osebnosti. »Vse, česar popolnoma ne obvladamo, je nevarno. In to, kar obvladamo, je še nevarnejše; potem postanemo lahkomiselni (Remarque, 2010; v Siegel, 2010).« Raziskovalci največkrat k najpogostejšim lastnostim policijske osebnosti prištevajo avtoritarnost, sumničavost, cinizem, konservatizem, mačizem, pragmatizem, nasilje,. 14.

nezaupljivost do vsega neobičajnega, stereotipnost, konvencionalnost. Gilbert, Price in Whiteside pa so med drugim raziskovali značilnosti najboljših policistov v enotah ZDA (Areh in Meško, 2004). Te značilnosti so; pripravljenost za sodelovanje s predstojniki, kompetentnost, motivacija za delo, dostojno vedenje, zanesljivost, smisel za humor, konstruktivni delovni odnosi, sposobnost govoriti o lastnih teţavah. V nadaljevanju sledi razlaga nekaj zgoraj navedenih značilnosti. Konservatizem v splošnem pomeni ohranjanje obstoječega stanja. Poudarek je torej na rutini, na tistih pravilih in normah, ki so ţe uveljavljene. Konservativec se sprašuje, zakaj bi spreminjal nekaj, kar daje dobre rezultate. Veliko ljudi se zavzema za nasprotno prepričanje; poskusimo nekaj spremeniti, da vidimo, če so rezultati še boljši. Je pa res, da vsaka novost vzbuja negotovost in tveganje. Toda pri policijskem delu se odločitve večkrat sprejemajo hitro, tudi to predstavlja tveganje. Pragmatizem in cinizem predstavljata negativne osebnostne značilnosti; pragmatizem izhaja iz ameriške miselnosti, po kateri je resnično to, kar je za posameznika koristno. Cinizem vključuje zaničevanje, nespoštovanje, nezaupanje. Na drugi strani imamo kot značilno policijsko osebnostno lastnost še konformizem; pomeni biti v skladu z drugimi, ne izstopati. Musek je opisal konformizem kot situacijski pojem, če nas zanima, kako bo določena situacija vplivala na posameznika. Lahko pa pomeni tudi osebnostno potezo, torej pripravljenost posameznika, da je v različnih situacijah bolj ali manj odvisen od konformističnih pritiskov. Precej dvomljivo pa je, ali lahko konformizem sploh pojmujemo kot osebnostno lastnost, ki bi bila situacijsko neodvisna. Določenemu pritisku se konformiramo, dokler pritisk traja. Ko pritisk preneha, se prenehamo tudi ustrezno vesti. Razlikovati je treba med prilagajanjem splošnim normam in pričakovanjem. (Musek, 1982).. Zelo nazorno je Musek opisal tudi avtoritarnost (Musek, 1982, 403); v neproduktivni druţbi se razvijajo druţbi prilagojene značajske usmeritve. Nasilni in protiljudski reţimi laţje uspevajo, ker obstaja v taki pomanjkljivo osvobojeni druţbi razširjena značajska struktura, ki beţi pred svobodo in odgovornostjo in teţi k odvisnosti ter kliče po podrejanju. Takšno značajsko strukturo so leta 1950 identificirali Th. W. Adorno, E. Frenkel-Brunswik, D. J. Levinson in R. N. Sanford.. 15.

Za avtoritarno osebnost so značilne naslednje lastnosti:. -. nezaupanje v pozitivno naravo človeka. -. izraţanje potrebe po kontroli in nadzorstvu. -. površna, psihološko nepoglobljena naziranja. -. konformizem, nekritično sledenje konvencijam, tradiciji, avtoriteti staršev in drugih. -. dovzetnost za predsodke. -. posplošujoče mišljenje. -. obrambna nastrojenost, moraliziranje.. Avtoritarnost je oblastnost, za to potezo je značilno, da so razmerja moči jasno začrtana. Narednik George Godoy se lahko pohvali z 22 letnimi izkušnjami policijskega dela. Danes ga ljudje poznajo kot specialista, ki testira kandidate, ki se prijavijo za delo v policiji. Na svoji spletni strani ponuja pomoč vsem potencialnim kandidatom. Izdal je najbolj zaţelene lastnosti za potencialne policiste v ZDA; poštenost, integriteta, »čisto« zgodovinsko ozadje, dobre vozniške sposobnosti, izkušnje pri prejšnjih zaposlitvah, dobre sposobnosti reševanja problemov ter izobrazba (diploma). Godoy meni, da policijska subkultura v ZDA zagotovo obstaja. Pri empiričnem delu diplomske naloge bo to podrobneje razčlenjeno.. 3.3. Vpliv okoliščin in subkulture. Velik vpliv ima na policijsko osebnost druţbeno okolje; okoliščine ter (sub)kultura. Posameznik se lahko v različnih okoliščinah vede povsem različno. Nekdo, ki je vzkipljiv do svojih otrok, ni nujno vzkipljiv tudi pri opravljanju svoje sluţbe. Na delovnem mestu lahko prevzame prevladujoče »sluţbene« norme, vrednote, stališča in druga pravila. Vedenje je tako velikokrat odvisno od okoliščin. Vastola (Meško in Umek, 1998) razume model policijske osebnosti na tri načine:. -. predispozicijski model (v ospredju je osebnost posameznika, ki se zaradi avtoritarnih potez odloča za delo v policiji). 16.

-. socializacijski model (ta pristop domneva, da policijsko delo povzroča pojav avtoritarne osebnosti). -. subkulturni model (predpostavlja, da je avtoritarnost posledica izobrazbenega primanjkljaja in se izkazuje kot (ne)profesionalno vedenje v odnosu policist – drţavljan ali z drugimi druţbenimi stiki).. Po Vastoli vplivajo na policista tako okoliščine kot subkultura. Z delom v policiji posameznik vsekakor dobi določeno mero avtoritete. Vendar se ne moremo povsem strinjati, da lahko sama narava policijskega dela povzroči nastanek avtoritarnih lastnosti. Prav tako ne moremo zagotovo trditi, da se posameznik za delo v policiji odloča zaradi svojih avtoritarnih potez. Zagotovo morajo obstajati še drugi prevladujoči dejavniki. Odgovori na to temo bodo v nadaljevanju pojasnjeni na določenem primeru z anketo.. 3.4. Vpliv medijev in javnosti. Časopisi, radio, televizija in druga javna občila imajo velik vpliv in pritisk na policijo. Novinarji opravljajo svoje delo, ljudje so lačni obrekovanja. Javnost lahko dobi napačne predstave in prevelika pričakovanja. Rumeni tisk je zelo priljubljen. Pojavijo se lahko nasprotja med pričakovanji ljudi in dejanskimi moţnostmi policije. Robert Mark meni, da so policisti in novinarji kot zakonski par, ki ţivi v trajni, a ne preveč srečni zvezi. Konflikti med policisti in novinarji so običajni vzrok za pripisovanje pristranskosti novinarjem, ko opisujejo in predstavljajo informacije o policijskem delu. (Anţelj, 2009). Velikokrat zasledimo podatke, kjer je teţko ločiti rumeni tisk od resničnih informacij. Določene informacije so dvoumne, saj morajo pritegniti javnost, hkrati pa se ne smejo preveč oddaljiti od resničnosti.. Krope in Polutnik navajata pomembna dejstva, ki se navezujejo na sodelovanje policije z mediji. Njune ugotovitve so pomembne, saj mediji hkrati predstavljajo pomemben javen nadzor. Po njunem mnenju (Krope in Polutniki, 2004) je ena pomembnejših sestavin dela Ministrstva za notranje zadeve in Policije sodelovanje s sredstvi javnega obveščanja. Policija ni samo dolţna obveščati javnosti o svojem delu in rezultatih, ampak je obveščanje in komuniciranje z mediji tudi njena priloţnost za doseganje. 17.

medsebojnega razumevanja, zaupanja in podpore javnosti. Vse to vpliva tudi na kakovost njenega dela in na ugled policije v javnosti. Nujno potrebno je vse policiste ustrezno pripraviti na načine komuniciranja s sredstvi javnega obveščanja. Kot se policisti srečujejo z nepričakovanimi situacijami, v katerih morajo ukrepati hitro, preudarno, neposredno, brez da bi preučili reakcije ali zakonske določbe, tako je potrebno ob nepričakovanem dogodku posredovati informacije medijem. Hitro, neposredno, preudarno. Nadzor nad besedami ima tiskovni predstavnik posamezne policijske uprave, oz. predstavnik za stike z javnostjo. Na televiziji velikokrat zasledimo informiranje medijev s strani policije in si tako izoblikujemo določeno mnenje, kakšna bi naj bila dobra komunikacija z javnostjo. Policist ima torej moč nad besedami, toda ko jih izgovori, besede prevzamejo nadzor. Zato je ţe na začetku dobro priznati krizno situacijo. Javnost ne mara sprenevedanja, s tem si policija kvari ugled. Med drugim policija s priznanjem nastalih okoliščin prevzame odgovornost. Pomembno je, da vsem medijem posredujejo enako informacijo. Nastop mora biti ofenziven; informacijo je najbolje ponuditi, še preden začnejo novinarji sami spraševati. Pokazati je treba sočutje, a hkrati navajati le resnična dejstva, četudi so neprijetna. Informacij se ne zadrţuje. Prva informacija ima večkrat najmočnejši vtis. Pomembno je tudi, da policija sama pokliče in takoj obvesti uredništva, saj mora javnost za dogodek izvedeti od policije. V praksi se večkrat uporablja odgovor »brez komentarja«, »odgovor je v interesu preiskave«. Večkrat je bolje, da predstavnik policije prizna, da odgovora ne pozna in obljubi, da bo odgovor čim prej pripravil. V kolikor se določene podrobnosti res ne smejo izdati zaradi interesov preiskave, se bolje sliši odgovor; »zadevo še preiskujemo«. O posledicah in vzrokih ni dobro ugibati ali predvidevati, prav tako je odveč vsaka vrednostna sodba ali ocena. Svojega mnenja policist ne sme vsiljevati, govori naj le o svojem delu, da ne pride do morebitnih konfliktov, na primer z gasilci. Predstavnik naj bo umirjen, prepričljiv, vljuden, spoštljiv. Zavedati se je treba, da novinarji niso edina javnost. Zaključim lahko, da so za dobre odnose z javnostjo potrebne natančne priprave, odlično poznavanje okoliščin in nenazadnje izkušnje tiskovnega predstavnika.. 18.

3.5. Stereotipi. V večini primerov ni tako, da najprej vidimo in potem določimo, ampak najprej določimo in potem vidimo. Iz tiste buhteče, brenčave zmešnjave zunanjega sveta izberemo tisto, kar nam je kultura ţe določila, in običajno opazimo le tiste stereotipne oblike, ki nam jih je kultura utrdila (Lippman, 1999).. Stereotipi so urejena in bolj ali manj trdna slika o svetu, ki smo ji prilagodili svoje navade, zmoţnosti, udobje in upe. Čeprav niso popolna slika o svetu, so vendarle slika o moţnem svetu, ki smo se ji prilagodili. V tem svetu imajo ljudje in stvari svoj znani prostor in počnejo to, kar od njih pričakujemo. Stereotip nastopa pred razumom, je način percepcije, ki podatkom, še preden doseţejo razum, vsili določene čustvene značilnosti. Če se tisto, kar gledamo, dobro sklada s tistim, kar pričakujemo, je stereotip utrjen za prihodnost. V nasprotnem primeru, ko se doţivetje ne sklada s stereotipom, človek ni več gnetljiv. Če ima kako drugo korist od tega, da ne more preoblikovati svojih stereotipov, bo protislovje prezirljivo odpisal kot izjemo, ki potrjujejo pravilo. Če pa je še vedno radoveden in brez predsodkov, bo prikrojil stereotip. V skrajnih primerih človek ne bo več zaupal sprejetim pogledom na ţivljenje ali se bo strastno lotil sprevračanja norm (Lippman, 1999). Ljudje mnogokrat napačno presojamo soljudi. Denimo, da poznamo gospoda v srednjih letih, ki je znan po laţeh, nepoštenosti ali neiskrenosti. Gospod ima sina, ki nosi njegov priimek, in čeprav otrok ni bil deleţen njegove vzgoje, predpostavljamo da »jabolko ne pade daleč od drevesa«. Naša predvidevanja so napačna, karakterne in moralne lastnosti so neodvisne od dednosti, kot je to potrdil Musek. Najverjetneje bi bili skeptični tudi policisti, ki bi se odločali, ali zaposliti novega sodelavca, katerega oče je znan po odklonskem vedenju. To pa ni odločilen dejavnik, ki bi odgovoril na vprašanje o zaposlitvi. Stereotipi so napačne predstave. Pa naj gre za stereotipe policistov, ali stereotipe nasploh. Če primerjamo delo tajnice v pisarni in delo policista, in se sprašujemo, zakaj obstaja več stereotipov policista kot tajnice – zato ker policist opravlja svoje delo na očeh javnosti. Druţba včasih pozablja, da so tudi policisti samo ljudje.. 19.

Zakaj in kako sploh pride do predsodkov? Ule na to vprašanje odgovarja z makrosocialnimi in mikrosocialnimi pogoji za nastanek predsodkov (Ule, 1994). Med makrosocialnimi razlikujemo ekonomsko-politične in kulturno-normativne pogoje. Pri prvih gre za vpliv spremenjene druţbene strukture (na primer predsodki do tujih delavcev). Kulturno-normativni vplivi pa najmočneje vplivajo tedaj, ko jih opravičujejo utrjene norme in vzorci obnašanja. Kultura postavlja osnovne meje toleranci do različnosti. Pri mikrosocialnih pogojih nastanka predsodkov ločimo vpliv zgodnje socializacije ter vpliv frustracijske in krizne situacije v odraslem ţivljenju. Nekateri predsodki izhajajo iz strahu pred vsem tujim, nerazumljivim, drugačnim. Izvor lahko najdemo tudi v potlačenih frustracijah, ki največkrat izvirajo ţe iz otroštva. Tisti, proti katerim so predsodki namenjeni, so torej ţrtve potlačenih nezadovoljstev. Ljudje si lahko ustvarijo predsodke o policistih tudi zaradi osebnih izkušenj; morda so vozili prehitro, dobili visoko kazen, tako so si ustvarili nepotrebno negativno mnenje, ki ga razširjajo na predsodke. Slika se nato širi na druge ljudi, kateri verjamejo v predsodke, saj si večino stvari predstavljamo, preden jih doţivimo. O svetu večkrat izvemo mnogo, preden ga sploh vidimo. Stereotipi močno meglijo tezo o obstoju policijske osebnosti in včasih jih je teţje razbiti kot atom. Kako se spopasti s predsodki? Obstajajo strategije spreminjanja oziroma razgrajevanja predsodkov: od sprejemanja zakonskih aktov in predpisov proti diskriminaciji določenih skupin do informiranja o nesmiselnosti in neupravičenosti predsodkov, pa vse do neposrednih kontaktov s skupinami, ki so tarča predsodkov (Ule, 1994).. 3.6. Antropometrične karakteristike policistov. Kot zanimivost sledijo še rezultati raziskave Antropometričnih karakteristik policistov. Telesne značilnosti se zdijo pomembne, saj je policistu s prekomerno telesno teţo laţje pobegniti ali ga napasti, ker ne predstavlja tipične avtoritete. Delovno-gibalna učinkovitost policistov je v veliki meri determinirana z morfološkimi značilnostmi telesa. Policiste z neustrezno morfološko strukturo (debelost, mišična atrofija itn.) kot posledico slabih ţivljenjskih navad, je laţje napasti in poškodovati.. 20.

Roparji, ki so jih vprašali po aretaciji, so povedali, da so policiste napadli na podlagi njihove celostne podobe, ki je dajala ranljiv videz in jim pomagala pri odločitvi za napad (Zorec, 2009). Dobra telesna priprava in ustrezen morfološki status ni samo stvar posameznika. Ugotavljajo, da policisti z ustreznimi motoričnimi sposobnostmi in morfološkiimi značilnostmi manj obolevajo, imajo boljše odnose s kolegi in izboljšujejo podobo policije v očeh javnosti. Prav tako so bolj produktivni na delovnem mestu, laţje prenašajo stresne dejavnike in manj pogosto so sodno obravnavani zaradi pretirane uporabe prisilnih sredstev. Pri njih je manj prezgodnjih upokojitev in poškodb pri delu. Posebno pozornost naj bi zato policija posvečala razvoju, vzdrţevanju in spremljanju motoričnih in funkcionalnih sposobnosti ter morfoloških značilnosti.. V nadaljevanju je predstavljena raziskava. Vzorec merjencev predstavlja 172 policistov v starosti od 20 – 50 let, ki so bili naključno izbrani in 91 delavcev – strojnikov iz raziskave »Povezanost nekaterih dimenzij psihosomatičnega statusa odraslih občanov RS Slovenije z delovno uspešnostjo (Zorec, 2009).«. 21.

Tabela 21: Osnovni statistični parametri antropometričnih spremenljivk policistov in delavcev - strojnikov (Zorec, 2009) Spremenljivke Telesna višina (cm) Telesna masa (kg) Indeks telesne mase (BMI) Obseg sprošč. nadlakti (cm) Obseg pokr. nadlakti (cm) Obseg podlakti (cm) Obseg stegna – subglutealno (cm) Obseg stegna srednji (cm) Obseg meč (cm) Širina ramen (cm) Širina medenice (cm) Premer nadlakti (cm) Premer zapestja (cm) Premer stegnenice (cm) Premer gleţnja (cm) Koţna guba nadlakti – tricepsa. Policisti (N=172) A ST.OD. 176.5 6.2 81.1 11.1 26.03 6.9 31.3 2.7 33.8 2.9 28.0 1.8 58.8 4.3. Delavci/strojniki (N=91) A ST.OD. 175.0 5.9 81.6 12.6 26.64 8.3 30.9 2.9 34.3 3.1 56.6. 4.1. 38.5. 2.8. 7.3 6.0 9.5 7.5 11.5. 0.3 0.2 0.4 0.3 4.3. 53.4 38.4 40.3 24.8 7.1 5.7 9.8 7.4 13.1. 3.8 2.5 1.9 2.6 0.3 0.3 0.5 0.4 5.2. 8.1 6.9 18.2 23.9 24.1. 3.9 2.8 6.4 8.8 9.3. 6.1 8.0 18.6 28.7 18.2. 2.7 3.3 7.9 11.2 7.9. 17.4. 6.2. 16.5. 6.8. 11.4. 5.2. 10.5. 5.1. (mm). Koţna guba bicepsa (mm) Koţna guba podlahti (mm) Koţna guba hrbta (mm) Koţna guba trebuha (mm) Koţna guba suprailiakalna (mm) Koţna guba stegna – ventralna (mm). Koţna guba meč – medialna (mm). Pri pregledu osnovnih statističnih parametrov ugotovimo, da med vzorcema ne obstajajo bistvene razlike v srednjih vrednostnih longitudinalnih in širinskih merah ter obsegov in koţnih gub. Do manjših razlik v srednjih vrednostih prihaja v koţnih gubah nadlahti. V primerjavi s skupino policistov imajo delavci tanjše koţne gube na aktivnih segmentih (triceps, biceps). Predvidevamo, da so tanjše koţne gube pri delavcih v povezavi z njihovo naravo dela in so lahko povsem logične. Skupna značilnost delovnih opravil so številne manipulacije z zgornjimi odstopanji, še posebej z nadlahtmi. Ker je velikokrat potrebno delovne operacije opraviti hitro, prihaja v strukturi zgornjih odstopanj do 1. Legenda: A – aritmetična sredina, ST.OD. – povprečen odklon od aritmetične sredine. 22.

velikih mišičnih naprezanj. Pri tem prihaja do zmanjšanja maščobnega tkiva na bicepsu in tricepsu, ki se odraţa v tanjši podkoţni maščobni plasti. Predvidevamo, da so večji obseg in tanjše koţne gube v primerjavi s policisti rezultat aktivnega mišičnega tkiva. Med vzorcema je najbolj očitna razlika v srednjih vrednostih koţne gube trebuha. Tanjšo koţno gubo pri policistih pripisujemo vadbi samoobrambnih tehnik in drugim vajam policistov, pri katerih dominira repetitivna moč trupa in še posebej trebušne mišice. Dobljeni rezultati pravzaprav niso presenetljivi. Na nek način potrjujejo tisto, kar smo do sedaj predvidevali. Morfološka struktura policistov je takšna, kot nam kaţejo rezultati. Ker policijsko delo v večji meri ni pisarniško, ampak ima v mnogih segmentih značaj terenskega dela in tudi zato, ker je usluţbenec policije po naravi svojega dela izpostavljen moţnemu fizičnemu napadu, bi seveda morali vztrajati na tem, da imajo policisti ugodnejšo morfološko strukturo kot posledico kvalitetnih športnih programov, ki bi jim naj bili na voljo. Rezultati kaţejo, da je pri policistih našega vzorca prisotna tendenca nekoliko prekomerne prehranjenosti po kriteriju Svetovne zdravstvene organizacije. Ker gre za specifičen poklic, bi veljalo v prihodnje razmisliti o kinezioloških programih, ki bi ta »dejavnik tveganja« zmanjšali na minimum. Raziskava nima samo aplikativnega pomena, ampak naj bi pripomogla k nadaljnjim raziskovalnim korakom pri programiranju in spremljanju razvojnih trendov na področju športa v policiji, ki naj bodo interdisciplinarni in naj vključujejo strokovnjake iz področij kineziološke znanosti.. 23.

4. Policijsko delo. Vsak poklic ima edinstvene značilnosti, ki ga ločujejo od ostalih poklicev in institucij. Policijsko delo ni izjema. Kot je bilo ţe omenjeno, so raziskovalci na področju policijskega dela odkrili, da sama narava dela zdruţuje policiste v tako imenovano policijsko subkulturo, ki vsebuje najpogostejše lastnosti policijske osebnosti (predvsem cinizem, pristranskost, diskretnost ter druţbena izolacija od ostalih). To so raziskovalci poimenovali »Modra zavesa« oziroma modro zagrinjalo. Siegel (Siegel, 2007) razlaga modro zagrinjalo kot tajno subkulturo, ki je izolirana od ostale druţbe. Policijski uradniki se nagibajo k skupni socializaciji in verjamejo, da je njihov poklic tisti mejnik, ki jih ločuje od ostalega prebivalstva. Postajajo preobremenjeni z nevarnostjo in nasiljem, ki jih obdajajo pri delu. Ustvarjajo osebnost, za katero je preteţno značilen mačizem. V središču policijske kulture obstajajo prepričanja:. -. policisti so edini pravi bojevniki proti kriminalu. -. nihče razen njih ne razume prave narave policijskega dela; odvetniki, akademiki, politiki ter javnost imajo le omejeno predstavo. -. lojalnost do sodelavcev je visoko cenjena; policisti se medsebojno podpirajo v smislu: mi proti drugim. -. skupno je mišljenje, da imajo obtoţenci preveč pravic. -. prav tako prevladuje mišljenje, da javnost kritizira policijsko delo, dokler ne potrebuje njihove pomoči; zato večina ljudi policistov ne podpira. -. patruljiranje dojemajo kot nezanimivo, na drugi strani pa detektivsko delo oziroma preiskovanje kot glamurozno in izredno zanimivo.. Za dobro razumevanje policijske osebnosti je potrebno poznati način, na katerega policisti doţivljajo svet okoli sebe in svojo vlogo v njem. Iz tega razloga so pomembne tri skupine pravil pri policijskem delu:. -. delovna pravila. -. omejevalna pravila. -. prezentacijska pravila. 24.

Delovna pravila so policisti ponotranjili v času svojega usposabljanja, uvajanja v delo in pridobivanja izkušenj. Ta pravila določajo reakcijo in odziv policista v določenih okoliščinah. Omejevalna pravila imajo odvračalen učinek, so zelo natančna, nanašajo se na vidne oblike vedenja, zato jih policisti morajo upoštevati. Dejanjem, ki jih usmerjajo delovna pravila, policisti dajo ustrezno »masko«, in jih naredijo sprejemljive oziroma zakonite. Zakoni, predpisi in organizacijska navodila zato sluţijo kot prezentacijska pravila (Anţelj, 2009). Posamezniki se preteţno odločajo za policijski poklic, ker ţelijo ljudem pomagati, se boriti proti kriminalu, in imeti bleščečo kariero. Nekateri izmed njih kasneje odkrijejo, da se njihove ţelje ne skladajo z realnostjo policijskega dela. Niso pripravljeni na naporno delo, garanje in konflikte, ki se pojavljajo pri vsakdanjem delu. Tudi iz tega razloga je pomembno dati kandidatom jasno vedeti, da se med drugim pričakujejo tudi posebne osebnostne značilnosti.. 4.1. Osebnostne lastnosti kot posledica policijskega dela. Nekateri avtorji so opozarjali, da je človekovo vedenje odvisno od situacijskih pogojev, da so situacijski pogoji boljši napovedovalec našega vedenja kot pa relativno trajne in stabilne osebnostne lastnosti (Musek, 1982). Dejstvo je, da ne zmaga ne ena ne druga stran, ampak njuna medsebojna interakcija. Brez povezave med situacijsko pogojenostjo in osebnostnimi lastnosti ni mogoče razumeti človekovega vedenja. Na tem mestu se lahko vprašamo, koliko lahko določene situacije vplivajo na razvoj osebnostih lastnosti, oziroma bolj konkretno: Ali obstajajo osebnostne lastnosti, ki so se razvile kot posledica opravljanja policijskega dela? Omenjena je bila ţe avtoritarnost, ki je v druţbi precej razširjena. Areh in Meško navajata avtoritarnost kot posledico opravljanja policijskega poklica, kot odgovor na formalne odgovornosti, neformalnih pričakovanj in vsakodnevnega (patruljnega) dela. Policijske mentalitete namreč ne določa vrh, vplivi prihajajo iz baze od spodaj, izgrajuje se pri policistih, ki opravljajo svoje delo v policijskih okoliščinah. Ker pa skoraj vsak policist začne policijsko kariero kot policist v patrulji, pa najdemo simptome policijske mentalitete v celotni policijski organizaciji (Areh in Meško, 2009).. 25.

Avtoritarnosti pri policistih ne bi smeli drugače obravnavati kot pri ostalih drţavljanih. Vračamo se k prepričanju, da so policisti v določenih okoliščinah bolj izpostavljeni le zaradi tega, ker so neprestano na očeh javnosti. Avtoritarnost lahko najdemo pri večini poklicev, zato ne moremo trditi, da se razvije kot posledica opravljanja policijskega dela. Tudi Meško in Areh sta navedla novejše ugotovitve; tipičen policist ni več avtoritarna osebnost. Pri raziskavah na to temo so policisti dosegali podpovprečne rezultate, so celo manj avtoritarni kot večina drugega prebivalstva.. Druga lastnost, ki naj bi se razvila kot posledica opravljanja policijskega dela, je sumničavost. Skolnick (Meško in Umek, 2004) je izumil izraz simbolični napadalec, ki naj bi predstavljal spoznavno kategorijo, na katero policist reagira zaradi potencialnega ogroţanja. Zaradi pričakovanega potencialnega nasilja policisti razvijejo občutek za zaznavo simboličnih napadalcev oz. ljudi, ki pomenijo potencialno nevarnost za nasilna dejanja. Posledica potencialne nevarnosti je sumničavost in izgorevanje. Kljub temu, da se pri opravljanju policijskega dela v primerjavi z drugimi poklici dejansko razvije večji občutek za nevarnost oziroma sumničavost, moramo sumničavost previdno obravnavati; posploševanje bi vodilo v zmoto. Ali je mogoče v naravi policijskega dela najti vzrok za nastanek cinizma in pragmatizma? Policisti se pri opravljanju svojega dela srečujejo z objestnostjo, sprenevedanjem, pretvarjanjem, nasiljem in podobno. Prepričanje v človeško dobroto je zato kmalu omajano, neredko pa dobi policist tudi občutek, da je v boju zoper kršitelje neuspešen in osamljen. Prav tako prevladuje prepričanje, da sodišče policistov ne podpira. Niederhoffer ugotavlja, da je vzrok cinizma mogoče iskati v naravi poklica, vrsti in organiziranosti dela, izoliranosti policijske populacije ter v vztrajanju na tradicionalnem paravojaškem modelu opravljanja dela. Toda dandanes se je mnogo od naštetih stvari spremenilo, policijsko vodenje več ne temelji na tradicionalnem modelu, pojavljajo se nove oblike policijskega dela (na primer »policijsko delo v skupnosti«), poudarja se sodelovanje skupnosti s policijo, sodelovanje med sodišči in policijo se je okrepilo, zato predpostavljamo, da cinizem in pragmatizem nikakor nista posledica opravljanja policijskega dela. Pri policijskem delu se policisti znajdejo v teţkih okoliščinah, ko spoznajo kako pomembni so njihovi sodelavci. Potreba po zanašanju na kolege ima iz tega razloga 26.

velik pomen. Kot posledica opravljanja policijskega dela, se pojavita notranja solidarnost, in kot nadaljnja posledica še druţbena izolacija. Pojav mačizma kot posledico opravljanja dela v policiji, naj bi potrjevalo dejstvo, da je za policiste značilna visoka stopnja razvez zakonskih zvez (Reiner; v Areh in Meško, 2009). Seksizem je okrepljen z diskriminacijo pri selekciji kadra in napredovanju. O karieri in spolnih razlikah bom pisala v nadaljevanju, v posebnem podpoglavju. Večina raziskav se strinja, da je za policijsko okolje značilen mačizem.. Druge lastnosti, kot so predsodki, nasilnost in konvencionalnost, se ne razumejo kot posledica opravljanja policijske dejavnosti. Če prihaja do razvoja teh lastnosti, najverjetneje obstaja predpogoj za njihov nastanek. Predpogoj lahko izhaja iz osebnostnih lastnosti določenega posameznika. Na primer empirični podatki ne podpirajo teze, da imajo policisti predsodke. Bayley (Areh in Meško, 2009) ugotavlja, da so predsodki pri policistih enako pogosti kot pri drugih skupinah. V kolikor ima posameznik teţave s samospoštovanjem, bo imel večjo potrebo po utrjevanju svoje avtoritete, zato se lahko zgodi, da pokaţe znake nasilja. Konvencionalen policist se drţi ustaljenih in splošno veljavnih pravil pri svojem delu. A študije so pokazale, da konvencionalnost ne more biti obravnavana kot posledica policijskega dela, saj tudi med policisti ne manjka manjših ali večjih kršitev. Sledi zaključek, da se lastnosti ne morejo razviti le kot posledica policijskega dela. Obstajati mora biološka, okoljska ali druga podlaga.. 4.2. Izbirni postopek kandidatov za policiste. Prvi korak vsake policijske postaje, ki ţeli zaposliti dobre policiste, je opraviti analizo, kakšnega policista potrebujejo. Vodstvo bi se moralo odločiti, ali potrebujejo policista za delo z ljudmi, za sodelovalno delo, ali na primer policista, ki bo izraţal socialno moč. V kolikor se analiza ne opravi, in se postopek izvaja brez psihološkega profila, je lahko vodstvo policije kasneje razočarano. Tudi sistem napredovanja bi moral biti izdelan in definiran. Danila M. Omerović (Bajt in drugi, 1996) v svojem članku opisuje izbirni postopek, ki temelji na analizi dela; postopek nam pokaţe značilnosti dela, za katerega iščemo. 27.

kandidate ter hkrati opredeli lastnosti, ki naj jih ima bodoči delavec. Storilnost in učinkovitost posameznika sta odvisni od njegove usposobljenosti, motivacije ter osebnostnih lastnosti, med katere štejemo fiziološke in morfološke značilnost, značaj, ustvarjalnost, inteligentnost in strukturo vrednot. Danila predlaga izbor kandidatov v naslednjih zaporednih fazah:. 1.. Izbirni postopek se začne s primernim oglaševanjem, kjer pozornosti zainteresiranih kandidatov ne privabljajo izjemni, nevsakdanji poloţaji policistovega dela. Policist se predstavi kot javni delavec v sluţbi za ljudi, pokaţe se povprečen vsakdan. Način oglaševanja pritegne točno določeno strukturo ljudi.. 2.. V razpisu so vsi kriteriji jasno predstavljeni. Izbor bi se začel na posameznih postajah, kjer bi preverili formalne pogoje in opravili prvi pogovor s kandidatom.. 3.. Sledi preizkus motoričnih sposobnosti, ki ga izvedejo športni profesorji na policijski akademiji.. 4.. Izbor nadaljuje psiholog s preverjanjem intelektualnih sposobnosti in drugih osebnostnih značilnosti. Opazuje tudi vedenje v frustrirajoči situaciji.. 5.. Kandidate, ki so zadoščali dosedanjim kriterijem, se napoti na zdravniški pregled.. 6.. Na koncu skupina strokovnjakov (kadrovnik, psiholog, predstavnik policijske operative) opravi še skupni intervju z vsakim kandidatom. Preverjajo osebnostne značilnosti, ki se jih ne da naučiti – policist pa jih mora imeti, za korektno in učinkovito opravljanje svojega dela. Če imajo policisti ustrezne osebnostne lastnosti, jih lahko kasneje razvijajo v smeri vedno večje osebnostne in strokovne ter socialne kompetentnosti.. Opisan postopek je zelo natančen in uporaben. Najpomembnejša je zadnja faza. Iz časovnih in finančnih razlogov se zdi smiselno preverjati osebne značilnosti iz zadnje faze bolj v začetnih fazah. Tudi oglas mora biti primeren. Z jasno predstavo o tem, kakšne lastnosti naj ima policist, lahko oţimo izbor in pridemo do najboljših kandidatov. Izbirni postopek sicer namiguje na obstoj policijske osebnosti, vendar je še ne potrjuje. Bolj se osredotoča na zaţelene ter pričakovane lastnosti kot na obstoječe.. 28.

4.3. Stres. Dandanes je stres na delovnem mestu nekaj običajnega. Z njim se spopadamo vsakodnevno, zato ga je nujno potrebno omejevati sproti, ga nadzirati in uspešno odpravljati. Stresorje najdemo pri vsakem poklicu, policijsko delo ni izjema. Večina policistov mora biti dosegljivih 24 ur dnevno. Stres se pojavlja pri novih metodah policijskega dela, saj smo na začetku vsi nezaupljivi do sprememb. Policijski uradniki, ki so pod stresom, nikakor ne zmorejo slediti še spremembam pri opravljanju dela. Psihologi so razdelili stresorje policijskega dela v štiri kategorije (Anţelj, 2009):. -. zunanji stresorji (kritike javnosti, neučinkovitost pravosodnega sistema, naklonjenost zločincem s strani vlade in sodišč). -. organizacijski stresorji (nezadostno plačilo, prekomerne pisarniške naloge, samovoljna pravila, omejene moţnosti za napredovanje). -. stresorji pri opravljanju dolţnosti (premestitev, preobremenitev, dolgočasje, strah, nevarnost). -. individualni stresorji (diskriminacija, zakonske teţave, osebnostni problemi).. Pomembno je poznati stresorje. Če namreč poznamo izvor stresa, bomo vedeli, kako ga odpraviti. V okviru omenjenih kategorij poznamo še tipične stresne situacije pri napredovanju policistov, katere navajata Cartwright in Cooper:. -. delovna preobremenjenost; lahko je kvantitativna ali kvalitativna. Slednja se nanaša na prezahtevno delo, kvantitativna pa je povezana z daljšim delovnim časom, z opravljanjem dela tudi doma, več nalog naenkrat in podobno. -. odgovornost; odgovornost za ljudi se kaţe v medosebnih odnosih, odgovornost za stvari pa je povezana z denarjem, opremljenostjo in stavbo. -. konfliktnost vlog, posebej na začetku opravljanja »novega« dela. -. odnosi s podrejenimi; več stresa doţivljajo vodje, ki so »tehnično« usmerjeni, manj pa tisti, ki so usmerjeni k ljudem (Areh in Umek, 2009).. 29.

Pomembno je, da vsaka policijska uprava vzpostavi preventivne ukrepe proti stresu. Stres namreč povzroča psihično izgorevanje, koraka nazaj ni. Iz tega vidika imajo izreden pomen dobri kolegialni odnosi. Če namreč sočloveka dobro poznamo, bomo hitreje opazili, kdaj prihaja do sprememb, ki so lahko posledica stresa. Nekateri ljudje stresu ne posvečajo potrebne pozornosti, tega se pričnejo zavedati šele, ko preventiva ni več mogoča. Medosebnim odnosom na delovnem mestu bo posvečene še nekaj pozornosti v nadaljevanju.. 30.

5. Vpliv medosebnih odnosov na policijsko osebnost. Osebnost sama je po eni strani proizvod druţbenih odnosov, a po drugi strani nosilec in usmerjevalec teh odnosov. Posameznik kot osebnost ţivi med drugimi osebnostmi, njegova ţivljenjska situacija je medosebna, interpersonalna situacija. Če hočemo razumeti osebnost, moramo poznati druţbene pogoje njenega obstoja, in če hočemo razumeti druţbo, moramo poznati osebnost ter načine, s katerimi ta vzpostavlja odnose z drugimi osebnostmi. Urejanje medsebojnih odnosov je velik problem človekove zgodovine in postaja še večji problem njegove prihodnosti. Sredstva za reševanje druţbenih konfliktov so prerasla razmere, v katerih je nastajala druţbena konfliktnost (Musek, 1982, 318). Ljudje dojemamo realnost na svoj, subjektivni način. Naše vedenje je včasih bolj odvisno od tega, kako se nam stvari prikazujejo, kot od tega, kakšne so v resnici. Glavni faktor pri urejanju medosebnih odnosov je potemtakem interakcija različnih subjektivnih perspektiv. Prizori iz vsakdanjega ţivljenja nam prikaţejo razliko med objektivnim in subjektivnim. Denimo, da mlado dekle stopa po temačni ulici, pred seboj zagleda skrito moško silhueto v klobuku in plašču. Dekle se ustavi in hitro zavije v najbliţjo ulico, saj je moškega zaznala kot oviro; ne glede na neskladje njenih motivacijskih projekcij je ravnala, kot da je konflikt realen, čeprav ni nikjer rečeno, da je moški na vogalu kakorkoli ţelel ogroţati dekle. Pojav imenujemo subjektivna percepcija, projiciranje konfliktnosti. Motivi dejansko niso konfliktni, vendar so s perspektive posameznika zaznani kot konfliktni. Posameznik se vede, kot da je konflikt realen; saj končno tudi je, vendar pač samo z njegove perspektive. Ko se vključujemo v medosebne odnose, pogosto skušamo svoje interese prilagoditi interesom drugih (ali obratno – interese drugih skušamo prilagoditi svojim interesom), iščemo skupne motive in cilje. Govorimo o medosebnem povezovanju, na podlagi katerega se oblikujejo skupine in kolektivi. Včasih pa v odnosu do drugih oseb prevladujejo različni, divergentni motivi, ki so lahko v nasprotju z motivi drugih. Tedaj so medosebni odnosi obarvani antagonistično. Antagonizem seveda preprečuje skupinsko in kolektivno dejavnost.. 31.

Če bi bili interesi posameznika vedno v popolnem soglasju z interesi drugih, ne bi mogli govoriti v pravem pomenu besede o individualnem osebnostnem razvoju. Posameznik oblikuje svojo identiteto, ki je tako vaţna za izoblikovanje osebnosti, ker nenehno sooča svoje individualne interese z interesi drugih. Na oblikovanje osebnostnih značilnosti imajo ogromen vpliv medosebni odnosi, kar potrjuje mojo predpostavko. Od naših sodelavcev in nadrejenih je v veliki meri odvisno, kako bomo reagirali, česa se bomo naučili, kako bomo delovali kot posamezniki v skladu s skupino. Brez medosebnih odnosov bi bilo nemogoče razviti osebnostne značilnosti, potrebne za delovanje v skupnosti.. 5.1. Organizacijska pripadnost in odnosi v skupini. Organizacijska pripadnost nam predstavlja psihološko povezavo med zaposlenimi in organizacijo. Mowday razlikuje med organizacijsko pripadnostjo kot stališčem in organizacijsko pripadnostjo kot vedenjem:. -. organizacijska pripadnost kot stališče predstavlja posameznikovo identifikacijo z organizacijskimi cilji in pripravljenost posameznika delovati v skladu z njimi. -. organizacijska pripadnost kot vedenje predstavlja vedenjsko izpolnjevanje organizacijske pripadnosti (Anţelj, 2009).. Pripadnost določeni organizaciji se najbolj čuti takrat, kadar prevladuje močna stopnja zaupanja in medsebojne pomoči. Pripadnost je tudi tukaj pomembna, ko moramo hitro sprejemati odločitve; četudi se bojimo, da bo odločitev napačna, sprejmemo odločitev z boljšim občutkov, saj se zavedamo, da nismo sami. V kolikor se ne identificiramo z organizacijo, smo lahko hitro izločeni, pojavi se druţbena izolacija, ki ima negativne učinke tako na nepripadnega posameznika kot na celotno organizacijo. Za organizacijsko pripadnost so v večji meri odgovorni vodji, oziroma komandirji, zato v nadaljevanju poudarjam pomen vodij.. 32.